Zjutraj
gredo Marija Magdalena in še nekaj žena h grobu. Rade bi Jezusovo telo mazilile
z dišavami, ki so jih kupile v petek, vendar zaradi zapovedi počitka, tega v soboto
niso mogle storiti. Skrbi jih, kdo jim bo odvalil kamen, ki je zanje pretežak (Mr
16,3). Kako zanimivo. Žene so tiste, ki gredo mazilit Jezusa in ne Njegovi
učenci, ki so toliko časa preživeli z Njim.
Ko
pridejo do groba, vidijo, da je kamen odvaljen (Jn 20,1). To jih zelo čudi. Ko
vstopijo, vidijo, da Jezusovega telesa ni tam. Popadeta jih strah in žalost.
Jezusa, njihovega dragega učitelja in Gospoda, so mučili, sramotili, ubili, in
še zdaj po Njegovi smrti Ga ne morejo pustiti pri miru.
Zagledajo
dva moža v belih oblačilih, ki jim povesta, da Jezusa ni tam, da je vstal in da
naj to povedo Njegovim učencem (Lk 24, 3-9). Marija Magdalena tega v svoji
žalosti ne razume, vendar vseeno teče povedat učencem. Peter in še eden izmed
učencev se želita prepričati na lastne oči in tečeta h grobu. Videla sta, da
jima je Marija Magdalena govorila resnico. Vendar nista razumela kaj se je
zgodilo. Zmedena in žalostna sta šla domov (Jn 20, 3-10).
Marija
Magdalena pa ni šla domov. Obstala je pred praznim grobom in jokala. Kakšna
bolečina se skriva v njej? Tedaj pristopi mož in ji reče: »Žena, zakaj jokaš? Koga
iščeš?« (Jn 20, 15). Bil je Jezus, vendar ga Marija ni prepoznala in je
mislila, da je vrtnar. Tako je zaslepljena z žalostjo, da Ga sploh ne pogleda
ampak samo joče in prosi naj ji pove, kam je dal Jezusovo truplo. Potem pa jo
Jezus pokliče po imenu: »Marija« (Jn 20, 16). In ona je v trenutku prepoznala
ljubeč glas, ki ga je tako pogosto poslušala. Ta zven besed, njegova
potrpežljivost, nežnost. Jezus ve, da Marija žaluje, da ne razume, da je živ.
Zato se ji prikaže. Hoče jo potolažiti. Marija Magdalena se Mu vrže v objem v
trenutku, ko ga spozna. Kako mora biti vesela! Tisti, ki je umrl, je živ pred
njo. Jezus ji reče: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu.« (Jn 20,
17). Kako prijazno od Jezusa, da je kljub temu, da še ni bil pri Očetu, prišel
k Mariji, ki je žalostna. Prišel jo je potolažit, svojo zvesto učenko. Ve, da
ji je težko, da je bila ves čas pasijona z Njim, da je gledala Njegovo smrt in
da je bila ena Njegovih najzvestejši učenk. Ali ni Jezus tudi ob meni vsakič,
ko sem žalostna?
Kakšno
veselje je moralo vladati med učenci, ko so spet videli Jezusa. Polno
prijateljskih objemov, poljubov, konec strahu, konec zmedenosti. Srečanje med
prijatelji. Verjetno se moje snidenje s prijatelji, ki jih vidim le redko, ne
more primerjati s tem. Jezus jim ne zameri, da so Ga zapustili, ker vidi v
njihovo srce in jih razume in ve, da ga v resnici ljubijo. Nikogar ne obsoja
ampak jim naroča naj Njegove besede in novico o Njegovem vstajenju ponesejo v
svet. Apostoli, polni Svetega Duha in ljubezni do Jezusa, gredo in naša Cerkev
začne nastajati. Na meni je, da prenašam Jezusove besede, njegovo sporočilo
drugim. Veselo Veliko noč vsem skupaj!
Maja C.
Ni komentarjev:
Objavite komentar