Amazing love, how can it be?

My chains fell off my heart, I'm free. I'm alive to live for you. Amazing love, how can it be? You gave everything for me, everything. Takole gre pesem, ki je na noro zažigala na kongresu s katerega smo se vrnili včeraj. No in zdaj, ko sem sveže naspana, vam moram povedat kok noro fajn je blo! :D

Sploh ne morem opisat zares. Letos sem v ekipi za pripravo SFL kongresa, zato nisem bila prov dost vpletena v pripravo YFL kongresa in tako sem se lahko bolj prepustila dogajanju (čeprav me je doletelo nenapovedno vodenje slavljenja, ampak moram priznat, da je blo prav lepo - kakšna čast, da te prosijo, da vodiš slavljenje na kongresu!)

V glavnem, dotaknilo se me je precej stvari - pogovori s prijatelji, ki jih že dolgo nisem videla, veselje, ko sem se srečala z ljudmi, ki so nekako moja družina, skupna slavljenja (v množici 250 ljudi :D), navdihujoči govori, molitev pred najsvetejšim ... pač super! Najbolj pa se me je dotaknila t.i. commitment ceremony. A veste, ko je na koncu mladinskega tabora priključitev k YFL-ju? No, takrat damo obljubo Jezusu in skupnosti. Podobno obljubo date tudi kot voditelji in tudi kot MV-ji. Seveda, kot se spomnim svoje prve obljube skupnosti, nisem vedela za kaj točno se odločam in je nisem jemala preveč resno. Si predstavljam, da je tako verjetno z vsemi?

No, moja prva prava obljuba se je zgodila na enem  izmed preteklih kongresov ... večkrat na večih kongresih in ob različnih drugih priložnostih itd. še posebej se spomnim kongresa v Ženevi. Imeli smo tako obljubo s svečkami. MV-ji smo dobil mal večje svečke (take okrogle s pisanimi okrasnimi steklenimi podstavki) in smo stali pred odrom. Za nami je bil na odru osvetljen križ. Ljudje iz dvorane so prihajali in pri nas prižigali svečke in jih polagali okrog križa. V tistem trenutku sem čutila, da je moja naloga širiti to kar imam, ta plamen, to ljubezen in veseje, ki ju čutim ob služenju Bogu in drugim. Ko so vsi prižgali svečke, smo mi svoje položili okrog teh svečk. Je blo res tko sporočilno zame.

No na tem kongresu smo naredili podobno stvar. Prižgali smo svoje svečke, z nami tudi voditelji v skupnosti, ljudje v dvorani pa so jih prižigali ob naših svečakh. položili smo jih na mize ob križu in s tem sporočili svojo odločitev, da hočemo pripadati Bogu. Spet sem obnovila svojo obljubo in bilo je res lepo. V tej skupnosti sem že 7 let in pol in moram rečt, da niti za trenutek ne obžalujem vsega kar sem dala skozi in kar se je zgodilo. upam, da se nam poleti pridružite na kongresu in doživite to, kar smo doživeli mi. :)

Maja C.