V vseh preizkušnjah , ki sem jih kdajkoli imel, se zdaj ko pogledam nazaj, zavedam da nisem bil sam. Tudi, ko je nastopila puščava, depresija, melanholija in nerazumevanje bližnjih, Bog je bil z mano, čeprav je bil moj pogled zamračen od vseh težav. Morda tudi Boga nisem čutil prav blizu, mi pa je zato podaril milost upanja ... no, vsaj jaz temu tako pravim. Kaj pa je zame milost upanja?
Gre za popolnoma razumsko odločitev. Ko so čustva popolnoma na tleh, se v svoji glavi kljub vsemu odločim Zanj in njegovo obljubo, ki sem jo prejel bodisi pri branju Svetega pisma ali pa se mi je na kakšen drugačen način vtisnila v spomin in srce.
Upanje proti upanju - ko je že vse izgubljeno, nam ostane le to.
Na trenutke se mi zdi, da je Bog kot ribič, mi pa ribe. On vrže trnek oz. preizkušnjo in upa, da bomo zagrabili vabo, torej da bomo zaupali Vanj in Mu ostali zvesti, čeprav je v tistih trenutkih to res težko. Ko preizkušnja mine nas On dvigne na višji nivo, bližje sebi. Z vsako preizkušnjo več lahko naše zaupanje raste, s tem pa tudi naša vera in duhovna moč. Lahko bi rekel, da je Bog naš trener, ki vsakemu izmed nas posebej predpiše plan treninga . Preizkušnje in napor, so kot intervalni trening, duhovna okrepitev v obliki svete maše, duhovni vikend ali pa knjiga in dober YouTube video pa so prepotreben počitek, kjer prejšnje napore »predelamo«, da smo lahko naslednjič v boju močnejši. Brez »počitka« ni napredovanja!
Za konec pa še tale odlomek:
Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,1-5)
David K.
Ni komentarjev:
Objavite komentar