Včeraj je do mene
pršla novica, da so mel pri nas v Trnovem pod mostom trije fantje nek prepir in
je potem eden dva zabodel - eden je umrl. Ko sm to slišala sem potem zvečer ful
molila za tega fanta, ki je umrl, da bi bil ja rešen. In potem, ko sem povedala
kar sem imela za povedat, sem odprla Sveto Pismo in prebrala ven (ne vem iz
kje) ''Tvoj brat bo vstal.'' Kul
ane! :D
Nej vam povem še en
drug primer. Ta je pa sicer malo starejši pa pomojem sem to že neki pravila,
ampak se navezuje. Pred tremi leti se mi zdi, sm bla jst še na osnovki in takrt
se je en šestar obesil. In valda jst sm bla čist iz sebe in sm ful molila, da
bi ta človek lahko kakorkoli prišel v nebesa. Potem sem pa po dobrem tednu (med
katerim sem Bogu vztrajno težila :)) dobila citat iz Dan 10, 12: ''Potem
mi je rekel: »Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje
srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede
uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel.''
Skratka. Rada bi vam
povedala, da je molitev (sploh če ma še kakšno žrtev zraven al pa post) res ena
fuuuuuuuuuuuuuuuuuul močna zadeva. Res lahko spreminja življenja. Dejte jo
uporabljat. Zase in za druge. Dejte jo uporabljat za popolne tujce. Ko vidte da
drvi mimo rešilc pa zmolte za tega ka je notr pa ko molte zvečer pa prosite še
za enega ka je zdle na smrtni postelji, ali pa za enega, ki je zdajle pred hudo
odločitvijo in ne ve kaj naj stori... Al pa za kogarkoli.
To vam polagam na
srce. V molitvi je resnično velika moč.
To sm občutila tudi sama. Sej sm že pravla večini kako je blo z mano v osnovki,
še za ostale pa povem, da ne preveč fajn. Mislm. Jst nism bla sposobna verjet,
da obstaja oseba, ki ji nebi šla na živce in ki bi me lahko mela rada. Jst tega
nism bla sposobna vrjet. Pač. Kriza. In to sm zdej zvedla, kaj je blo
pravzaprav krivo za nenaden preobrat v mojem življenju, za tistih nekaj
čudežev, ki se mi jih je zgodilo in za to, da zdej lohka zatrdim, da sem
najsrečnejši človek na svetu. To sm zvedla prek sanj. Mela sm ene take sanje ka
mi nikakor niso šle iz glave in potem takoj ko sm prvič po njih odpla Sveto
Pismo, je v njem pialo, da je sanje treba nujno razložit (ne vem kje in ne vem
kako dobesedno, ampak blo je dokaj jasno in dobesedno napisan). In jst sm pol
šla do kaplana, ki je tut moj duhovni vodja, in mi je razložil kaj pomenjo. Kaj
sm sanjala ne rabim pisat, povem pa, da se je v tistem času, ko se je moje
življenje začelo spreminjat, zgodil en kjučen trenutek, ko bi jst po vseh
pravilih mogla umret. Ne fizično ampak tko useb - da bi zgubila upanje in sposobnost
ljubiti. No ne čsit tko - ne znam povedat. Ampak v metafori: skratka naj bi
umrla. Ampak v tistem ključnem trenutku se je pojavil nek starec. Tujec. Nekdo,
ki ga sploh ne poznam in on tudi ne mene. On je v tistem ključnem trenutku
molil zame. In zaradi te njegove molitve - polpolnega tujca! - se je men
zgodilo ene par čudežev in sem bila sposobna popolnoma odpustiti, zaceliti rane
in začet popolnoma nanovo s pogledom ljubezni.
Tko da ja. Dejte še vi
bit prosim taki starčki. Jst bom temule večno hvaležna. Dejte rešvat ljudi, če
lahko, pa nč vas ne stane, da nekomu spremenite življenje - zakaj nebi? :D
Katja C.
Ni komentarjev:
Objavite komentar