Amazing love, how can it be?

My chains fell off my heart, I'm free. I'm alive to live for you. Amazing love, how can it be? You gave everything for me, everything. Takole gre pesem, ki je na noro zažigala na kongresu s katerega smo se vrnili včeraj. No in zdaj, ko sem sveže naspana, vam moram povedat kok noro fajn je blo! :D

Sploh ne morem opisat zares. Letos sem v ekipi za pripravo SFL kongresa, zato nisem bila prov dost vpletena v pripravo YFL kongresa in tako sem se lahko bolj prepustila dogajanju (čeprav me je doletelo nenapovedno vodenje slavljenja, ampak moram priznat, da je blo prav lepo - kakšna čast, da te prosijo, da vodiš slavljenje na kongresu!)

V glavnem, dotaknilo se me je precej stvari - pogovori s prijatelji, ki jih že dolgo nisem videla, veselje, ko sem se srečala z ljudmi, ki so nekako moja družina, skupna slavljenja (v množici 250 ljudi :D), navdihujoči govori, molitev pred najsvetejšim ... pač super! Najbolj pa se me je dotaknila t.i. commitment ceremony. A veste, ko je na koncu mladinskega tabora priključitev k YFL-ju? No, takrat damo obljubo Jezusu in skupnosti. Podobno obljubo date tudi kot voditelji in tudi kot MV-ji. Seveda, kot se spomnim svoje prve obljube skupnosti, nisem vedela za kaj točno se odločam in je nisem jemala preveč resno. Si predstavljam, da je tako verjetno z vsemi?

No, moja prva prava obljuba se je zgodila na enem  izmed preteklih kongresov ... večkrat na večih kongresih in ob različnih drugih priložnostih itd. še posebej se spomnim kongresa v Ženevi. Imeli smo tako obljubo s svečkami. MV-ji smo dobil mal večje svečke (take okrogle s pisanimi okrasnimi steklenimi podstavki) in smo stali pred odrom. Za nami je bil na odru osvetljen križ. Ljudje iz dvorane so prihajali in pri nas prižigali svečke in jih polagali okrog križa. V tistem trenutku sem čutila, da je moja naloga širiti to kar imam, ta plamen, to ljubezen in veseje, ki ju čutim ob služenju Bogu in drugim. Ko so vsi prižgali svečke, smo mi svoje položili okrog teh svečk. Je blo res tko sporočilno zame.

No na tem kongresu smo naredili podobno stvar. Prižgali smo svoje svečke, z nami tudi voditelji v skupnosti, ljudje v dvorani pa so jih prižigali ob naših svečakh. položili smo jih na mize ob križu in s tem sporočili svojo odločitev, da hočemo pripadati Bogu. Spet sem obnovila svojo obljubo in bilo je res lepo. V tej skupnosti sem že 7 let in pol in moram rečt, da niti za trenutek ne obžalujem vsega kar sem dala skozi in kar se je zgodilo. upam, da se nam poleti pridružite na kongresu in doživite to, kar smo doživeli mi. :)

Maja C.

Moč molitve

Včeraj je do mene pršla novica, da so mel pri nas v Trnovem pod mostom trije fantje nek prepir in je potem eden dva zabodel - eden je umrl. Ko sm to slišala sem potem zvečer ful molila za tega fanta, ki je umrl, da bi bil ja rešen. In potem, ko sem povedala kar sem imela za povedat, sem odprla Sveto Pismo in prebrala ven (ne vem iz kje) ''Tvoj brat bo vstal.'' Kul ane! :D

Nej vam povem še en drug primer. Ta je pa sicer malo starejši pa pomojem sem to že neki pravila, ampak se navezuje. Pred tremi leti se mi zdi, sm bla jst še na osnovki in takrt se je en šestar obesil. In valda jst sm bla čist iz sebe in sm ful molila, da bi ta človek lahko kakorkoli prišel v nebesa. Potem sem pa po dobrem tednu (med katerim sem Bogu vztrajno težila :)) dobila citat iz Dan 10, 12: ''Potem mi je rekel: »Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel.''

Skratka. Rada bi vam povedala, da je molitev (sploh če ma še kakšno žrtev zraven al pa post) res ena fuuuuuuuuuuuuuuuuuul močna zadeva. Res lahko spreminja življenja. Dejte jo uporabljat. Zase in za druge. Dejte jo uporabljat za popolne tujce. Ko vidte da drvi mimo rešilc pa zmolte za tega ka je notr pa ko molte zvečer pa prosite še za enega ka je zdle na smrtni postelji, ali pa za enega, ki je zdajle pred hudo odločitvijo in ne ve kaj naj stori... Al pa za kogarkoli.

To vam polagam na srce. V molitvi je resnično velika moč. To sm občutila tudi sama. Sej sm že pravla večini kako je blo z mano v osnovki, še za ostale pa povem, da ne preveč fajn. Mislm. Jst nism bla sposobna verjet, da obstaja oseba, ki ji nebi šla na živce in ki bi me lahko mela rada. Jst tega nism bla sposobna vrjet. Pač. Kriza. In to sm zdej zvedla, kaj je blo pravzaprav krivo za nenaden preobrat v mojem življenju, za tistih nekaj čudežev, ki se mi jih je zgodilo in za to, da zdej lohka zatrdim, da sem najsrečnejši človek na svetu. To sm zvedla prek sanj. Mela sm ene take sanje ka mi nikakor niso šle iz glave in potem takoj ko sm prvič po njih odpla Sveto Pismo, je v njem pialo, da je sanje treba nujno razložit (ne vem kje in ne vem kako dobesedno, ampak blo je dokaj jasno in dobesedno napisan). In jst sm pol šla do kaplana, ki je tut moj duhovni vodja, in mi je razložil kaj pomenjo. Kaj sm sanjala ne rabim pisat, povem pa, da se je v tistem času, ko se je moje življenje začelo spreminjat, zgodil en kjučen trenutek, ko bi jst po vseh pravilih mogla umret. Ne fizično ampak tko useb - da bi zgubila upanje in sposobnost ljubiti. No ne čsit tko - ne znam povedat. Ampak v metafori: skratka naj bi umrla. Ampak v tistem ključnem trenutku se je pojavil nek starec. Tujec. Nekdo, ki ga sploh ne poznam in on tudi ne mene. On je v tistem ključnem trenutku molil zame. In zaradi te njegove molitve - polpolnega tujca! - se je men zgodilo ene par čudežev in sem bila sposobna popolnoma odpustiti, zaceliti rane in začet popolnoma nanovo s pogledom ljubezni.

Tko da ja. Dejte še vi bit prosim taki starčki. Jst bom temule večno hvaležna. Dejte rešvat ljudi, če lahko, pa nč vas ne stane, da nekomu spremenite življenje - zakaj nebi? :D

Katja C.

Kristus je premagal smrt

Smrt ... pojem, ki se ga poskušamo izogibati in ne preveč razmišljati o njem. Ker o tem nimamo pojma in nas je strah. Ampak, ko umre nekdo od tvojih bližnjih, dejstvu ne moreš ubežati. Sploh če umre tvoj vrstnik, se zaveš kako ti je vsak trenutek podarjen.

In na konec ne moreš biti nikoli pripravljen. Mene je zadelo kot strela z jasnega. Na čisto navaden dan. In najprej nisem mogla verjet, ampak je bilo res. In zdelo se mi je, da se je svet ustavil, kot se je končalo to mlado življenje. Konec. Po drugi strani pa se pravzaprav nič ni spremenilo. Življenje teče dalje ... Lahko si predstavljaš zmedenost, da čutiš oboje hkrati in potem poskušaš vse pozabit in ti celo uspeva ...

Dokler me ni resnica dokončno zadela. Na pogrebu si nisem mogla pomagati, da ne bi mislila na vse, kar smo skupaj počeli in kaj bi še lahko in kako bo sedaj njegova družina ... Nisem mogla ustavit solz, nisem mogla poslušat, kaj se dogaja; komaj sem se osredotočila va vdih in izdih. vdih, izdih ... Tej grozni žalosti nisem mogla ubežati.

Potem smo šli iz vežice v cerkev, k maši. In ne vem, kdaj točno se je zgodilo, ampak začutila sem, kot da Bog odpira svoja vrata in da ga je sprejel in mu je lepo. Da ga v resnici lahko sedaj prosim, da reče kakšno besedo zame in za vse nas. To je to - večno življenje. Cilj, na katerega vsi upamo. Itak nismo vredni, ampak po svoji milosti nam Bog podarja tudi to. Kristus je smrt premagal. Ko sem to dojela, je vso tisto grozno žalost premagal mir in veselje. V resnici mi je šlo kar na smeh.

Ne vem, kako si predstavljate, če si predstavljate, kako bo v nebesih. Mogoče bomo že kmal izvedel. Ampak ta čas, ko smo še na zemlji, pa tako ful dobr izkoristimo in prvič - molimo za vse, ki čakajo v vicah, da bi čimprej prišli k Bogu. In drugič - verujemo v Boga in to tudi dokažemo s svojim življenjem, da bo potem več upanja za nas, ko bomo na vrsti.

Mirjam T.

Bog ljubezni je vedno z nami

Naš Bog je Bog ljubezni, naš Bog je Ljubezen. Če zaupaš Vanj, dobiš ob pravem času vse, kar potrebuješ in vedno je s teboj. Seveda je to prepričanje, vendar brez vere tega pač ne moreš imet.

Naj vam pokažem, kako Jezus vedno hodi z nami:

Ker sem slep, sem vezan na določeno pot, ki se je naučim in potlej vsakokrat hodim po njej. Predstavljajte si, kakšen šok doživiš, ko te nekega jutra cestni delavec pošlje oziroma pelje na drugo stran in ti reče: »Zdaj pa samo naprej.« Samo na drugo stran ceste.

Kar naenkrat se moraš naučit novo pot in rado se zgodi, da se v tem učenju zgubiš med prečkanjem kakšnega parkirišča. No, to se je meni zgodilo pred nekaj meseci. Kdo drug bi zagnal paniko, češ, kaj pa zdaj. Jaz pa sem bil še celo tako trmast, da sem poskušal najti pot nazaj in se pri tem še bolj izgubil. Pa prideta mimo dva študenta in jaz ju poprosim, če mi lahko pomagata. Odpeljala sta me prav do filofaksa. Pa recite, če to ni Šefovo delo.

Res, včasih nisem verjel v to, da Gospod hodi z nami. Potem pa sem se včasih, ko sem bil izmučen in tečen zalotil, da prosim Jezusa, naj bo ob meni. In tako sem začel srečevati razne ljudi; od dijakov bližnje srednješole, do študentov, ljudi v službah, policistov in starčkov. In to na avtobusni postaji.

Preko tega jaz vidim (čeprav sem slep J) kako je Jezus z nami.

Rok M.

Velika noč

Zjutraj gredo Marija Magdalena in še nekaj žena h grobu. Rade bi Jezusovo telo mazilile z dišavami, ki so jih kupile v petek, vendar zaradi zapovedi počitka, tega v soboto niso mogle storiti. Skrbi jih, kdo jim bo odvalil kamen, ki je zanje pretežak (Mr 16,3). Kako zanimivo. Žene so tiste, ki gredo mazilit Jezusa in ne Njegovi učenci, ki so toliko časa preživeli z Njim. 

Ko pridejo do groba, vidijo, da je kamen odvaljen (Jn 20,1). To jih zelo čudi. Ko vstopijo, vidijo, da Jezusovega telesa ni tam. Popadeta jih strah in žalost. Jezusa, njihovega dragega učitelja in Gospoda, so mučili, sramotili, ubili, in še zdaj po Njegovi smrti Ga ne morejo pustiti pri miru.

Zagledajo dva moža v belih oblačilih, ki jim povesta, da Jezusa ni tam, da je vstal in da naj to povedo Njegovim učencem (Lk 24, 3-9). Marija Magdalena tega v svoji žalosti ne razume, vendar vseeno teče povedat učencem. Peter in še eden izmed učencev se želita prepričati na lastne oči in tečeta h grobu. Videla sta, da jima je Marija Magdalena govorila resnico. Vendar nista razumela kaj se je zgodilo. Zmedena in žalostna sta šla domov (Jn 20, 3-10).

Marija Magdalena pa ni šla domov. Obstala je pred praznim grobom in jokala. Kakšna bolečina se skriva v njej? Tedaj pristopi mož in ji reče: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Bil je Jezus, vendar ga Marija ni prepoznala in je mislila, da je vrtnar. Tako je zaslepljena z žalostjo, da Ga sploh ne pogleda ampak samo joče in prosi naj ji pove, kam je dal Jezusovo truplo. Potem pa jo Jezus pokliče po imenu: »Marija« (Jn 20, 16). In ona je v trenutku prepoznala ljubeč glas, ki ga je tako pogosto poslušala. Ta zven besed, njegova potrpežljivost, nežnost. Jezus ve, da Marija žaluje, da ne razume, da je živ. Zato se ji prikaže. Hoče jo potolažiti. Marija Magdalena se Mu vrže v objem v trenutku, ko ga spozna. Kako mora biti vesela! Tisti, ki je umrl, je živ pred njo. Jezus ji reče: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu.« (Jn 20, 17). Kako prijazno od Jezusa, da je kljub temu, da še ni bil pri Očetu, prišel k Mariji, ki je žalostna. Prišel jo je potolažit, svojo zvesto učenko. Ve, da ji je težko, da je bila ves čas pasijona z Njim, da je gledala Njegovo smrt in da je bila ena Njegovih najzvestejši učenk. Ali ni Jezus tudi ob meni vsakič, ko sem žalostna?

Kakšno veselje je moralo vladati med učenci, ko so spet videli Jezusa. Polno prijateljskih objemov, poljubov, konec strahu, konec zmedenosti. Srečanje med prijatelji. Verjetno se moje snidenje s prijatelji, ki jih vidim le redko, ne more primerjati s tem. Jezus jim ne zameri, da so Ga zapustili, ker vidi v njihovo srce in jih razume in ve, da ga v resnici ljubijo. Nikogar ne obsoja ampak jim naroča naj Njegove besede in novico o Njegovem vstajenju ponesejo v svet. Apostoli, polni Svetega Duha in ljubezni do Jezusa, gredo in naša Cerkev začne nastajati. Na meni je, da prenašam Jezusove besede, njegovo sporočilo drugim. Veselo Veliko noč vsem skupaj!

Maja C.

Velika sobota

Velika sobota je dan priprave. Zgodaj zjutraj vstanem in grem po blagoslovljeno vodo in ogenj na katerih bomo kasneje doma pripravili jedi. Vstopim v cerkev. Skoraj prazna je, le okoli 30 ljudi sedi v bližini Jezusovega groba. Jezus je tam, prekrit s tančico. Pokleknem in molim. Nisem žalostna, ker pričakujem današnji večer. Duhovnik in ministranti pridejo do groba, skupaj molimo, nato blagoslovi vodo. Odpravimo se na vrt, kjer že gori ogenj. Očiščujoči ogenj, Bog, ki se v grmu prikaže Mojzesu. Ogenj, ki nas prijetno greje in vabi v mrzlem jutru. Tako kot Bog, ki nas vabi. Vendar pa vemo, da  se ognju ne moremo preveč približati. Tudi Bog ostaja v nekaterih stvareh skrit, skrivnosten. S temi besedami nas nagovori duhovnik. Kako resnične so njegove besede. Koliko je stvari, ki jih ne razumem v mojem odnosu do Boga. Pa ne samo odnosu do Njega, ampak o tem kdo On je. Kako je pravičen in usmiljen hkrati. Kako je ljubezen in moč. Še bolj se zavem kako zelo me Bog presega. Ves moj razum, vsa moja modrovanja, navajanja Svetega pisma, katekizma in druge »verske literature« preko katere spoznavam Boga, vse to me sicer približa razumevanj uBoga, ampak Bog je toliko več kot si sploh lahko predstavljam.

Po blagoslovu nesemo ogenj domov in še nekaj sosedom. Doma vlada prijetno vzdušje. Pospravljamo, barvamo pirhe, kuhamo šunko...Kasneje vse to nesemo k blagoslovu.

Zvečer pa se odpravimo k vigiliji. Cerkev se počasi polni, sedim v klopi, molim in razmišljam kako srečna sem,  da je Jezus v mojem življenju. Vse to trpljenje o katerem premišljujem zadnja dva dni, vse to samo za to, da sem jaz lahko spet združena z Bogom. Spet me prevzame ta neskončna ljubezen Boga, ki me ljubi in ki umre zame.

Začne se slavje luči. Ena sveča razsvetli zelo velik prostor. Velika sveča, ki predstavlja vstalega Jezusa, ki je luč, prižge manjše sveče ministrantov, ti prenesejo luč ljudem. Tudi sama podam plamen svojim sosedom. Kako se ta plamen širi in prostor postaja vedno bolj svetel. Tako kot podajam ta plamen, tako moram biti luč tudi v svetu. Kazati drugim Jezusa v meni.

Beremo berila, pojemo psalme. Berila nas vodijo skozi celotno zgodovino odrešenja – od stvarjenja sveta, človeka, postavitve zaveze Boga z Abrahamom, izhoda iz Egipta do nastajanja Cerkve. Hvala ti Bog, da vedno vztrajaš, ko padamo. Hvala ti, da mi vedno znova odpuščaš. Hvala, da mi daješ vedno znova možnost, da se vrnem k tebi. Hvala, da si umrl zame. Hvala, da me ljubiš.

Kmalu zadonijo orgle, oglasijo se zvonovi, prostor kar buči od slave. Jezus je vstal! Kakšno veselje! Cerkev se razsvetli in vse zasije okoli mene. Kakšno veselje je moralo biti v nebesih ob tem dogodku. V tem trenutku se je zgodila dokončna zmaga nad zlom. Spet sem z Bogom.

Slovesno izpovem svojo vero Vate, moj Bog, in Te prosim, da mi daš milosti, da me vodiš, da Te ne bi nikoli zapustila.

Pri obhajilu se še bolj zavem, da je ta trenutek, da lahko prejmem obhajilo, res velik dar. V meni odmeva en sam hvala ti Jezus, ker z drugimi besedami sploh ne vem kaj naj povem. Ti vidiš v moje srce, Ti me poznaš, hvala ti!

Od maše odhajam proti izhodu iz cerkve. Okoli mene je polno smejočih se ljudi. Voščimo si vesele, blagoslovljene praznike.

Jezus je to noč vstal. Učenci in žene tega takrat niso vedeli. Verjetno jim je bilo hudo, žalovali so za svojim prijateljem in učiteljem. Jaz pa, ki vem, da Jezus ni mrtev, ampak da živi, se veselim jutrišnjega jutra.

Maja C.

Veliki petek

Po noči zasliševanj in zasramovanj Jezusa zjutraj pripeljejo pred Kajfa, nato pred Pilata. Množica ljudi ga obtožuje, zasramuje, Jezus pa molči. Pilat ga zaslišuje, išče krivdo na njem, vendar je ne najde. Pod pritiskom množice, iz strahu za svojo oblast, Jezusa da bičati in križati (Jn18). Kolikokrat jaz popustim pod pritiski družbe? Ali se tudi jaz bojim za svoj ugled, kaj si bodo drugi mislili o meni, ko jim bom povedala, da je Jezus v mojem življenju?

Jezusu naložijo križ na od bičanja razmesarjene rame. Jezus ga objame, sprejme svoj križ in gre po poti na Golgoto, na kraj svoje smrti. Kako težak mora biti ta križ, kakšna mora biti bolečina, ko se obleka lepi na njegovo razmesarjeno kožo, ko se njegova kri in njegov pot mešata s prahom, ki se dviga izpod njegovih nog. Kot da to še ni dovolj, hodi med množico ljudi, ki pljuvajo vanj, ki ga sovražijo, zasmehujejo. Ista množica, ki je še pred časom poslušala njegove besede. Kaj se v človeku tako spremeni, da ne vidi več veličine Boga? Zraven so tudi žene, ki jokajo. Jezusu so v oporo, vendar jim reče naj ne jokajo zaradi njega, ampak zaradi ljudi, ki grešijo. Med množico je tudi Jezusova mati. Kakšna bolečina jo prebada, ko gleda svojega sina, kako trpi. Kako bi ga rada objela, nesla, umrla namesto njega. Ampak ve, da se to mora zgoditi. Križ je težak, Jezus večkrat pade. Pot se vleče, množica nori.

Jezus končno prispe na cilj. Na mesto, kjer ga bodo pribili na križ. Križ odloži in obleži na tleh, popolnoma izmučen. Kje so vsi tisti ljudje, ki jih je ozdravil, ki jim je dajal upanje, jih napolnjeval s svojo ljubeznijo, ko so ga poslušali? Kje je tistih nekaj tisoč ljudi, ki jih je nahranil? Ali mu nihče ne bo prišel pomagat? Kako se človek hitro skrije, ko se mora postaviti za resnico in pravico. Ali se jaz potegnem za zatirane? Koliko ljudi okoli mene je samih sredi svojih bolečin?

Jezus visi na križu. Pod križem je njegova mati in tisti zvesti učenec, ki edini Jezusa ni zapustil. Jezus v svoji agoniji še vedno misli na druge, na nas ljudi. S težavo in bolečino v glasu reče »Žena, glej tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« (Jn 19, 26-27). Učenec ne razume kaj se dogaja. Kako lahko ta človek s katerim je hodil okrog, Bog, ki ima moč izganjati demone, ozdravljati bolne in oživljati mrtve, kako lahko visi tukaj na križu ves razmesarjen od bičanja in brez moči? Do konca je ponižan na križu.

Ko vojaki žrebajo za njegove obleke, On moli za njih »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!«(Lk 23, 34). Jezus trpi muke, bolečine in ponižanja. Ne preklinja svojih preganjalcev ampak z ljubeznijo moli zanje. Kakšna predanost, kakšna ljubezen. »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Še vedno ljubi, še vedno moli. Kakšen zgled ljubezni!

Jezus moli besede iz psalma (Ps 22) »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Psalm o trpljenju pravičnega. In ko se vse izpolni, Jezus svoje življenje izroči v roke Boga.

Trpljenja je konec, prišla je smrt. Marija in drugi zbrani so šokirani. Kako so lahko ubili in mučili Boga? Kako ne razumejo kaj so ravnokar storili? Učenci so prestrašeni, zmedeni, žalostni. Čutijo, da so Ga zatajili. Zatajili Njega, ki jih je zadnja 3 leta vodil, učil. Ki jim je tolikokrat ljubeče govoril o stvareh. Še prejšnji večer je skupaj z njimi jedel, jim umil noge. Vse to je zdaj izgubilo smisel. Jezus, ta veliki Človek, Bog, Mesija je mrtev. Kaj to pomeni?

Jezusu prebodejo stran in iz nje se vlijeta voda in kri. Znamenje krsta - Svetega Duha in evharistije. Bog še po svoji smrti blagoslavlja.

Jezusa snamejo s križa in položijo v grob. Njegove zajame žalost.

Maja C.

Veliki četrtek

Tole je moje današnje razmišljanje. Mogoče še koga nagovori...

Danes me Jezus tako močno nagovarja. Pri zadnji večerji sedi s svojimi učenci in se od njih poslavlja. Kar predstavljam si, kako sedijo v dvorani zadnje večerje, med seboj kramljajo, se pogovarjajo. Res so dobri prijatelji, saj že zadnja 3 leta skupaj hodijo naokoli in sledijo temu velikemu Človeku, ki sedi med njimi, se z njimi pogovarja, smeje, jih ljubi. Jezus jih je vzljubil (Jn 13,1) in v dvorani zadnje večerje gleda po teh svojih prijateljih (Jn 15, 15). Ne morem si predstavljati kaj občuti, ko ve kaj ga čaka čez nekaj ur. V vsej svoji ljubezni vstane, vzame vodo in prt in jim začne umivati noge. Delo, ki ga opravljajo najmanjši med služabniki opravlja On, ki je Bog. Kakšna ponižnost, kakšna skromnost, kakšna ljubezen. Kaj si mislijo učenci, ko vidijo svojega učitelja, ki ga ljubijo, ko jim umiva noge?

Nekateri mu branijo. Peter, ves goreč in kot tisti, ki ve, kaj je prav, mu brani. A Jezus mu nežno, z ljubeznijo odgovori: »Tega kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« (Jn 13, 7) Kolikokrat mi Bog daje v življenju stvari, preizkušnje, ki jih ne razumem. Kolikokrat se pritožujem, ker »vem« da ne sme biti tako. Jezus pa mi samo potrpežljivo umiva noge. »Če sem torej jaz,Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi drug drugemu dolžni umivati noge.« (Jn 13,14) Jezus mi daje zgled ljubiti druge, jim služiti v vsem, tudi ko moram opravljati delo, ki me »ponižuje«. Noge umije tudi Judu, ki ga bo še isti večer izdal. In Jezus ve, da ga bo izdal. Ali nisem tudi jaz dolžna umivati noge tistim, ki me prizadenejo? Ko je Juda odšel, da bi Jezusa izdal, Jezus kljub bolečini, ki jo čuti ob izdajstvu enega svojih najbližjih, nadaljuje pogovor z učenci.

Daje jim zadnja navodila preden ga bodo prijeli. »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli med seboj ljubezen.« (Jn 13, 34-35) Po tem, da se ljubimo med sabo, nas bodo spoznali, kljub našim napakam, temu da drug drugega včasih prizadenemo, da drugače razmišljamo, da imamo različne interese, kljub vsemu temu, se moramo ljubiti in s tem oznanjati Jezusa. Ali res ljubim ljudi okoli sebe? Moram ljubiti druge, že samo zato, ker me je Jezus ljubil prvi. Ker me še vedno ljubi. Kako ljubim ljudi v naši skupnosti? Doma? Na faksu? Sem potrpežljiva? Me drugi poznajo kot kristjanko zato, ker ljubim druge ali zato, ker vsem povem, da sem kristjanka?

Jezus potem napove, da ga bo Peter zatajil. Predstavljam si, da učenci čutijo, da se Jezus poslavlja. Po dogodku z napovedjo Judovega izdajstva, govori, da jih bo zapustil, napove Petrovo zatajitev in v učencih vedno bolj naraščata napetost in strah. Jezus jih pomiri »Vaše srce naj se ne vznemirja« (Jn 14, 1). Jezus govori o svojem odhodu k Očetu. Učenci ne vedo o čem govori, sprašujejo ga, naj jim razloži in Jezus jim razlaga. Pove jim naj se držijo njegovih zapovedi, naj ljubijo njega in Očeta, saj so Očeta spoznali preko njega.Pove jim, da je pot, resnica in življenje (Jn 14, 6). Pove jim, da jim bo poslal Svetega Duha, Tolažnika (Jn 14, 25-26). Daje jim svoj mir. Mir, ki ga tudi jaz tako pogosto potrebujem. Mir v srcu, mir v duši, moje srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Čeprav Jezus odhaja, bo ostal z njimi, z mano.

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik«,  »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da svoje življenje za prijatelje. Vi ste moji prijatelji.« (Jn 15) Kakšen govor, prežet z ljubeznijo do teh svojih učencev. Prežet z ljubeznijo do mene. Bog sveta, ki se sklanja k meni, mi govori, da me ima rad, medtem ko pričakuje hudo trpljenje in ve, da ga bodo učenci, njegovi najbližji, tisti, ki jih ima rad, zapustili in zatajili še isti večer.

In bolj ko učencem postaja jasno, da Jezus, njihov učitelj in Gospod, ki ga resnično ljubijo, oseba s katero so preživeli toliko časa, ki jim je govoril o stvareh in je njihovo srce gorelo ob njegovih besedah, odhaja, bolj postajajo žalostni, ker ne razumejo kaj se dogaja. Jezus pa jih pozna v globino in ve kaj čutijo. Reče jim »Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« (Jn 16, 22) Jezus jih tolaži, jim obljublja, da bo spet prišel. »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16, 33). Česa se sploh lahko bojim, če vem, da je moj Bog premagal svet in da jaz nisem od tega sveta, saj me je vzel za svojo (Jn 17). Jezus prosi zame svojega Očeta, moli za svoje učence pa ne samo za teh 12 ampak tudi za vse njihove učence, tudi zame prosi, naj ohranimo vero, naj nas ne zanese. O Bog, kako me ljubiš, da na večer svojega trpljenja prosiš zame, zaradi katere sploh trpiš. Kako naj se obrnem stran od te ljubezni?

Po večerji gre skupaj z učenci molit v vrt, kjer se je večkrat dobil s svojimi učenci. Učenci so zadovoljni, siti, veseli pravkar preživetega praznovanja. Še vedno ne razumejo kaj se bo zgodilo. Jezus pa se zaveda. Ve, da prihaja ura trpljenja. Učence prosi naj molijo z njim. Prosi jih kot prijatelje, naj mu pomagajo v njegovi stiski, v njegovem strahu. Jezus se malo odmakne od njih in moli. Pogovarja se z Očetom. Strah ga je. In ko zagleda učence, oni spijo (Jn 18). Bog ljubezni, Jezus, ki se je pravkar ponižal in jim umil noge, jim naročil naj se ljubijo med seboj, molil za njih k Očetu, ostaja sam v svoji agoniji, v svojem strahu. Ne morem si predstavljati kakšen strah je to in da bi ga morala preživljati sama, ker moji prijatelji spijo. Kaj pa počnem jaz? Ali opazim stisko drugih ali pa spim med njihovim trpljenjem? Ali se trudim biti čim bolj sveta, da vsaj malo olajšam Jezusovo trpljenje? Prevečkrat tudi jaz spim.

Potem pride tisti trenutek, pred katerim je Jezus trepetal. Juda, eden izmed njegovih, se približa s četo vojakov za seboj. Poljubi ga. »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« (Lk 22, 48) S poljubom je izdal Jezusa?! Poljub, ki je znamenje ljubezni?! Pa vendar Jezus misli na svoje učence, ne samo nase »Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo« (Jn18, 8) Jezus ve, da je učence strah, ve da bi radi pobegnili in jim ne brani. Niti jim tega ne zameri.

Jezusa odpeljejo pred veliki svet. Zunaj je Peter in še eden izmed učencev. Peter, ki je rekel Jezusu, da bi šel v smrt za njega, pade pod težo skušnjave in Jezusa zataji »Ne poznam ga« (Lk 22, 57). Jezusov nežni pogled, poln bolečine a ne obsodbe se zazre v Petra. Ta v trenutku spozna svoj greh in se zjoka. Kolikokrat jaz zatajim Jezusa, on pa me gleda in me ne obsoja? Kolikokrat mi je resnično hudo za to? Kolikokrat se zjokam?

Jezus prebije noč na sojenju. Ljudje, ki jim je nekoč govoril po shodnicah, na gori, ljudje, ki so videli njegove čudeže, ki so mu sledili, ga zdaj obtožujejo, zasramujejo. Njegovih prijateljev, ki so še nedolgo nazaj z njim jedli, pa ni. Kje sem jaz? Kaj počnem? Kaj mi v današnjem dnevu napolnjuje misli? Ali se trudim bedeti z Jezusom?

Maja C.

Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru

Ko sem bila na tleh, mi je Bog skozi eno čist vsakdanjo situacijo pokazal, kako rad me ima in kako mu lahko vedno zaupam. Pa tut, da je Sveto pismo res super zadeva. :)

Jaz man eno takšno žepno verzijo Svetega pisma Nove zaveze, ki ga imam vedno v torbici. Z mano gre praktično povsod in mi pogosto pride prav. Tako sem se nekoč z avtobusom vračala iz šole malo čudna, ker matematike nisem pisala kot bi 'bilo treba'. Bila sem malo zmedena, skoraj sitna, ker mi rezultati niso bili preveč po volji. Med tem ko sem se vozila in razmišljala o vsem skupaj, sem se spomnila, da bi mogoče malo odprla Sveto pismo in prebrala kakšno vrstico, da vidim kaj ima Bog za rečt v tistem trenutku. In sem brala. Vse je bilo ful logično. Vrstice, ki sem jih dobila, sem si kar pobravala, tok so mi bile všeč.

"Drug je sijaj sonca in drug sijaj lune, drug sijaj zvezd. 

Pa še zvezda se od zvezde razlikuje po sijaju.'' (1Kor 15, 41)

"Kajti Bog ni Bog zmešnjave, ampak miru." (1Kor 14, 33)

Hitro mi je bilo jasno, da se nimam za kaj sekirati. Bog me je spomnil na to, da če ne obvladam matematike, mi gre pa malo bolj kakšna druga stvar, konec koncev tudi kakšni drugi predmeti.

In znova mi je povedal,  da zmešnjava v mojem srcu pač ni nekaj kar si On želi zame. Vsak dan bi mogla biti pozorna, da Mu vedno znova odpiram srce. Če je pomiril tisti vihar na morju, ko je bil z učenci v čolnu pa jih je bilo strah, bo pomiril tudi vsak vihar, ki nastane v mojem srcu. In enkrat, nevem sicer kdaj, ampak enkrat bo prišel dan, ko ne bo več viharjev v mojem srcu, tudi ne bo več 'vetrov', ki bi takšne viharje povzročali. Ker bo On poskrbel zame. On, ki ni Bog zmešnjave, ampak miru. (1Kor 14, 33)

Pa tudi do takrat mi (nam) ni treba skrbeti, saj je Bog z nami. To nam kaže v vsakem trenutku. Tudi skozi take kul zadeve, kot je Sveto pismo.

Petra S.