Veliki četrtek

Tole je moje današnje razmišljanje. Mogoče še koga nagovori...

Danes me Jezus tako močno nagovarja. Pri zadnji večerji sedi s svojimi učenci in se od njih poslavlja. Kar predstavljam si, kako sedijo v dvorani zadnje večerje, med seboj kramljajo, se pogovarjajo. Res so dobri prijatelji, saj že zadnja 3 leta skupaj hodijo naokoli in sledijo temu velikemu Človeku, ki sedi med njimi, se z njimi pogovarja, smeje, jih ljubi. Jezus jih je vzljubil (Jn 13,1) in v dvorani zadnje večerje gleda po teh svojih prijateljih (Jn 15, 15). Ne morem si predstavljati kaj občuti, ko ve kaj ga čaka čez nekaj ur. V vsej svoji ljubezni vstane, vzame vodo in prt in jim začne umivati noge. Delo, ki ga opravljajo najmanjši med služabniki opravlja On, ki je Bog. Kakšna ponižnost, kakšna skromnost, kakšna ljubezen. Kaj si mislijo učenci, ko vidijo svojega učitelja, ki ga ljubijo, ko jim umiva noge?

Nekateri mu branijo. Peter, ves goreč in kot tisti, ki ve, kaj je prav, mu brani. A Jezus mu nežno, z ljubeznijo odgovori: »Tega kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« (Jn 13, 7) Kolikokrat mi Bog daje v življenju stvari, preizkušnje, ki jih ne razumem. Kolikokrat se pritožujem, ker »vem« da ne sme biti tako. Jezus pa mi samo potrpežljivo umiva noge. »Če sem torej jaz,Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi drug drugemu dolžni umivati noge.« (Jn 13,14) Jezus mi daje zgled ljubiti druge, jim služiti v vsem, tudi ko moram opravljati delo, ki me »ponižuje«. Noge umije tudi Judu, ki ga bo še isti večer izdal. In Jezus ve, da ga bo izdal. Ali nisem tudi jaz dolžna umivati noge tistim, ki me prizadenejo? Ko je Juda odšel, da bi Jezusa izdal, Jezus kljub bolečini, ki jo čuti ob izdajstvu enega svojih najbližjih, nadaljuje pogovor z učenci.

Daje jim zadnja navodila preden ga bodo prijeli. »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli med seboj ljubezen.« (Jn 13, 34-35) Po tem, da se ljubimo med sabo, nas bodo spoznali, kljub našim napakam, temu da drug drugega včasih prizadenemo, da drugače razmišljamo, da imamo različne interese, kljub vsemu temu, se moramo ljubiti in s tem oznanjati Jezusa. Ali res ljubim ljudi okoli sebe? Moram ljubiti druge, že samo zato, ker me je Jezus ljubil prvi. Ker me še vedno ljubi. Kako ljubim ljudi v naši skupnosti? Doma? Na faksu? Sem potrpežljiva? Me drugi poznajo kot kristjanko zato, ker ljubim druge ali zato, ker vsem povem, da sem kristjanka?

Jezus potem napove, da ga bo Peter zatajil. Predstavljam si, da učenci čutijo, da se Jezus poslavlja. Po dogodku z napovedjo Judovega izdajstva, govori, da jih bo zapustil, napove Petrovo zatajitev in v učencih vedno bolj naraščata napetost in strah. Jezus jih pomiri »Vaše srce naj se ne vznemirja« (Jn 14, 1). Jezus govori o svojem odhodu k Očetu. Učenci ne vedo o čem govori, sprašujejo ga, naj jim razloži in Jezus jim razlaga. Pove jim naj se držijo njegovih zapovedi, naj ljubijo njega in Očeta, saj so Očeta spoznali preko njega.Pove jim, da je pot, resnica in življenje (Jn 14, 6). Pove jim, da jim bo poslal Svetega Duha, Tolažnika (Jn 14, 25-26). Daje jim svoj mir. Mir, ki ga tudi jaz tako pogosto potrebujem. Mir v srcu, mir v duši, moje srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Čeprav Jezus odhaja, bo ostal z njimi, z mano.

»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik«,  »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da svoje življenje za prijatelje. Vi ste moji prijatelji.« (Jn 15) Kakšen govor, prežet z ljubeznijo do teh svojih učencev. Prežet z ljubeznijo do mene. Bog sveta, ki se sklanja k meni, mi govori, da me ima rad, medtem ko pričakuje hudo trpljenje in ve, da ga bodo učenci, njegovi najbližji, tisti, ki jih ima rad, zapustili in zatajili še isti večer.

In bolj ko učencem postaja jasno, da Jezus, njihov učitelj in Gospod, ki ga resnično ljubijo, oseba s katero so preživeli toliko časa, ki jim je govoril o stvareh in je njihovo srce gorelo ob njegovih besedah, odhaja, bolj postajajo žalostni, ker ne razumejo kaj se dogaja. Jezus pa jih pozna v globino in ve kaj čutijo. Reče jim »Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« (Jn 16, 22) Jezus jih tolaži, jim obljublja, da bo spet prišel. »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16, 33). Česa se sploh lahko bojim, če vem, da je moj Bog premagal svet in da jaz nisem od tega sveta, saj me je vzel za svojo (Jn 17). Jezus prosi zame svojega Očeta, moli za svoje učence pa ne samo za teh 12 ampak tudi za vse njihove učence, tudi zame prosi, naj ohranimo vero, naj nas ne zanese. O Bog, kako me ljubiš, da na večer svojega trpljenja prosiš zame, zaradi katere sploh trpiš. Kako naj se obrnem stran od te ljubezni?

Po večerji gre skupaj z učenci molit v vrt, kjer se je večkrat dobil s svojimi učenci. Učenci so zadovoljni, siti, veseli pravkar preživetega praznovanja. Še vedno ne razumejo kaj se bo zgodilo. Jezus pa se zaveda. Ve, da prihaja ura trpljenja. Učence prosi naj molijo z njim. Prosi jih kot prijatelje, naj mu pomagajo v njegovi stiski, v njegovem strahu. Jezus se malo odmakne od njih in moli. Pogovarja se z Očetom. Strah ga je. In ko zagleda učence, oni spijo (Jn 18). Bog ljubezni, Jezus, ki se je pravkar ponižal in jim umil noge, jim naročil naj se ljubijo med seboj, molil za njih k Očetu, ostaja sam v svoji agoniji, v svojem strahu. Ne morem si predstavljati kakšen strah je to in da bi ga morala preživljati sama, ker moji prijatelji spijo. Kaj pa počnem jaz? Ali opazim stisko drugih ali pa spim med njihovim trpljenjem? Ali se trudim biti čim bolj sveta, da vsaj malo olajšam Jezusovo trpljenje? Prevečkrat tudi jaz spim.

Potem pride tisti trenutek, pred katerim je Jezus trepetal. Juda, eden izmed njegovih, se približa s četo vojakov za seboj. Poljubi ga. »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« (Lk 22, 48) S poljubom je izdal Jezusa?! Poljub, ki je znamenje ljubezni?! Pa vendar Jezus misli na svoje učence, ne samo nase »Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo« (Jn18, 8) Jezus ve, da je učence strah, ve da bi radi pobegnili in jim ne brani. Niti jim tega ne zameri.

Jezusa odpeljejo pred veliki svet. Zunaj je Peter in še eden izmed učencev. Peter, ki je rekel Jezusu, da bi šel v smrt za njega, pade pod težo skušnjave in Jezusa zataji »Ne poznam ga« (Lk 22, 57). Jezusov nežni pogled, poln bolečine a ne obsodbe se zazre v Petra. Ta v trenutku spozna svoj greh in se zjoka. Kolikokrat jaz zatajim Jezusa, on pa me gleda in me ne obsoja? Kolikokrat mi je resnično hudo za to? Kolikokrat se zjokam?

Jezus prebije noč na sojenju. Ljudje, ki jim je nekoč govoril po shodnicah, na gori, ljudje, ki so videli njegove čudeže, ki so mu sledili, ga zdaj obtožujejo, zasramujejo. Njegovih prijateljev, ki so še nedolgo nazaj z njim jedli, pa ni. Kje sem jaz? Kaj počnem? Kaj mi v današnjem dnevu napolnjuje misli? Ali se trudim bedeti z Jezusom?

Maja C.