Zakaj puščava

Predvidevam, da nas je večina že izkusila duhovno puščavo – obdobje, ko nismo čutili Boga in se nam je zdelo, da ne odgovarja na naše molitve. Takrat se vsi sprašujemo: »Zakaj smo v puščavi? Zakaj nam Bog ne odgovarja? In zakaj dopusti tak občutek osamljenosti če pa nas ima neskončno rad?«

Tudi jaz sem imel obdobje duhovne puščave in sem se prav tako spraševal vsa ta vprašanja. Sedaj, ko je to obdobje minilo, lahko pogledam nazaj in vidim kašna milost je bilo to obdobje. Kot prvo mi je to obdobje puščave pomagalo, da sem bolje spoznal sebe, svoje pomanjkljivosti in šibkosti, ki jih prej nisem videl. Pred puščavo sem se počutil na višku svoje vere, vendar pa se nisem brigal za svoje slabosti – ker mi je vse šlo, sem se počutil nedotakljivega. Poznavanje svojih ran pa je pogoj za duhovno rast in zato sem hvaležen za svojo puščavo. In kot drugo, vidim to puščavo kot trening zaupanja za obdobja v življenju, ko ne bo lahko.

Skratka, puščava je blagoslov, vendar je to težko videti, ko si sredi nje. Tako da, če si v puščavi, vztrajaj in zaupaj, saj si tu z razlogom.

Martin R.