Raznolikost v molitvi

Včasih je težko vztrajati v molitvi. Fino je, če si določimo eno uro in prostor, kjer vsak dan molimo - da nam to postane navada in v vsem, kar se nam dogaja, ne pozabimo na Boga. 

Kar pa se vsebine tiče, molitev nikakor ne sme postati rutina. To namreč ni neka obveznost, ki jo moramo opraviti, ampak temelj našega odnosa z Bogom. Ko se pogovarjamo s prijatelji si tudi ne povemo samo, kaj se je novega zgodilo in se nato razidemo, ampak govorimo o vsem mogočem, skupaj preživljamo čas, počnemo različne stvari. 

Meni pri ohranjaju žive molitve pomaga, da menjam njeno obliko. In do sedaj sem jih že kar nekaj preiskusila. Tu jih naštevam, da mogoče dobite kakšno idejo in si popestrite svojih nekaj trenutkov z Bogom. :)

• Sprehod in občudovanje narave ter Stvarnika
• Ustavi se v cerkvi, ko greš mimo
• Sveto pismo
• če si v stiski/pred pomembno odločitvijo postavi Bogu vprašanje in naključno odpri SP
• dogovori se s prijateljem in si izmenično pošiljajta SP vrstice
• dnevna Božja beseda (s tem bom sama začela novembra - po priporočilu prijateljice sem si  kupila Beseda med nami, kjer je poleg vsakodnevih odlomkov še krajši razmislek)
• Pesem
• petje Taizejskih spevov
• slavljenje (predvajaj si kakšen komad od npr.  Hillsongov, ki ti je všeč in ga znaš ter poj zraven Bogu v slavo :))
• Pisanje
• pismo Bogu
• molitveni dnevnik (lahko si zapisuješ, kako se počutiš, kako te je Bog čez dan nagovarjal, za koga ga prosiš ... ali pa samo označuješ na koledarčku, kdaj si molil in tako vidiš, kako redna je tvoja molitev)
• Obrazci
• rožni venec
• rožni venec božjega usmiljenja
• molitve k raznim svetnikom
• Zakramenti
• sv. maša
• adoracija
• Tišina

Mirjam T.

Le eno je potrebno

Je že tako ustvarjeno življenje, da se vsake toliko vse nakopiči in nimaš časa za dihat. Sama sem se v takšnem položaju znašla pred kratkim. Ujela sem se med študijem, za katerega si želim vzeti dovolj časa, da bi si pridobila čim več izkušenj in se strokovno podkovala za  svoje bodoče delo; SFL skupnostjo, ki mi daje priložnost za duhovno rast, hkrati pa od mene kot voditeljice tudi zahteva veliko časa in truda;  družino, ki jo imam zelo rada; fantom, s katerim bi rada preživela čim več časa in si z njim postavila trdne temelje za prihodnost ter ostalimi dejavnostmi, ki me izpolnjujejo, v katerih lahko razvijam svoje talente in jih delim z drugimi.

Toliko stvari je težko usklajevat, vendar pa se je težko odpovedat katerikoli izmed njih. Ker so dobre. In ko želimo biti čim boljši, se hitro zalotimo, da rečemo vsemu ja. Pa sem se kmalu zaletela ob rob svojih sposobnosti. Spoznanje, da ne bom zmogla vsega in da bodo stvari ostale narejene le na pol, me je začelo dušiti. Nisem želela popustiti, vendar se je ta napetost samo kopičila in odražala v vsem, kar sem počela.

Da bi se znebila tega občutka, sem se zatekla v molitev in šla k spovedi, da bi jasneje videla, kaj naj naredim. In je učinkovalo. :) Bog mi je preko spovednika potolažil in mi dal nekaj iztočnic v premislek, da sem se lahko odločila, kako naprej. Spomnil pa me je tudi na svetopisemski odlomek, ko Jezus pravi Marti: »Skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« (Lk 10,38-42).

Spodbujam vas, da tudi vi razmislite o odlomku in odkrijete, o čem govori Jezus. In imejte to stalno pred očmi, da se v prihodnosti ne izgubite.

Mirjam T.

Družinski dan

Mladi za Kristusa smo skupnost. Skupaj pripravljamo tabore, skupaj preživljamo svoj prosti čas. Drug z drugim delimo veselje, svoje težave, navdušenost, skrbi ... molimo drug za drugega. Prepričana sem, da poznate ta občutek pripadnosti.

Ampak smo tudi del večje skupnosti, skupaj z otroki, mladimi odraslimi in zakonci. Imamo malo skupnih dogodkov in se slabo poznamo, ampak včerajšnji dan smo preživeli skupaj in imeli priložnost, da se bolje spoznamo in povežemo.

Pred tem me je malo skrbelo, kako bo vse skupaj izgledalo. Kakšno točko bi mladi predstavili odraslim? O čem naj bi se pogovarjala z ljudmi, ki jih komaj poznam? Kako se bodo vključili moji starši? ... Vse skrbi so se izkazale za nepotrebne. Začeli smo s slavljenjem in se tako že na začetku povezali v molitvi. Nadaljevati je bilo lahko – mladi smo predstavili svoje izkušnje z letošnjih kongresov, z otroki smo peli pesmi, šli na kosilo, nato razmišljali o evangelizaciji in poslanstvu kristjanov, za konec pa so nas zakonci še »namahali« v odbojki. Bilo je sproščeno in zabavno, kot da bi bili na kakšnem družinskem pikniku.

Včasih si mladi mislimo, da se med seboj bolj razlikujemo, kot se v resnici. Pa smo vsi kristjani, vsak na svoji poti z enakim poslanstvom in podobnimi ovirami. Vredno je vložiti nekaj časa in truda, da se med seboj povežemo in tako lažje in vsi pridemo na cilj.

Mirjam T.

Kristus je premagal smrt

Smrt ... pojem, ki se ga poskušamo izogibati in ne preveč razmišljati o njem. Ker o tem nimamo pojma in nas je strah. Ampak, ko umre nekdo od tvojih bližnjih, dejstvu ne moreš ubežati. Sploh če umre tvoj vrstnik, se zaveš kako ti je vsak trenutek podarjen.

In na konec ne moreš biti nikoli pripravljen. Mene je zadelo kot strela z jasnega. Na čisto navaden dan. In najprej nisem mogla verjet, ampak je bilo res. In zdelo se mi je, da se je svet ustavil, kot se je končalo to mlado življenje. Konec. Po drugi strani pa se pravzaprav nič ni spremenilo. Življenje teče dalje ... Lahko si predstavljaš zmedenost, da čutiš oboje hkrati in potem poskušaš vse pozabit in ti celo uspeva ...

Dokler me ni resnica dokončno zadela. Na pogrebu si nisem mogla pomagati, da ne bi mislila na vse, kar smo skupaj počeli in kaj bi še lahko in kako bo sedaj njegova družina ... Nisem mogla ustavit solz, nisem mogla poslušat, kaj se dogaja; komaj sem se osredotočila va vdih in izdih. vdih, izdih ... Tej grozni žalosti nisem mogla ubežati.

Potem smo šli iz vežice v cerkev, k maši. In ne vem, kdaj točno se je zgodilo, ampak začutila sem, kot da Bog odpira svoja vrata in da ga je sprejel in mu je lepo. Da ga v resnici lahko sedaj prosim, da reče kakšno besedo zame in za vse nas. To je to - večno življenje. Cilj, na katerega vsi upamo. Itak nismo vredni, ampak po svoji milosti nam Bog podarja tudi to. Kristus je smrt premagal. Ko sem to dojela, je vso tisto grozno žalost premagal mir in veselje. V resnici mi je šlo kar na smeh.

Ne vem, kako si predstavljate, če si predstavljate, kako bo v nebesih. Mogoče bomo že kmal izvedel. Ampak ta čas, ko smo še na zemlji, pa tako ful dobr izkoristimo in prvič - molimo za vse, ki čakajo v vicah, da bi čimprej prišli k Bogu. In drugič - verujemo v Boga in to tudi dokažemo s svojim življenjem, da bo potem več upanja za nas, ko bomo na vrsti.

Mirjam T.