Velika sobota

Velika sobota je dan priprave. Zgodaj zjutraj vstanem in grem po blagoslovljeno vodo in ogenj na katerih bomo kasneje doma pripravili jedi. Vstopim v cerkev. Skoraj prazna je, le okoli 30 ljudi sedi v bližini Jezusovega groba. Jezus je tam, prekrit s tančico. Pokleknem in molim. Nisem žalostna, ker pričakujem današnji večer. Duhovnik in ministranti pridejo do groba, skupaj molimo, nato blagoslovi vodo. Odpravimo se na vrt, kjer že gori ogenj. Očiščujoči ogenj, Bog, ki se v grmu prikaže Mojzesu. Ogenj, ki nas prijetno greje in vabi v mrzlem jutru. Tako kot Bog, ki nas vabi. Vendar pa vemo, da  se ognju ne moremo preveč približati. Tudi Bog ostaja v nekaterih stvareh skrit, skrivnosten. S temi besedami nas nagovori duhovnik. Kako resnične so njegove besede. Koliko je stvari, ki jih ne razumem v mojem odnosu do Boga. Pa ne samo odnosu do Njega, ampak o tem kdo On je. Kako je pravičen in usmiljen hkrati. Kako je ljubezen in moč. Še bolj se zavem kako zelo me Bog presega. Ves moj razum, vsa moja modrovanja, navajanja Svetega pisma, katekizma in druge »verske literature« preko katere spoznavam Boga, vse to me sicer približa razumevanj uBoga, ampak Bog je toliko več kot si sploh lahko predstavljam.

Po blagoslovu nesemo ogenj domov in še nekaj sosedom. Doma vlada prijetno vzdušje. Pospravljamo, barvamo pirhe, kuhamo šunko...Kasneje vse to nesemo k blagoslovu.

Zvečer pa se odpravimo k vigiliji. Cerkev se počasi polni, sedim v klopi, molim in razmišljam kako srečna sem,  da je Jezus v mojem življenju. Vse to trpljenje o katerem premišljujem zadnja dva dni, vse to samo za to, da sem jaz lahko spet združena z Bogom. Spet me prevzame ta neskončna ljubezen Boga, ki me ljubi in ki umre zame.

Začne se slavje luči. Ena sveča razsvetli zelo velik prostor. Velika sveča, ki predstavlja vstalega Jezusa, ki je luč, prižge manjše sveče ministrantov, ti prenesejo luč ljudem. Tudi sama podam plamen svojim sosedom. Kako se ta plamen širi in prostor postaja vedno bolj svetel. Tako kot podajam ta plamen, tako moram biti luč tudi v svetu. Kazati drugim Jezusa v meni.

Beremo berila, pojemo psalme. Berila nas vodijo skozi celotno zgodovino odrešenja – od stvarjenja sveta, človeka, postavitve zaveze Boga z Abrahamom, izhoda iz Egipta do nastajanja Cerkve. Hvala ti Bog, da vedno vztrajaš, ko padamo. Hvala ti, da mi vedno znova odpuščaš. Hvala, da mi daješ vedno znova možnost, da se vrnem k tebi. Hvala, da si umrl zame. Hvala, da me ljubiš.

Kmalu zadonijo orgle, oglasijo se zvonovi, prostor kar buči od slave. Jezus je vstal! Kakšno veselje! Cerkev se razsvetli in vse zasije okoli mene. Kakšno veselje je moralo biti v nebesih ob tem dogodku. V tem trenutku se je zgodila dokončna zmaga nad zlom. Spet sem z Bogom.

Slovesno izpovem svojo vero Vate, moj Bog, in Te prosim, da mi daš milosti, da me vodiš, da Te ne bi nikoli zapustila.

Pri obhajilu se še bolj zavem, da je ta trenutek, da lahko prejmem obhajilo, res velik dar. V meni odmeva en sam hvala ti Jezus, ker z drugimi besedami sploh ne vem kaj naj povem. Ti vidiš v moje srce, Ti me poznaš, hvala ti!

Od maše odhajam proti izhodu iz cerkve. Okoli mene je polno smejočih se ljudi. Voščimo si vesele, blagoslovljene praznike.

Jezus je to noč vstal. Učenci in žene tega takrat niso vedeli. Verjetno jim je bilo hudo, žalovali so za svojim prijateljem in učiteljem. Jaz pa, ki vem, da Jezus ni mrtev, ampak da živi, se veselim jutrišnjega jutra.

Maja C.