Širjenje vere

V zadnjih mesecih smo Mladi za Kristusa organizirali kar nekaj mladinskih taborov; enega za birmance iz Višnje gore, spet drugega za naše prijatelje, sošolce, kmalu pa prihaja še en tabor za birmance iz Grahovega. Jaz sem bila poleg teh zadnjih dveh na le še enemu, mojemu prvemu mladinskemu taboru. Čeprav to ni veliko, pa mi zadeva postaja vedno bolj in bolj všeč. Pa ne le zaradi druženja, igric, hrane (čeprav so tudi te reči super :P ). V mladinskih taborih sem našla način, da v praksi, z dejanji širim vero.

Dolžnost širjenja vere je ena taka stvar, ki sem jo srečavala ves čas, pri maši, na verouku... Skratka ves čas mi je bilo jasno, da je dolžnost kristjana tudi evangelizacija, a nikoli se s tem nisem preveč obremenjevala. Živela sem kot sem živela, nisem se kaj preveč trudila, da bi v krščanstvo potegnila še koga, kratko malo, to zavedanje, da je moja naloga, da vero tudi širim sem potisnila ob stran. Potem pa je prišla Stična. Geslo Stične 2013 je bilo Vi boste moje priče. Ta citat in njegov pomen, sta bila obrazložena v pridigi, ki jo je imel škof Jamnik in v njej je prav nas, mlade pozval: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. (Mt 28, 29) To se me je takrat res zelo dotaknilo in iz Stične sem se vrnila z zavedanjem, da ni dovolj da vero le živim, moram jo tudi širiti. Takrat sem se začela v vsakodnevnem življenju truditi za širjenje vere. Poskušala sem na mnoge načine, ampak, ko sem prišla domov iz prvega mladinskega tabora, na katerem sem pomagala sem se prvič zares počutila, da sem dejansko nekaj naredila. J

Ja, za mladinske tabore gre veliko časa, živcev in energije ampak je prav vse poplačano, ko se en teden po taboru z udeleženko pogovarjaš prek Facebooka in ti napiše, da ji je od tabora v šoli veliko lažje, ker ve, da ni sama, ampak ima zraven Njega ter da ji je tabor čisto spremenil pogled na "te stvari". Res, ko kaj takega dobiš... ne znam opisat, ampak verjetno sem izgledala nekako takole:

Meni so mladinski tabori in širjenje vere nasploh, prinesli ogrooomno veselja ter me ponesli še en korak bližje k Bogu, to pa je to, kar zares šteje. J

Nina Š.

V pričakovanju

V pričakovanju česa? Božiča vendar! J

Letos sem prve okraske in božične piškote na policah nekaterih trgovin opazila že konec septembra. Iz tedna v teden jih je bilo opaziti čedalje več in še preden se je adventni čas dobro začel smo bili že zasuti z reklamami in raznimi bolj ali manj ugodnimi ponudbami. In tako se v adventnem času (no, pa tudi sicer) hitro znajdemo pred vprašanjem: Kaj je pravi smisel Božiča?

Mislim, da je adventni čas priložnost, da znova odkrijemo odgovor na to vprašanje. Mogoče ga imamo praktično na dlani, pa smo nanj že pozabili ... Mogoče pa smo ga preprosto izgubili med vsemi materialnimi stvarmi, ki se v naših življenjih včasih nakopičijo, ne da bi sploh opazili. Pa vendar, v adventem času imamo čudovito priložnost, da s sebe stresemo prah potrošništva in v zakramentu spovedi očistimo srce greha, ter tako naredimo prostor Jezusu. Prav tako mislim, da se lahko, ko obdarujemo svoje bližnje, spomnimo tudi tistih, ki si obdarovanja ne morejo privoščiti, ter jim po svojih zmožnostih darujemo - lahko kak evro, lahko hrano ali obleko, lahko pa tudi obisk, nasmeh ali prijazen stisk roke. ''Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.'' (Mt 25, 40)

Sama sem letos sklenila, da tokrat advent ne bo šel mimo mene. Odločila sem se, da bom več časa posvečala Bogu in bližnjim, sploh ob nedeljah. Dnevi hitro minevajo in prihajajočo nedeljo bomo na adventnem vencu prižgali že tretjo svečo. In potem še čisto malo … in že bo Božič. Da pričakamo novorojenega Gospoda z veselim in preprostim srcem vas torej vzpodbujam, naj se naše priprave na Božič ne vrtijo zgolj okrog kupovanja daril in peke piškotov, temveč tudi okrog molitve, spovedi, dobrih del in pomoči bližnjim.

Jezus se ni rodil v supermarketu, temveč v skromni štalici, pa vendar je prišel, da bi nas obdaroval z najboljšim darilom. Dal nam je samega sebe. Tako se tudi pravi smisel Božiča ne skriva na nobeni trgovinski polici, temveč v štalici, položen v jasli.

Želim vam blagoslovljeno pričakovanje rojstva malega Jezuščka. J

Petra S.

Družinski dan

Mladi za Kristusa smo skupnost. Skupaj pripravljamo tabore, skupaj preživljamo svoj prosti čas. Drug z drugim delimo veselje, svoje težave, navdušenost, skrbi ... molimo drug za drugega. Prepričana sem, da poznate ta občutek pripadnosti.

Ampak smo tudi del večje skupnosti, skupaj z otroki, mladimi odraslimi in zakonci. Imamo malo skupnih dogodkov in se slabo poznamo, ampak včerajšnji dan smo preživeli skupaj in imeli priložnost, da se bolje spoznamo in povežemo.

Pred tem me je malo skrbelo, kako bo vse skupaj izgledalo. Kakšno točko bi mladi predstavili odraslim? O čem naj bi se pogovarjala z ljudmi, ki jih komaj poznam? Kako se bodo vključili moji starši? ... Vse skrbi so se izkazale za nepotrebne. Začeli smo s slavljenjem in se tako že na začetku povezali v molitvi. Nadaljevati je bilo lahko – mladi smo predstavili svoje izkušnje z letošnjih kongresov, z otroki smo peli pesmi, šli na kosilo, nato razmišljali o evangelizaciji in poslanstvu kristjanov, za konec pa so nas zakonci še »namahali« v odbojki. Bilo je sproščeno in zabavno, kot da bi bili na kakšnem družinskem pikniku.

Včasih si mladi mislimo, da se med seboj bolj razlikujemo, kot se v resnici. Pa smo vsi kristjani, vsak na svoji poti z enakim poslanstvom in podobnimi ovirami. Vredno je vložiti nekaj časa in truda, da se med seboj povežemo in tako lažje in vsi pridemo na cilj.

Mirjam T.

Alive!

No, še zadnji izmed kongresov - lansko leto v Lübecku. Tja smo se odpravili skupaj z Dunajčani z avtobusom. Pot je bila kar zabavna, sploh nazaj grede, ko smo gledali High school musical in so filipinci znal vse pesmi na pamet. xD

No, od samega kongresa pa mi je poleg fenomenalne dekoracije, noro dobrih uvodnih špic (tema kongresa je bila TV), totalno norih plesnih uvodov v govore in gala večera oskarjev, najbolj ostal v spominu predvsem sobotni večer z adoracijo. Spet smo imeli svečke - podobno, kot v Ženevi pred parimi leti. Pred nami je bil križ in svečke smo prižgali in polagali h križu v znamenje svoje podaritve Jezusu. Zame je bila to ena obnovitev vsega tistega kar sem doživela takrat v Ženevi. Spet sem se spomnila zakaj sem tukaj, kaj je moj namen.

Upam, da boste ta kongres tudi sami doživeli kaj lepega in kaj takega, kar vam bo spremenilo življenje. Se vidimo na kongresu!

Maja C.

Amazing love, how can it be?

My chains fell off my heart, I'm free. I'm alive to live for you. Amazing love, how can it be? You gave everything for me, everything. Takole gre pesem, ki je na noro zažigala na kongresu s katerega smo se vrnili včeraj. No in zdaj, ko sem sveže naspana, vam moram povedat kok noro fajn je blo! :D

Sploh ne morem opisat zares. Letos sem v ekipi za pripravo SFL kongresa, zato nisem bila prov dost vpletena v pripravo YFL kongresa in tako sem se lahko bolj prepustila dogajanju (čeprav me je doletelo nenapovedno vodenje slavljenja, ampak moram priznat, da je blo prav lepo - kakšna čast, da te prosijo, da vodiš slavljenje na kongresu!)

V glavnem, dotaknilo se me je precej stvari - pogovori s prijatelji, ki jih že dolgo nisem videla, veselje, ko sem se srečala z ljudmi, ki so nekako moja družina, skupna slavljenja (v množici 250 ljudi :D), navdihujoči govori, molitev pred najsvetejšim ... pač super! Najbolj pa se me je dotaknila t.i. commitment ceremony. A veste, ko je na koncu mladinskega tabora priključitev k YFL-ju? No, takrat damo obljubo Jezusu in skupnosti. Podobno obljubo date tudi kot voditelji in tudi kot MV-ji. Seveda, kot se spomnim svoje prve obljube skupnosti, nisem vedela za kaj točno se odločam in je nisem jemala preveč resno. Si predstavljam, da je tako verjetno z vsemi?

No, moja prva prava obljuba se je zgodila na enem  izmed preteklih kongresov ... večkrat na večih kongresih in ob različnih drugih priložnostih itd. še posebej se spomnim kongresa v Ženevi. Imeli smo tako obljubo s svečkami. MV-ji smo dobil mal večje svečke (take okrogle s pisanimi okrasnimi steklenimi podstavki) in smo stali pred odrom. Za nami je bil na odru osvetljen križ. Ljudje iz dvorane so prihajali in pri nas prižigali svečke in jih polagali okrog križa. V tistem trenutku sem čutila, da je moja naloga širiti to kar imam, ta plamen, to ljubezen in veseje, ki ju čutim ob služenju Bogu in drugim. Ko so vsi prižgali svečke, smo mi svoje položili okrog teh svečk. Je blo res tko sporočilno zame.

No na tem kongresu smo naredili podobno stvar. Prižgali smo svoje svečke, z nami tudi voditelji v skupnosti, ljudje v dvorani pa so jih prižigali ob naših svečakh. položili smo jih na mize ob križu in s tem sporočili svojo odločitev, da hočemo pripadati Bogu. Spet sem obnovila svojo obljubo in bilo je res lepo. V tej skupnosti sem že 7 let in pol in moram rečt, da niti za trenutek ne obžalujem vsega kar sem dala skozi in kar se je zgodilo. upam, da se nam poleti pridružite na kongresu in doživite to, kar smo doživeli mi. :)

Maja C.

Moč molitve

Včeraj je do mene pršla novica, da so mel pri nas v Trnovem pod mostom trije fantje nek prepir in je potem eden dva zabodel - eden je umrl. Ko sm to slišala sem potem zvečer ful molila za tega fanta, ki je umrl, da bi bil ja rešen. In potem, ko sem povedala kar sem imela za povedat, sem odprla Sveto Pismo in prebrala ven (ne vem iz kje) ''Tvoj brat bo vstal.'' Kul ane! :D

Nej vam povem še en drug primer. Ta je pa sicer malo starejši pa pomojem sem to že neki pravila, ampak se navezuje. Pred tremi leti se mi zdi, sm bla jst še na osnovki in takrt se je en šestar obesil. In valda jst sm bla čist iz sebe in sm ful molila, da bi ta človek lahko kakorkoli prišel v nebesa. Potem sem pa po dobrem tednu (med katerim sem Bogu vztrajno težila :)) dobila citat iz Dan 10, 12: ''Potem mi je rekel: »Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel.''

Skratka. Rada bi vam povedala, da je molitev (sploh če ma še kakšno žrtev zraven al pa post) res ena fuuuuuuuuuuuuuuuuuul močna zadeva. Res lahko spreminja življenja. Dejte jo uporabljat. Zase in za druge. Dejte jo uporabljat za popolne tujce. Ko vidte da drvi mimo rešilc pa zmolte za tega ka je notr pa ko molte zvečer pa prosite še za enega ka je zdle na smrtni postelji, ali pa za enega, ki je zdajle pred hudo odločitvijo in ne ve kaj naj stori... Al pa za kogarkoli.

To vam polagam na srce. V molitvi je resnično velika moč. To sm občutila tudi sama. Sej sm že pravla večini kako je blo z mano v osnovki, še za ostale pa povem, da ne preveč fajn. Mislm. Jst nism bla sposobna verjet, da obstaja oseba, ki ji nebi šla na živce in ki bi me lahko mela rada. Jst tega nism bla sposobna vrjet. Pač. Kriza. In to sm zdej zvedla, kaj je blo pravzaprav krivo za nenaden preobrat v mojem življenju, za tistih nekaj čudežev, ki se mi jih je zgodilo in za to, da zdej lohka zatrdim, da sem najsrečnejši človek na svetu. To sm zvedla prek sanj. Mela sm ene take sanje ka mi nikakor niso šle iz glave in potem takoj ko sm prvič po njih odpla Sveto Pismo, je v njem pialo, da je sanje treba nujno razložit (ne vem kje in ne vem kako dobesedno, ampak blo je dokaj jasno in dobesedno napisan). In jst sm pol šla do kaplana, ki je tut moj duhovni vodja, in mi je razložil kaj pomenjo. Kaj sm sanjala ne rabim pisat, povem pa, da se je v tistem času, ko se je moje življenje začelo spreminjat, zgodil en kjučen trenutek, ko bi jst po vseh pravilih mogla umret. Ne fizično ampak tko useb - da bi zgubila upanje in sposobnost ljubiti. No ne čsit tko - ne znam povedat. Ampak v metafori: skratka naj bi umrla. Ampak v tistem ključnem trenutku se je pojavil nek starec. Tujec. Nekdo, ki ga sploh ne poznam in on tudi ne mene. On je v tistem ključnem trenutku molil zame. In zaradi te njegove molitve - polpolnega tujca! - se je men zgodilo ene par čudežev in sem bila sposobna popolnoma odpustiti, zaceliti rane in začet popolnoma nanovo s pogledom ljubezni.

Tko da ja. Dejte še vi bit prosim taki starčki. Jst bom temule večno hvaležna. Dejte rešvat ljudi, če lahko, pa nč vas ne stane, da nekomu spremenite življenje - zakaj nebi? :D

Katja C.

Kristus je premagal smrt

Smrt ... pojem, ki se ga poskušamo izogibati in ne preveč razmišljati o njem. Ker o tem nimamo pojma in nas je strah. Ampak, ko umre nekdo od tvojih bližnjih, dejstvu ne moreš ubežati. Sploh če umre tvoj vrstnik, se zaveš kako ti je vsak trenutek podarjen.

In na konec ne moreš biti nikoli pripravljen. Mene je zadelo kot strela z jasnega. Na čisto navaden dan. In najprej nisem mogla verjet, ampak je bilo res. In zdelo se mi je, da se je svet ustavil, kot se je končalo to mlado življenje. Konec. Po drugi strani pa se pravzaprav nič ni spremenilo. Življenje teče dalje ... Lahko si predstavljaš zmedenost, da čutiš oboje hkrati in potem poskušaš vse pozabit in ti celo uspeva ...

Dokler me ni resnica dokončno zadela. Na pogrebu si nisem mogla pomagati, da ne bi mislila na vse, kar smo skupaj počeli in kaj bi še lahko in kako bo sedaj njegova družina ... Nisem mogla ustavit solz, nisem mogla poslušat, kaj se dogaja; komaj sem se osredotočila va vdih in izdih. vdih, izdih ... Tej grozni žalosti nisem mogla ubežati.

Potem smo šli iz vežice v cerkev, k maši. In ne vem, kdaj točno se je zgodilo, ampak začutila sem, kot da Bog odpira svoja vrata in da ga je sprejel in mu je lepo. Da ga v resnici lahko sedaj prosim, da reče kakšno besedo zame in za vse nas. To je to - večno življenje. Cilj, na katerega vsi upamo. Itak nismo vredni, ampak po svoji milosti nam Bog podarja tudi to. Kristus je smrt premagal. Ko sem to dojela, je vso tisto grozno žalost premagal mir in veselje. V resnici mi je šlo kar na smeh.

Ne vem, kako si predstavljate, če si predstavljate, kako bo v nebesih. Mogoče bomo že kmal izvedel. Ampak ta čas, ko smo še na zemlji, pa tako ful dobr izkoristimo in prvič - molimo za vse, ki čakajo v vicah, da bi čimprej prišli k Bogu. In drugič - verujemo v Boga in to tudi dokažemo s svojim življenjem, da bo potem več upanja za nas, ko bomo na vrsti.

Mirjam T.