Absolventsko leto me uči zaupanja

Skoraj vse svoje življenje že hodim v šolo. Najprej osnovno, potem v gimnazijo, nazadnje sem se vpisala na univerzo in zdaj zaključujem svoje obdobje šolanja. Trenutno »imam absolventa« in delam magisterij. Absolventsko leto je že do dobra na polovici in zadnjič sem začela premišljevati, čemu se pravzaprav približujem. 

V moji preteklosti je vse teklo kot po maslu ... V osnovni šoli nisem imela večjih težav od tega, koga bom poklicala, da mi pove kaj je pri matematiki za domačo nalogo, ker sem si spet pozabila zapisati ... Gimnazija je prinesla vsakodnevne vožnje v novo mesto, nova prijateljstva, višjo žepnino, skratka sami bonusi ... Faks je prinesel več prostega časa, več svobode, študentske ugodnosti, študentski boni. Spet, sami bonusi. Študentske ugodnosti bom uživala le še pol leta. Še zadnje pol leta, brez večjih obveznosti in odgovornosti. Kdorkoli, ki mu povem, da imam absolventa, iz rokava strese par idej, kaj vse bi lahko oz. celo morala početi med svojim absolventskim letom. Nekateri menijo, da bi že zdavnaj mogla začeti delat, nekateri mislijo, da bi morala potovati, nekateri pravijo, da naj samo uživam. Vse njihove nasvete sem že od začetka na pol preslišala, očitno me niso dovolj dobro poznali, da bi vedeli v čem sama zares uživam. Ampak nič zato, saj jih tako ali tako nisem poslušala, in počela kar imam rada. Mogoče so to čisto vsakdanje stvari, ampak v njih uživam. Ob strani imam krasne prijatelje, s katerimi mi nikoli ni dolgčas. Imam čas, da bolje spoznam sebe, kdo sem, kaj si resnično želim in kaj bi rada s svojim življenjem, predvsem pa kakšen načrt ima zame Bog. Časa imam na pretek, da se lahko zares posvetim molitvi, branju Svetega Pisma. Vsak dan znova Ga sprašujem, Bog, kaj želiš od mene, kako Ti lahko služim. Preko teh vsakodnevnih srečanj z Njim me uči kako naj Mu zaupam. 

Ko me začno preletavati vprašanja: Kaj sploh hočem delati v življenju? Študirala sem na pedagoški fakulteti, ampak včasih se vprašam, a pa si res želim 45 let prenašat te pubertetnike, ki te hočejo prinest okoli svojega prsta.  Po drugi strani me preletavajo misli, da trenutno itak nikjer ne rabijo učiteljev biologije in kemije, kako naj splooooh dobim službo? Kako se sploh tega lotiš? Kaj moraš narest? Kam pogledat? Na to nas ni nihče pripravil in nihče nas ne bo. Takšne misli so me vedno spravile v slabo voljo in me še danes. Ker postanem črnogleda in ne vidim preprosto nobenega izhoda, vse je obsojeno na propad. Prav v takšnih trenutkih me Bog uči, naj Mu zaupam. On mi resnično pomaga, da na stvari lahko gledam pozitivno. Spomni me, da se bo že našla kje kaka učiteljica, ki bo šla v penzijo. Spomni me na to, kako rada imam otroke in kako jim lahko zares pomagam pri njihovem odraščanju in jih navdušim za čudovito naravo, ki nam jo je naš Stvarnik podaril. Spomni me, koliko talentov mi je dal, ki mi bodo pomagali, da dobim to službo. Službo, ki jo ima On pravzaprav že načrtovano zame. On me ima tako rad, da bo poskrbel tudi za mojo službo.

Včasih je težko zaupati in takrat mi na pomoč priskočijo prijatelji, ki me opomnijo, kako zelo me ima Bog rad. Naj mu izročim vse svoje misli, ki mi sedajo na dušo. Naj se mu predam. V celoti. Naj sledim Njemu. In On me bo osvobodil in nagradil.

Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Božjega kraljestva zapustil hišo ali ženo ali brate ali starše ali otroke in bi ne prejel v tem času veliko več, v prihodnjem veku pa večno življenje.  Lk 18, 29-30

Ne vem, kje bom čez pol leta. Ne vem, v kateri službi bom delala. Ne vem, če bom sploh imela službo. Ne vem, zares ne vem. Ampak zaupam, da karkoli že bo, bo točno tako, kot mora biti. Verjamem, da Bog želi, da sem srečna in zato Mu zaupam. 

Lucija T.