Moje prve duhovne vaje v tišini

Odkar sem imel za duhovnega spremljevalca p. Jožeta Robleka, se že nekaj časa odločam, da bi šel na duhovne vaje v tišini. Prijavil sem se na termin, ko so bile razpisane duhovne vaje z naslovom Veselite in radujte se! Prišel sem le za 3 dni (celoten program je bil 5 dni), ker sem bil malo v strahu, če bo ta način duhovnih vaj res zame. 

Na začetku je bilo malo hecno, kako, ko sem prišel v dom duhovnosti na zajtrk, smo bili vsi tiho in v miru jedli svoj obrok. Prostor je napolnjevala prijetna melodija duhovne glasbe. Kmalu mi je postalo všeč in pri naslednjih obrokih mi je bilo res zanimivo, ko lahko tudi med jedjo raziskuješ, kaj se dogaja v tvoji notranjosti. Odprla se mi je nova razsežnost, ki jo pri vsakodnevnih obrokih še nisem doživel.

Po zajtrku smo imeli nagovor p. Jožeta Robleka o tematiki za čez dan, potem pa smo imeli ves dan čas, da se v miru pogovarjamo z Jezusom. Na začetku sem mislil, da bo zame biti tiho skoraj cel dan res težko in da mi bo dolgčas. Potem pa sem ugotovil, da se šele ob tišini začne ogromno dogajati v moji notranjosti. Na teh duhovnih vajah sem našel mir, ki sem ga iskal praktično celo letošnje poletje. Poleti sem mir iskal v psiholoških knjigah, med prijatelji, v športu… in tudi, ko sta od duhovnih vaj minila že dva tedna, ta mir ki ga prinaša Jezus, sedaj še vedno čutim.

Na tem mestu sem se spomnil odstavka z lista, ki mi ga je dal p. Jože Roblek približno pol leta nazaj:

Obstaja starodavna legenda iz Indije, ki pravi, da so si ljudje delili Božjo modrost, ampak so jo tako zlorabili, da se je Bog in njegov nebeški dvor odločil, da jim jo vzamejo in skrijejo, dokler ne bodo dovolj zreli, da jo bodo znali ceniti.

Ampak, kam naj bi jo skrili? Eden izmed angelov je predlagal: "Dovolite nam, da jo zakopljemo globoko v zemljo," toda Bog je rekel: "Ne, kopali bodo v globine zemlje in jo našli." Še en angel je rekel, naj jo odnese na vrh najvišje gore in jo skrije tja, medtem, ko je drugi rekel, naj jo skrije v globini oceana. Toda Bog je zavrnil vse pobude: "Slej ko prej se bodo povzpeli na vsako goro in raziskali vse morske globine".

"Potem je ne moremo nikamor skriti," so dejali angeli. Bog je dolgo razmišljal, nato pa je rekel: "Tako bomo storili. Skrili jo bomo globoko v njihovo bit; nikoli ne bodo pomislili, da bi jo iskali tam." In zgodba pravi, da od takrat ljudje iščejo najgloblja modrost povsod okrog sebe, ne zavedajo se, da je zakopana v njih samih, globoko v samem jedru njihovih src.

Sedaj vidim, da bi brez problema bil tudi 5 dni ali več na takih duhovnih vajah. Duhovne vaje, ki sem jih obiskoval v preteklih letih so večinoma izgledale tako, da se je na njih veliko govorilo (sedaj vidim, da zame čisto preveč…) in premalo okušalo, kaj se dogaja v nas samih. Običajno pa sem prišel domov navdušen in poln energije, ampak je to navdušenje kmalu izginilo, ko so se pojavile prve težave.

Pod močnim vtisom teh treh dni v tišini sem se odločil, da začnem z duhovnimi vajami v vsakdanjem življenju Sv. Ignacija Lojolskega, ki so se začele ta teden in bodo trajale 30 tednov. Na začetku se mi zdi, da je 40 min na dan, ki jih bom namenil za to, veliko, ampak mislim, da bo kasneje vsaka minuta dobila smisel.

Martin T.

Naj bom podobna Tebi, moja Kraljica

Pred kakšnim mesecem smo s SFL-jem imeli duhovne vaje, kjer smo se ukvarjali s poklicanostjo – vsi smo poklicani, da smo duhovniki, preroki in kralji. Od takrat dalje se precej ubadam s tem, da sem (da bi morala biti) kraljica. Saj vem, da sem (če je pa moj Oče Kralj, ddddd :D), ampak to kraljevskost tudi živeti, je pa malce bolj zapleteno. Neprestano se moram bojevati sama s sabo, z mojimi težavami in povrh vsega še s tem, da sem 'control freak' – svoje življenje hočem imeti popolnoma pod kontrolo in prav tako svojo kraljevsko naravo. Vendar tega ne zmorem – svoje krone ne znam prav nositi, zato mi kar naprej pada dol z glave. Tako sem se odločila, da se bom vrnila k Izviru – k Njemu, ki me lahko nauči, kako naj svojo krono nosim tako, da bo prav. 

Nauči me, Gospod, kako naj nosim svojo krono. Sama tega ne zmorem, pomagaj mi. Če mi pade, mi jo poberi. Pomagaj mi, da Ti bom sposobna predati vse, Ti vodi moje življenje. 

V svojo vsakodnevno molitev sem vključila tudi prošnjo Mariji, naši Kraljici. Želim si, da bi lahko postala podobna njej. Njeno neomajno zaupanje in pogum sta nekaj, čemur si želim, da bi se lahko vsaj približno približala. Zaupanje in vera v Boga, vedno in povsod, tudi v najtežjih situacijah. 

Naj bom podobna Tebi, moja Kraljica …

Res ni lahko. V bistvu je kar precej težko …  vendar mi pomaga zavedanje, da je Bog na moji strani in da me ne bo zapustil. Da ne glede na to, kolikokrat se mi vse sesuje, je On vedno tam, pripravljen, da začneva znova. Tudi imeti zaveznico v Mariji, precej pomaga. :)

Tako se počasi učim in posledično v sebi postajam srečnejša in mirnejša. Borim se naprej in vem, da bom z Bogom in presveto Devico na svoji strani nekoč zmagala.

Maruša H.

Milost upanja

V vseh preizkušnjah , ki sem jih kdajkoli imel, se zdaj ko pogledam nazaj, zavedam da nisem bil sam. Tudi, ko je nastopila puščava, depresija, melanholija in nerazumevanje bližnjih, Bog je bil z mano, čeprav je bil moj pogled zamračen od vseh težav. Morda tudi Boga nisem čutil prav blizu, mi pa je zato podaril milost upanja ... no, vsaj jaz temu tako pravim. Kaj pa je zame milost upanja?

Gre za popolnoma razumsko odločitev. Ko so čustva popolnoma na tleh, se v svoji glavi kljub vsemu odločim Zanj in njegovo obljubo, ki sem jo prejel bodisi pri branju Svetega pisma ali pa se mi je na kakšen drugačen način vtisnila v spomin in srce.

Upanje proti upanju - ko je že vse izgubljeno, nam ostane le to.

Na trenutke se mi zdi, da je Bog kot ribič, mi pa ribe. On vrže trnek oz. preizkušnjo in upa, da bomo zagrabili vabo, torej da bomo zaupali Vanj in Mu ostali zvesti, čeprav je v tistih trenutkih to res težko. Ko preizkušnja mine nas On dvigne na višji nivo, bližje sebi. Z vsako preizkušnjo več lahko naše zaupanje raste, s tem pa tudi naša vera in duhovna moč. Lahko bi rekel, da je Bog naš trener, ki vsakemu izmed nas posebej predpiše plan treninga . Preizkušnje in napor, so kot intervalni trening, duhovna okrepitev v obliki svete maše, duhovni vikend ali pa knjiga in dober YouTube video pa so prepotreben počitek, kjer prejšnje napore »predelamo«, da smo lahko naslednjič v boju močnejši. Brez »počitka« ni napredovanja!

Za konec pa še tale odlomek:

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,1-5)

David K.

Zakaj puščava

Predvidevam, da nas je večina že izkusila duhovno puščavo – obdobje, ko nismo čutili Boga in se nam je zdelo, da ne odgovarja na naše molitve. Takrat se vsi sprašujemo: »Zakaj smo v puščavi? Zakaj nam Bog ne odgovarja? In zakaj dopusti tak občutek osamljenosti če pa nas ima neskončno rad?«

Tudi jaz sem imel obdobje duhovne puščave in sem se prav tako spraševal vsa ta vprašanja. Sedaj, ko je to obdobje minilo, lahko pogledam nazaj in vidim kašna milost je bilo to obdobje. Kot prvo mi je to obdobje puščave pomagalo, da sem bolje spoznal sebe, svoje pomanjkljivosti in šibkosti, ki jih prej nisem videl. Pred puščavo sem se počutil na višku svoje vere, vendar pa se nisem brigal za svoje slabosti – ker mi je vse šlo, sem se počutil nedotakljivega. Poznavanje svojih ran pa je pogoj za duhovno rast in zato sem hvaležen za svojo puščavo. In kot drugo, vidim to puščavo kot trening zaupanja za obdobja v življenju, ko ne bo lahko.

Skratka, puščava je blagoslov, vendar je to težko videti, ko si sredi nje. Tako da, če si v puščavi, vztrajaj in zaupaj, saj si tu z razlogom.

Martin R.

Absolventsko leto me uči zaupanja

Skoraj vse svoje življenje že hodim v šolo. Najprej osnovno, potem v gimnazijo, nazadnje sem se vpisala na univerzo in zdaj zaključujem svoje obdobje šolanja. Trenutno »imam absolventa« in delam magisterij. Absolventsko leto je že do dobra na polovici in zadnjič sem začela premišljevati, čemu se pravzaprav približujem. 

V moji preteklosti je vse teklo kot po maslu ... V osnovni šoli nisem imela večjih težav od tega, koga bom poklicala, da mi pove kaj je pri matematiki za domačo nalogo, ker sem si spet pozabila zapisati ... Gimnazija je prinesla vsakodnevne vožnje v novo mesto, nova prijateljstva, višjo žepnino, skratka sami bonusi ... Faks je prinesel več prostega časa, več svobode, študentske ugodnosti, študentski boni. Spet, sami bonusi. Študentske ugodnosti bom uživala le še pol leta. Še zadnje pol leta, brez večjih obveznosti in odgovornosti. Kdorkoli, ki mu povem, da imam absolventa, iz rokava strese par idej, kaj vse bi lahko oz. celo morala početi med svojim absolventskim letom. Nekateri menijo, da bi že zdavnaj mogla začeti delat, nekateri mislijo, da bi morala potovati, nekateri pravijo, da naj samo uživam. Vse njihove nasvete sem že od začetka na pol preslišala, očitno me niso dovolj dobro poznali, da bi vedeli v čem sama zares uživam. Ampak nič zato, saj jih tako ali tako nisem poslušala, in počela kar imam rada. Mogoče so to čisto vsakdanje stvari, ampak v njih uživam. Ob strani imam krasne prijatelje, s katerimi mi nikoli ni dolgčas. Imam čas, da bolje spoznam sebe, kdo sem, kaj si resnično želim in kaj bi rada s svojim življenjem, predvsem pa kakšen načrt ima zame Bog. Časa imam na pretek, da se lahko zares posvetim molitvi, branju Svetega Pisma. Vsak dan znova Ga sprašujem, Bog, kaj želiš od mene, kako Ti lahko služim. Preko teh vsakodnevnih srečanj z Njim me uči kako naj Mu zaupam. 

Ko me začno preletavati vprašanja: Kaj sploh hočem delati v življenju? Študirala sem na pedagoški fakulteti, ampak včasih se vprašam, a pa si res želim 45 let prenašat te pubertetnike, ki te hočejo prinest okoli svojega prsta.  Po drugi strani me preletavajo misli, da trenutno itak nikjer ne rabijo učiteljev biologije in kemije, kako naj splooooh dobim službo? Kako se sploh tega lotiš? Kaj moraš narest? Kam pogledat? Na to nas ni nihče pripravil in nihče nas ne bo. Takšne misli so me vedno spravile v slabo voljo in me še danes. Ker postanem črnogleda in ne vidim preprosto nobenega izhoda, vse je obsojeno na propad. Prav v takšnih trenutkih me Bog uči, naj Mu zaupam. On mi resnično pomaga, da na stvari lahko gledam pozitivno. Spomni me, da se bo že našla kje kaka učiteljica, ki bo šla v penzijo. Spomni me na to, kako rada imam otroke in kako jim lahko zares pomagam pri njihovem odraščanju in jih navdušim za čudovito naravo, ki nam jo je naš Stvarnik podaril. Spomni me, koliko talentov mi je dal, ki mi bodo pomagali, da dobim to službo. Službo, ki jo ima On pravzaprav že načrtovano zame. On me ima tako rad, da bo poskrbel tudi za mojo službo.

Včasih je težko zaupati in takrat mi na pomoč priskočijo prijatelji, ki me opomnijo, kako zelo me ima Bog rad. Naj mu izročim vse svoje misli, ki mi sedajo na dušo. Naj se mu predam. V celoti. Naj sledim Njemu. In On me bo osvobodil in nagradil.

Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Božjega kraljestva zapustil hišo ali ženo ali brate ali starše ali otroke in bi ne prejel v tem času veliko več, v prihodnjem veku pa večno življenje.  Lk 18, 29-30

Ne vem, kje bom čez pol leta. Ne vem, v kateri službi bom delala. Ne vem, če bom sploh imela službo. Ne vem, zares ne vem. Ampak zaupam, da karkoli že bo, bo točno tako, kot mora biti. Verjamem, da Bog želi, da sem srečna in zato Mu zaupam. 

Lucija T.

»Namišljeni« prijatelji v moji glavi

Ne vem, kako je s tabo, a jaz sem oseba, ki se ji v glavi nenehoma nekaj dogaja. Nekaj razmišljam. Ne glede na to, da sem moškega spola, ni momenta, ko bi imel res prazno glavo (kar naj bi bila neke vrste sposobnost moških). Če ne drugega grem v nek fantazijski svet, navadno pa me tok misli pelje do ljudi, dela, ki ga opravljam, tega, kar se dotika mojega življenja. Vse skupaj včasih deluje kot neka zmedena mineštra.

Po svoje je to dokaj normalno. Smo razmišljujoča bitja, saj nas je kot take ustvaril Bog. Torej razmišljamo. A meni se prevečkrat zgodi, da me te misli odnašajo od realnosti in ljudi, ki so v tistem trenutku ob meni. Zadnja dva tedna se mi je konstantno dogajalo, da sem se zamislil še bolj kot ponavadi. Velik problem je bil, da precej misli, ki so se mi lomastile po glavi, ni bilo niti približno produktivnih, hkrati pa so bile dokaj negativne. V njih sem se večinoma kregal z ljudmi, s katerimi imam kake dileme, težave, in sem si jih poskušal na ta način rešit.

V tem prispevku se bom dotaknil predvsem negativnih misli, ki se tičejo mojega odnosa do soljudi.

Moram reči, da s takim lomastenjem okrog mojega odnosa do ljudi sicer pridem nekam. Raziščem določene probleme, ki jih imam z njimi, malo bolj v detajle. Vidim, kaj mi določena reakcija človeka povzroči, lahko se zavem, kaj se mi v odnosu do določenega človeka dogaja in to ovrednotim. (Če se recimo pogovora z nekom bojim, lahko preko teh misli delno ugotovim, zakaj se ga bojim ipd.). 

Tudi to, da se jezim na določene ljudi, ali da imam do njih negativna čustva, v samem bistvu ni slabo. Kristjani v Sloveniji po mojem mnenju prepogosto odganjamo ali potlačujemo negativne misli o drugih, kar prav tako lahko povzroči, da si ustvarimo nerealno predstavo o svetu. A gremo nazaj na moj problem (ja no, mal preveč egota mam, sej probam tud to bolj uredit).

V zadnjem času so bili pogovori z mojimi namišljenimi prijatelji bolj kot ne borbe s samim sabo. Tekme, v katerih sem z argumenti poskušal zmagati. Kar je malo problem. Z ljudmi in Bogom bi morali iskati dialog, ne zmage.

Taki pogovori zame niso produktivni. Navadno vodijo v kraj, kjer se jeza in strah do dotičnih oseb še malo poveča. Na plano lahko pripeljejo druge strahove, manjvrednostne občutke, ki vplivajo na moj odnos do ljudi, ki so trenutno okoli mene. Zmotijo me.

Zato se proti takim mislim, ko jih zalotim, poskušam boriti. A meni, vsaj po mojem mnenju, ni šlo. Velikokrat sem poskušal misliti na kaj drugega ali biti enostavno prisoten tam, kjer sem bil, bolj v stiku z ljudmi okoli mene in z delom, ki sem ga opravljal. Do neke mere je pomagalo, a navadno sem se v taki situaciji ponovno vrnil k tem mislim. To me je delalo živčnega, saj sem videl, da mi te dotične misli v glavo dajejo nerealno sliko sveta in ljudi, s katerimi sem se kregal. Vedno bolj sem se bal teh ljudi!

Zadnjič sem to omenil svojemu duhovnemu spremljevalcu, jezuitu. Odgovoril mi je, da se takih ali drugačnih misli ne da na silo prepoditi. Te pač prihajajo. Kar lahko sam storim je, da se v podobnih trenutkih ustavim, ovrednotim te misli (pomislim, s kje prihajajo, zakaj prihajajo, kaj mi povzročajo …), jih izročim Bogu ter jih enostavno nosim, če vztrajajo v glavi. Med nošenjem teh misli pa naj se zavedam tega, kaj so in ne dopustim, da vplivajo na moje odnose. Nasvet mi je v resnici zelo dober. In vsaj enkrat mi je že prišel prav.

Pred kratkim sem se dobil s prijateljico, katere me je po pravici povedano strah in na katero sem jezen zaradi različnih razlogov (ne kot: razbil ti bom glavo jezen, bolj tiho jezen, vznemirja me marsikatera stvar, ki jo pove in hitro jo narobe razumem, ogroža moje predstave o svetu). Preden sva se dobila sem se v glavi ponovno kregal z njo. Ko sem se zavedel, kam me spet odnašajo te misli, sem se ustavil in pogledal, kaj se dogaja. Videl sem, da paničarim za brez veze. Da delam scenarij pogovora, ki se sploh še ni zgodil in je v vsakem primeru nerealen. Videl sem tudi, da sem precej živčen. Zato sem celotno srečanje izročil Bogu ter ga prosil, da pomaga, da bodo stvari potekale na pravi način (če se da tako kot si sam želim). Vmes pa sem sam poskušal umiriti misli in se poskušal pripeljat v realnost ter videti stvari z lepšega, bolj naklonjenega vidika.

Moram reči, da moje negativne misli v tem primeru niso v tako veliki meri vplivale na srečanje. Imela sva umirjeno, prijetno kosilo, čeprav je v meni še vedno precej vrelo. A ker sem vedel, da precej stvari ni realnih, sem jih lahko zadržal in se čez čas, ko sem videl, da mi je tudi ona dokaj naklonjena, bolj sprostil.

Da je bilo celotno srečanje vredu seveda ni bila bistveno zaslužna ta telovadba z mislimi ampak druge stvari, ki sem jo poskušal že prej urediti, pa o njih v tem blogu ne morem pisati. Hotel sem samo povedati, da ta princip umirjanja lahko pomaga v realnih situacijah, ko te vznemirjajo nerealne predstave.

Tudi sam ga poskušam sedaj bolj zavestno uporabljati. Drugače pa, če vas vznemirjajo podobne stvari kot mene, mislim, da lahko pomagajo še sledeče stvari:

• Molitev: Bog vidi realnost najbolj popolno in nam lahko pri tem najbolj pomaga in usmerja. Moli za ljudi s katerimi imaš težave, za njihovo dobro.
• Dialog: naše misli o drugih ljudeh nam najbolje razbijejo ali potrdijo ljudje sami. Govori z ljudmi, s katerimi imaš težave. Poskušaj reševati probleme, ki jih imaš z njimi. Pravzaprav, če ne delamo tega, potem te bodo (vsaj po mojem mnenju) vedno napadali takšni in drugačni dvomi glede dotičnih ljudi. 
• Reality check: preveri kako se tvoje misli skladajo z realnostjo. Tu lahko pomaga, da opazuješ sebe »od zunaj«. Predstavljaj si, kako bi na svoja dejanja, misli gledal, če bi bil nekdo drug, ki opazuje tebe. 
• Bodi aktiven: Če preveč razmišljaš, to lahko pomeni tudi, da nisi zares zaposlen. Tako da delaj na tem, da razvijaš sebe, prijateljstva, talente, si dejaven v družini, družbi,…

»Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!« (Ps 139, 23) 
»Ko se v meni množijo vznemirljive misli, mi tvoje tolažbe razveseljujejo dušo« (Ps 94, 19)

V pomoč prilagam še komentar patra Jožeta Robleka DJ na misli, ki se nam porajajo.

V svojo glavo sprejmem Božjo misel, besedo, gledanje, se pravi pozitivno misel o drugem, četudi si mi stalno vriva negativna misel, podoba, želja... In tu se začne duhovni boj. Od mene je odvisno soočenje, ne pa zmaga. Zmago mi daje Gospod, ki me preizkuša v boju, komu bom veroval, koga ljubim in mu služim. Ali sprejmem Jezusov način delovanja, ravnanja, presojanja drugega … ali pa človeški, ki je prežet z negotovostjo v sebi, nezaupanjem v drugega, s strahom zase, ogroženostjo pred drugim … vse to rojeva negativne misli in čustva, neurejena nagnjenja in poželenja.

Toliko tokrat z moje/naše strani J

Urban G.

Nimam časa

Časa imamo kolikor ga imamo in mislim, da ga imamo več kot dovolj. Fraza: “nimam časa”, ki jo tako prepogosto izrečemo, nima pravega smisla. Časa imamo dovolj. Mislim, da če bi bili bolj iskreni do sebe in do sogovornika, bi rekli, da čas raje namenjamo drugim stvarem. Stvari, za katere porabimo svoj čas, lahko v grobem razdelimo v dve skupini. V prvi so stvari, ki so nam pomembne (ali pa so pomembne našim šefom :P) in za tiste naj bi si slej ko prej vzeli čas. Druge pa so nepomembne stvari, za katere si naši možgani avtomatsko "vzamejo čas", če nismo dovolj odločeni, da bomo počeli tiste prve stvari. 

Dejstvo je, da so naši možgani ustvarjeni tako, da si v primeru nejasnega in nedoločenega cilja sami vzamejo čas za stvari, za katere bodo porabili najmanj energije. Kaj pa naj bi to bilo? Hmmm, da premislimo ... recimo kako ležanje na kavču in gledanje televizije, igranje igric, spanje, poležavanje, poslušanje muzike in gledanje v luft.

Kadar se zavestno ne odločimo, da bomo delali nekaj produktivnega in kar si globoko v sebi resnično želimo potem si naši možgani izberejo ta drugi, varčni način. Veliko ljudi vztraja v tem varčnem načinu dolgo, predolgo in so kot varčna žarnica, ki nikoli zares ne zagori z vsem sijajem, kakor si je za nas zamislil Bog.

Če hočemo te rutine v drugi "rdeči coni" prekiniti, se moramo za to zavestno odločiti in reči možganom, da imamo dosti tega varčnega načina in je čas, da kaj naredimo v smer kamor hočemo iti.

Martin T.

Je imel Jezušček trebušne krče?

Tretji dan po božiču kolegu v zadnjem sms-u zaželim vesele praznike. Za odgovor dobim ''tudi ti fajn preživi novo leto, božič pa je že mimo J ''

Kako to misliš, božič je že mimo?

Cel svet se od halloweena naprej pripravlja na božič in potem ga je v enem dnevu kar naenkrat konec? Dva meseca nam vsak teden pošiljajo nove reklame, kjer nam ponujajo namizne prte za božično večerjo, lučke, okraske, ideje za darila, recepte za božične piškote itd. Veselo pričakovanje decembra, ko vsi hitimo po trgovinah in nakupujemo darila za najbližje. Med tem po zvočnikih odmevajo zlajnane pop božične pesmi. Izdelamo voščilnice ali pa pošljemo sms-e in si voščimo, da bi božič preživeli v veselju in miru. Napečemo kupe peciva. Mesto je praznično okrašeno. Škoda, da ne sneži. Ampak vseeno, vse je pripravljeno.

Končno pride ta dolgo pričakovani dan! Imamo se lepo. J

Naslednji dan pa je že vsega konec? Po vseh teh pripravah se mi zdi to prav ironično.

Dobro, za božičem pride še silvestrovanje, ampak to mi kaj dosti ne pomeni. Po novem letu pa ljudje dokaj hitro pospravijo okraske, jaslice, lučke in iz službenih prostorov se odstranijo smrečice.

Čakaj malo, kolikor jaz vem, božični čas traja do svečnice - 2. februarja… Cel januar lahko praznujemo božič. Zakaj pa tega ne počnemo?

Meni se zdi, da zato, ker praznujemo prehitro. Za kristjane je advent čas priprave na božič, med tem pa ostali svet že praznuje. Od patra sem slišala, da se je menda letos na koroškem ustanovila neka skupina ali pobuda z naslovom Adventa ne damo! Haha, bi se ji pridružila, pa internet žal ni vedel nič o tem J

Letos sem se potrudila in si v adventu kar najmanjkrat možno prižgala božične komade Sinatre, Pentatonixov in Michaela Bubleja. Nisem se jih želela naveličati, če preden bi prišel božič. Tudi smrekico z lučkami sem v svojem stanovanju postavila šele, ko sem se vrnila od doma po božiču. Pred tem sem prižigala svečke na adventnem venčku.

V začetku decembra sem sodelavcema komentirala, da še sreča, da imamo v prostoru prižgan Rock radio, saj  edini v tem času (namerno) ne vrti božičnih komadov. Žal se z mano nista strinjala: ''Meni pa je to všeč, tako vsaj vem, da je december.'' Tudi prijateljica mi pravi, da je vesela vnaprej okrašenega mesta, saj ji sporoča, da se nekaj dogaja, smo v pričakovanju.

Me pa vseeno zanima, kaj pa je z našimi božičnimi čustvi januarja? J

V spominu imam, da so naši svetopisemski predniki znali kar dolgo žurati. Pri njih fešta ni trajala samo en dan. Tako, sem šla malo pobrskat in navajam nekaj primerov:

•         V stari zavezi so praznovali šotorski praznik oz. praznik žetve - z njim so praznovali konec pšenične žetve. Praznovali so 7 dni (5 Mz, 16, 13).
•         Salomon, sin kralja Davida je v Jeruzalemu zgradil tempelj. Vanj so prinesli tudi skrinjo zaveze. Ko so tempelj posvetili, so se veselili in praznovali 7 dni. Bogu so darovali daritve, peli hvalnice, igrali na glasbila … (2 Kr 7,9)
•      V prvi knjigi Makabejcev vidimo, kako je Juda s svojimi brati šel po zmagi nad sovražniki z vso vojsko v Jeruzalem, da očisti opustošen in oskrunjen tempelj. Postavili so nov oltar in posvetili notranjščino templja in dvore - od takrat se praznuje Praznik posvetitve templja (ali Hanuka - praznik luči) in sicer traja praznovanje 8 dni. ''Juda, njegovi bratje in vsa izraelska skupnost so sklenili, da bodo vsako leto ob istem času, začenši s petindvajsetim dnevom meseca kisléva, z osemdnevnim praznovanjem slavili posvetitev oltarja, in sicer z veseljem in radostjo.'' (1 Mkb 4, 59)
•         Ko sta se poročila Tobija in Sara, so imeli svatbo 2 tedna (hehe, tast je Tobiju rekel: '' Štirinajst dni se ne ganeš od tod, ampak ostaneš tukaj, da boš jedel in pil in razveseljeval užaloščeno srce moje hčerke'' (Tob 8,20)
•         Judita je junakinja stare zaveze, ki je s svojim pogumom, z zvijačo in drzno odločitvijo rešila judovsko mesto v veliki nevarnosti. Asirski kralj se je hotel maščevati Izraelcem in je postavil zasedo trdnjavi Betulja. Mesto se je po dolgem času že skoraj predalo. Judita je zvijačno šla v sovražni tabor, si pridobila naklonjenost vojskovodje in ga ponoči pijanega obglavila. Ko je mesto tako bilo rešeno, so feštali 3 mesece!  ''Ljudstvo je v Jeruzalemu pred svetiščem tri mesece obhajalo veselo praznovanje; in Judita je praznovala z njimi. Ko so se ti dnevi iztekli, so se vrnili vsak v svoj domači kraj. '' (Jud 16, 20-21)

Če so nekoč bili taki žurerji, kakšni smo mi danes?

Cel mesec praznovati in obujati veselje, da je Bog prišel med nas je tudi izziv. Vsakemu je bližje kak drug način.

Jaz uživam ob Bubleju, Sinatri in Ptx, se veselim ob darilih, ki še kapljajo, z navdušenjem odpiram škatle s piškoti (sestra je hvala Bogu napekla dobesedno za cel mesec), ko se zvečeri, pa prižgem lučke na smrekici. Veselim se božičnih maš, še posebej tiste, ki jo pripravljamo z mladinskim zborom.

Jaslice imam lesene, take da mečejo sence, ko zadaj prižgeš 2 čajni svečki. Pri večerni molitvi vsak dan odprem Sveto pismo in preberem 1. poglavje Janezovega evangelija: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog… Nato opazujem jaslice in razmišljam o teh skrivnostnih besedah. Predstavljam si, kako se je ob Jezusovem rojstvu počutila Marija, o čem je razmišljal Jožef in kako bi bilo, če bi lahko tisto noč tudi jaz dobila Jezusa za čuvat, vsaj za 5 min J Je imel trebušne krče, ali mu je bilo s tem prizaneseno? 😋

Kako pa ti praznuješ božič?

K.

Nihče ne ljubi te kot jaz

Moj odnos z Bogom v zadnjem času ni bil ravno tak, kot bi si želela. Zapadla sem v stanje nekakšne 'duhovne puščave', ko ne morem čutit Božje bližine, ko se ne morem spravit k molitvi, ko si za Boga vzamem čisto premalo časa. Sem pa v torek bila na adoraciji. In sem zelo močno prosila Boga, naj odstrani to puščavo iz mene, ker je bedno, ker si želim nazaj svoj odnos z Njim… in ravno v tistem trenutku so se organizatorji odločili, da bomo zapeli še eno pesem. Nihče ne ljubi te kot jaz.

Kako sem čakal ta trenutek, 

kako sem čakal, da boš tu pred menoj… 

želel sem si, da prideš k meni, 

da mi zaupaš, kaj godi se s teboj.

Dobro vem, kaj hočeš reči, 

tudi takrat, ko ti ne najdeš besed… 

dobro vem, kaj v sebi čutiš, 

tudi če ti tega nikdar ne poveš.

Počutila sem se, kot da te besede govori Bog, direktno meni. Ljubi me, tam je, ob meni. Nič, kar jaz naredim, ne bo zmanjšalo Njegove ljubezni. In res sem hvaležna za tisto adoracijo, ki me je spomnila, da Bog vedno da novo priložnost, če le prosiš zanjo.

Maruša H.

Bring it on!

Konec prejšnjega meseca sem bila na duhovni obnovi za MVje (prostovoljne misijonarje) naše skupnosti. Ta vikend je bil zame prav poseben, saj sem se po enajstih letih odločila odstopit s tega položaja, ker mi čas enostavno ne dopušča več potrebne predanosti temu delu. Hkrati verjamem, da me Bog kliče drugam, na drugo mesto in v drugačno delo. Tako sem se na vikend odpravila brez večjih pričakovanj in enostavno z mislijo, da je to še zadnjič, ko se v tej družbi na ta način udejstvujem.

Imela sem nek občutek slovesa. Po eni strani sem čutila olajšanje, saj res ne maram biti za nekaj zadolžena in potem ne opravljati tega dela dobro, po drugi strani pa sem bila tudi malo nostalgična in celo žalostna, saj se s tem zaključuje eno veliko poglavje mojega življenja. Mislila sem, da bo zadeva precej enostavna - pač duhovne vaje z ljudmi, s katerimi nisem imela veliko stika približno leto in pol, nekakšen počitek in zaključek obdobja. Pa se je zadeva izkazala za veliko bolj čustveno.

Popolnoma nepričakovano me je zadela najprej ljubezen in toplina s kakršno smo se sešli s temi ljudmi. Po letu in pol človek res ne pričakuje nekih globokih odnosov, ampak so bili! Presenetilo me je kako nas je delo za skupni cilj v vseh teh letih zbližalo, kako naravno je bilo znova "pasti v rutino" naših pogovorov, globokih izpovedi, podpore, veselja, smeha ob "zmagah" in joka ob "padcih". Očitno skupno služenje res pusti globoko vez.

Druga stvar, ki me je globoko nagovorila in presenetila pa je bil del programa, ko je bilo govora o poklicanosti. Voditelj je rekel nam, "tastarim", ki smo mislili, da smo s tem vikendom zaključili svoje delo, da naše delo nikakor ni končano. Bog nas je poklical in ko enkrat pokliče, ta klic ostane za vedno. Bili smo izbrani in odbrani in naša naloga in odgovornost je še naprej, da delamo najpomembnejše - da oznanjamo. Zakaj? Ker gre za življenja! Gre za življenja in duše ljudi, ki jih moramo pripeljati k Bogu. To, da nismo več MVji samo pomeni, da nas čakajo druge bojne linije in da je pomembno, da se tega zavedamo in nikoli ne pozabimo tega svojega klica.

Verjamem, da Bog kliče vsakogar, da izpolni svoje poslanstvo. In poslanstvo vsakega izmed nas je delo Zanj, na take in drugačne načine. Zakaj? Ker gre za življenja. Z vikenda sem šla res okrepljena z občutkom konca enega poglavja in začetkom pisanja novega. In res me zanima, kakšno bo to poglavje, ker preteklo je bilo noro razburljivo. Torej, Bog, bring it on! :)

Maja C.

Veselimo se!

Post se približuje koncu in veliki teden se je že pričel. Samo še par dni, pa bomo spet živeli »normalno« življenje. Velikokrat se mi je zgodilo, da se z začetkom posta res želim dobro pripraviti na praznik velike noči. Izbrati si želim neko dobro postno nalogo, ki bi jo opravljala cel post in ko pride velika noč v veselju praznovala. Ampak post traja kar nekaj časa in vmes sem že pozabila, zakaj post sploh opravljam. Tudi letos se mi je zgodilo podobno. Letos sem se za post odločila, da ne bom jedla do 12.00. Ampak ne samo to. Želela sem, da bi namesto zaužite hrane razmišljala o Bogu in njegovem usmiljenju. Prva dva tedna mi je šlo super. Potem pa sem počasi prenehala s premišljevanjem in dopoldansko molitvijo, samo jedla pač nisem več in pozabila, zakaj to sploh počnem. In postajala sem vedno bolj »cranky«. Težko je pač zdržati celo dopoldne brez hrane, sploh če pozabiš zakaj si to sprva sploh pričel. Šment, še eno leto napol ponesrečenega posta.

Ampak ni še prepozno, sem si rekla v soboto! Še imam čas! Ne bom se ozirala nazaj in si očitala, joj kako slabo mi je letos spet šlo! Ne! Odločila sem se, da bom poskušala v tem kratkem času narediti nekaj več zase in se ponovno zbližati z Gospodom. V soboto smo imeli s skupnostjo super križev pot. Križev pot se mi osebno zdi precej dolgočasna molitev, vedno ko sem šla v cerkev na križev pot sem bila svojo bitko proti spancu. Ampak ta križev pot je bil nekaj posebnega. Vsak izmed nas, mladih, je prebral eno izmed postaj in na koncu dodal še neko svojo misel, prošnjo, navdih ... Križev pot je bil tako res naš, oseben in meni zelo blizu. Lahko sem se poglobila v Kristusovo trpljenje in njegovo usmiljenost. Počutila sem se, kot da sem prišla domov. In ko sem šla v ponedeljek k spovedi mi je duhovnik dejal, da je Velika noč praznik življenja in veselja. Jezus je najbolj vesel, ko me vidi, da se veselim življenja. Zato sem se odločila, da bom te zadnje dneve posta in priprave na veliko noč poskušala svojim bližnjim prinašati veselje in ne čemernosti. Radost in ne tečnobe. Potrpežljivost in ne jeze.

Jezus nam prihaja na proti, Veselimo se!

Lucija T.

Vtisi z duhovnih vaj

Ta vikend (3. - 5. marca 2017) smo SFLjevci šli na duhovne vaje. Kako smo se imeli in kaj nam bo najbolj ostalo v spominu smo strnili v nekaj kratkih vtisov.

Zadnji konec tedna sem prav zaživel. Spodbudne besede, iskrena pričevanja in ''flasmob-i'' so presegli moja pričakovanja. Upam, da se tak vikend še kdaj ponovi.

U. M. 

Všeč mi je bilo v celoti! :) Defenitivno bom vsakič prišla. Všeč mi je da je bilo veliko različnih tem znotraj ene. Pa spoved in molitev za posameznike mi je bila všeč, pa tisto razmišljanje v tišini za pol urce. :) Res mi je bilo všeč, še posebej pa slavljenje, res rada pojem.

M. J.

To je bil moj prvi duhovni vikend po petih letih, zato je bil zame nekaj posebnega. Ne samo, da sem imela priložnost, da se malo ustavim in umirim, premislim o stvareh in poglobim svoj odnos z Bogom, ves čas sem lahko tudi uživala v dobri družbi in zanimivih pogovorih. Po vikendu se je zame nekaj spremenilo, moj vsakdan ni več enak, v sebi čutim neko posebno energijo, za katero v preteklih letih nisem opazila, da mi je manjkala.

V. Š.

Zame je bil tale vikend pester in bogat. :) Sam program mi je bil zaradi elementov, ki ste jih vključili, pisan na kožo (razmišljanje v tišini, molitev za posameznike, slavilna molitev, podelitev v skupinah, ...)Dragoceno mi je bilo, ker si je ekipa res vzela čas za vsakega izmed nas udeležencev.Počutila sem se sprejeto in domače.Občudujem vašo predanost za pomoč sočloveku. Hvala!

J. B.

Na vikend mi je končno uspelo prit v soboto dopoldne. Prejšnji dan je šlo vse narobe. Kot bi nekdo ne želel, da pridem. Le kdo bi to bil? Ampak sem. Prišla sem in premagala vse skušnjave, da bi morda raje ostala doma, se naspala, počela kaj drugega ... Presenečena sem bila, da je ta skupnost karizmatična. So pripravljeni na sodelovanje s Svetim Duhom. Ljudje so super, odprti, prijazni, s smislom za humor in nekateri znajo celo igrati košarko. Hrana je bila odlična, večkrat smo se tudi nasmejali. Nagovorila so me pričevanja, ki so mi dala jasno vedeti, da Bog deluje v naših življenjih. Hvaležna sem za ta vikend. :) 

N. K.

Ta vikend mi je dal v začetku postnega časa močno spodbudo za to posebno obdobje, da se utrdim in še bolje zaživim v veri.

L. T.

Po dolgem času je bilo res super videti stare znance in spoznavati nove. Vikend mi je bil res pri srcu. Pogovorne skupine so bile res super, saj si se lahko sprostil in povedal kar ti leži na duši. Pričevanja so bila globoka – dotaknila so se te, če si želel ali ne.Uživala sem med petjem, totalno prepustila med slavljenjem… Molitev je bila res top!! Pomagala mi je, da sem sprejela odločitev, ki sem se je pred vikendom otepala.Pohvala voditeljem, za tako mega vikend, ki so ga pripravili!! ;)

T. K.

Na vikendu sem se imela ful fajn. Poglobila sem svoj odnos z Bogom in se še bolj spoznala z vsemi ostalimi člani. Pogovorne skupine so mi bile zelo vseč, ker se mi zdi, da smo si res lahko podelili, kar je vsak razmišljal o temah, ki smo jih poslušali. Super je bilo tudi, da smo imeli na izbiro več "delavnic" med prostim časom v soboto in si je vsak izbral, kar ga je zanimalo. Božjo ljubezen pa sem lahko najbolj začutila med slavljenji in molitvijo za posameznike.

M. B.

Molitev dela čudeže

V mojem molitvenem življenju je tako, da ko imam 'dobro' obdobje, bom molila veliko in zavzeto, ko pa imam 'slabo' obdobje, ne bom molila skoraj nič. Očitno sem začela drseti v eno takšnih 'slabih' obdobij prav zdaj, ko je božični čas. Krasno. Nekako si ne morem pomagati, če pa sem tako zelo utrujena, da zaspim, še preden bi uspela opraviti svojo večerno molitev. Pa ja. Dober izgovor. Problem pa je v tem, da tega nisem niti opazila, dokler nisem bila že precej na dnu. Že tako je šel adventni čas nekako mimo mene, zdaj pa še tole. Ker mi res ni bilo všeč, sem se odločila in prosila Boga, da mi pomaga s svojim Usmiljenjem, jaz pa se bom resnično potrudila in se poskusila zavestno dvigniti iz tega dna. Za začetek sem imela slavljenje – učinek je bil neverjeten in takojšen. Pomirila sem se, sprostila, napolnilo me je z energijo. Boga spet lahko čutim. Dober začetek. Zdaj pa se moram še potruditi in se spraviti k molitvi tudi takrat (še POSEBNO takrat!), ko je najbolj težko. Pri tem se zelo zanašam na Božjo pomoč… sama sem šibka in majhna, On pa je vsemogočen in rešuje.  Neverjetno se mi zdi že to, kakšno spremembo sem začutila v sebi, in sicer po enem samem iskrenem slavljenju. Bog je resnično velik. In molitev resnično dela čudeže.

Maruša H.

Spoznaj, sprejmi, daj naprej!

Mladi odrasli za Kristusa smo od petka 18. 11. do nedelje Kristusa Kralja 20. 11. 2016 imeli duhovni tabor za študente in mlade v poklicih z naslovom Spoznaj, sprejmi, daj naprej. Kako smo se imeli in kaj smo doživeli smo strnili v nekaj vtisov.

Preden sem šla na vikend, mi ni bilo čisto jasno, kaj je Božje usmiljenje. Nekako sem ga enačila z odpuščanjem. V preteklih treh dneh pa sem preko govorov in pričevanj dobila občutek, kaj bi to bilo. Sama bi ga opisala kot "sočuten pogled". Pogled, ki sprejema vsakega. V tem pogledu čutimo, da smo mu zares pomembni, da nam potrditev. In čuti z nami. Ni mu vseeno. Ko nam je težko, trpi z nami. Prevzema pa tudi naše grehe in jih sproti pozablja - osredotoča se na nas, ne na to, kaj smo ali česa nismo storili. In ko ga zares doživimo, nas spreminja. En sam Njegov sočuten, usmiljen pogled nas popolnoma osvobaja.

M. T.

Na duhovnem vikendu je bilo zelo lepo. Spoznal sem ljudi, ki te z veseljem sprejmejo med svoje, predvsem pa se približal Bogu in še bolj poglobil svojo vero. Spoznal sem kaj dejansko je usmiljenje, kako zelo je Bog usmiljen do nas in še veliko lepih stvari. Še enkrat hvala vsem, ki so kakor koli prispevali k temu.

B. R.

To je drugi vikend, ki sem se ga udeležil v organizaciji SFL-ja. Bil je zelo konkreten, kako lahko sami delimo božje usmiljenje, v majhnih stvareh in ne nujno velikih premikih, nad katerimi marsikdo hitro obupa. Vsekakor zelo priporočam! :)

D. K.

Najprej Bogu hvala, za vse milosti in blagoslove, ki sem jih prejel na teh duhovnih vajah. Lahko rečem, da so bile daleč najboljše, ker je bila tema seveda letu primerna in še posebna milost je bila to, da smo duhovne vaje opravili prav ob sklepu izrednega jubilejnega leta usmiljenja ter hkrati koncu cerkvenega leta, na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva. Bogu sem hvaležen, za vse udeležence, ki so se skupnosti pridružili na novo in nam s svojo navzočnostjo dali vedeti, da naš trud ni zaman, ampak vedno obrodi milosti in blagoslove On, če ga le prosimo. Ti mladi, ki prihajajo za nami v skupnost (Mladi odrasli za Kristusa) so prihodnost skupnosti ter blagoslov za cerkev na slovenskem in v svojih župnijah.

M. K.

Namen vikenda je bil, da bi se tako udeleženci kot organizatorji spoznali in sprejeli Božje usmiljenje ter se tako navdušili tudi za razdajanje usmiljenja. Hkrati pa sem si želel, da bi ustvarili res dobro vzdušje, zaradi katerega bi bili vsi še bolj odprti tako za Boga, kot za ostale mlade.

V Liboje, k cerkvi sv. Neže se nas je pripeljalo 12 mladih ljudi: 8 fantov ter 4 dekleta. Čeprav smo bili organizatorji na začetku malo razočarani nad majhnim številom ljudi, smo kaj hitro videli, da je bil to prav eden izmed velikih blagoslovov tabora, saj smo si bili že od začetka lahko bolj domači.

Meni je to takrat veliko pomenilo, saj se takrat, ko smo si bliže, lahko zgodi veliko lepih pogovorov, zabavnih domislic, ter prihodnjih prijateljstev. Posledično so tudi pogovori (tako načrtovani kot nenačrtovani) bolje potekali. Poznalo se je tudi, da vikend ni bil zares natrpan s programom in smo bili vsi malo bolj sproščeni. Vsebina pa je bila temu navkljub dovolj bogata.

Tudi ostali deli tabora so me pozitivno presenetili. Ekipa je preko govorov izvirno in zelo dobro predstavila usmiljenje, predvsem pa nam je dala neko novo sliko o Njem. Tudi meni, pa čeprav sem poznal celotno tematiko tabora. K spovedovanju je šlo veliko ljudi, adoracija v soboto zvečer je bila zame še poseben blagoslov. Osebne zgodbe in pričevanja, ki smo si jih med taborom podelili so nam približala praktično izkušnjo usmiljenja in mislim, da mi lahko še nekaj časa daje nov zagon in upanje.

Na koncu vikenda smo s soorganizatorji ugotovili, da se je celotna stvar zelo dobro izšla. Tudi jaz sem bil zelo navdušen nad učinkom tabora pri nekaterih udeležencih in pri ekipi. Vsi smo lahko na sveže začutili Usmiljenje.

Seveda je bil rezultat tabora dosežen le zato, ker je Bog tako močno sodeloval z vsakim izmed nas.

U. G.

Raznolikost v molitvi

Včasih je težko vztrajati v molitvi. Fino je, če si določimo eno uro in prostor, kjer vsak dan molimo - da nam to postane navada in v vsem, kar se nam dogaja, ne pozabimo na Boga. 

Kar pa se vsebine tiče, molitev nikakor ne sme postati rutina. To namreč ni neka obveznost, ki jo moramo opraviti, ampak temelj našega odnosa z Bogom. Ko se pogovarjamo s prijatelji si tudi ne povemo samo, kaj se je novega zgodilo in se nato razidemo, ampak govorimo o vsem mogočem, skupaj preživljamo čas, počnemo različne stvari. 

Meni pri ohranjaju žive molitve pomaga, da menjam njeno obliko. In do sedaj sem jih že kar nekaj preiskusila. Tu jih naštevam, da mogoče dobite kakšno idejo in si popestrite svojih nekaj trenutkov z Bogom. :)

• Sprehod in občudovanje narave ter Stvarnika
• Ustavi se v cerkvi, ko greš mimo
• Sveto pismo
• če si v stiski/pred pomembno odločitvijo postavi Bogu vprašanje in naključno odpri SP
• dogovori se s prijateljem in si izmenično pošiljajta SP vrstice
• dnevna Božja beseda (s tem bom sama začela novembra - po priporočilu prijateljice sem si  kupila Beseda med nami, kjer je poleg vsakodnevih odlomkov še krajši razmislek)
• Pesem
• petje Taizejskih spevov
• slavljenje (predvajaj si kakšen komad od npr.  Hillsongov, ki ti je všeč in ga znaš ter poj zraven Bogu v slavo :))
• Pisanje
• pismo Bogu
• molitveni dnevnik (lahko si zapisuješ, kako se počutiš, kako te je Bog čez dan nagovarjal, za koga ga prosiš ... ali pa samo označuješ na koledarčku, kdaj si molil in tako vidiš, kako redna je tvoja molitev)
• Obrazci
• rožni venec
• rožni venec božjega usmiljenja
• molitve k raznim svetnikom
• Zakramenti
• sv. maša
• adoracija
• Tišina

Mirjam T.

Naš Bog je mogočen silen Bog

Ta vikend (21. - 23. 10. 2016) smo imeli SFLjevci (= Mladi odrasli za Kristusa) duhovne vaje z naslovom Naš Bog je mogočen silen Bog. Kako smo se imeli, si lahko prebereš spodaj. ;)

Vikend je bil naravnost odličen, vreme, kolikor toliko lepo, govori in pričevanja tudi. Bogu hvala tudi za nekaj novih članov, ki so prišli na vikend. Skratka, vse je bilo lepo.

Mitja

Odlična organizacija, hrana, ambient, itd. in kar je najbolj pomembno, čudovite osebe! Pričevanja so bila zelo poučna. Res sem potreboval tak vikend in definitivno sem doživel velik napredek na duhovnem področju. Končno sporočilo zame je bilo, da smo res prav vsi poklicani k oznanjevanju, in to tudi v malih stvareh, nasmeh, podpora, veselje ... Se mi zdi, da so sadovi že vidni v dejanskem življenju. :)

David

Na tabor Mladi odrasli za Kristusa z naslovom Naš Bog je mogočen, silen Bog sem odšla prvič.

Nanj me je vodila želja po zanimanju drugih skupnosti in iskanju nekaj čisto novega - tistega, kar  trenutno potrebujem. Celotna skupnost in njeno delovanje sta na meni pustila določene pozitivne vtise. Moja pričakovanja so bila čisto drugačna od teh, ki sem jih tam doživela. Zelo bi pohvalila celoten sklop predavanj in z njimi podprtih pričevanj. Teme so bile poglobljeno pripravljene in razmišljajoče, tako da smo dobili zelo dobro izhodišče, da o njih še naprej razmišljamo. Zelo se me je dotaknilo slavljenje in molitev nad posamezniki, ki je na takšen način, kot smo jo izvajali, nisem še nikoli doživela.  Kar si bom najbolj zapomnila po tem taboru je sproščenost, navdušenje, veselje in povezanost med vsemi tako novimi kot starimi člani.  Vsak s svojimi idejami in talenti je prispeval, da smo bili skupaj vsi kot ena družina. Ozračje je bilo zelo domače. Preko stalnega druženja drug z drugim smo se lahko vsak posebej odprli in se zaupali drug drugemu ter spletli pristna prijateljstva. Zelo sem vesela, da me je želja pripeljala do take super družbe, ki se podpira in skupaj veseli. Vsakemu, ki kaj takega še ni doživel,  želim, da poskusi - vsaj enkrat priti na kakšen njihov tabor in začutiti kako enkratno in ponosno je biti udeleženec oz. član te skupnosti.

Špela

Vtisi po duhovnem vikendu so predvsem pozitivni. Najbolj mi je bilo všeč to, da je bilo tako sproščeno vzdušje ter zelo všečna družba, ob kateri si se tudi kot novinec prav tako počutil sprejetega. Vse pohvale tudi govorcem, pričevalcem in samim organizatorjem.

Simon

Z veseljem sem se po dolgem času spet udeležila duhovnega vikenda in s seboj pripeljala tudi fanta. Vikend je bil super, lepo je bilo videti znane obraze, se malo poglobiti vase in znova slišati ter začutiti kako nas ima Bog neizmerno rad. J

Ana

Vikend, ki sem ga preživel z Mladimi odraslimi za Kristusa, se mi še zdaj riše pred očmi. Navdušila me je predvsem pristnost govorov in živa vera, ki je sevala in še seva iz navdihnjenih kristjanov. V tem enkratnem vikendu sem združil notranji mir, duhovno razmišljanje in dobro družbo, kar mi je všeč.

Uroš

Naše nore sanje

Ta teden sem se selila v novo sobo in sproti pospravljala že davno založene stvari – se odločala kaj obdržati in kaj vreči stran. Med kupi papirjev in raznorazne šare, sem našla lonček poln malih zloženih listkov. Na njih so generacije YFLjevcev pisale svoje nore sanje.

Na YFL taborih imamo včasih aktivnost, pri kateri na listke anonimno napišemo vsak svoje sanje, kaj si želimo v življenju doseči/narediti/doživeti. Listke zberemo skupaj in jih nekaj naključno izžrebamo in preberemo. Tu so nekatere izmed naših sanj:

Uspešno zaključit šolo. Dobit fanta in si ustvarit družino.  Imeti tesen odnos z Bogom in kot misijonarka pomagati ljudem. Se poročit in z ljubeznijo skrbet za svojo družino + srečno umret in pridt v nebesa. Rada bi bila srečna, čutila notranji mir. Ogled vseh tekem motogp in bit srečna. Da bi si znali odpuščati med sabo. Biti bogat. Rada bi bila Jeuzsova – sveta. Dobit šiht in met mirn živlenje. Uspeti. Prostovoljno pomagat drugim. Duhovna rast. Rad bi letel. Želim si, da bi se vsi ljudje med seboj imeli radi, ne glede na naše napake, da bi znali rauzmeti druge in da bi vsak imel družino, v kateri bi se počutil sprejetega. Da bi lahko zbrala dovolj denarja in pomagala ubogim. Rada bi bila botra nekomu. Biti svetovno priznan, ustvaril bi nekaj dobrega in lepega. Igrat nogomet za Barcelono. Biti popolnoma Gospodova, se Mu popolnoma podariti in pozabiti nase, Bogu pričarati nasmeh na obraz. Iti v misijone. Poroka z Marc Marquezom. Da bi znala sprejemati samo sebe. Da bi dirkal motogp. Moj nori sen je, da bi mela enkrat eno tako res kul družino. Da bi celo življenje delal dobro. Živel bi v Argentini in bil slaven zborovodja. Želim si, da bi bila Superwoman. Da bi dobila prirpavništvo. Se poročit z možem, ki bo imel posluh. In pol živet v eni luštkano majhni hišici (da ne bi bilo treba preveč brisat prahu) pa imet ene 4 otroke. Pa najstarejša bo punčka, dva vmes bosta pa dvojčka. Da bi šla peš po rimski cesti do lune. Konec šole. Spremenit svet! Z dizajnom ustvarit najbl kul awessome svet sploh možno. Rada bi darovala kri. Postati arhitektka oz. opremljevalka prostorov. Ustvarit si družino z dekletom, ki ga bom ljubil, spoštoval, ji zaupal in jo spravljal v dobro voljo. Bit dobra žena svojemu možu. Da bi opravila birmo. Da bi ljudi zabaval na YouTube-u in mel ful subscriptov. Prepotovat svet z ljubljeno osebo. Biti na svetovnem prvenstvu v plesu. Skočiti s padalom. Odprla bi dispanzer za otroke s sladkorno boleznijo v Mehiki. Iti v Ameriko, Španijo, London, … Da bi srečal Justina Bieberja. Potovati okoli sveta. Andraž <3 Da bi mela fulkul družino, fulkul službo in da bi bila sama fulkul. Imeti zaupanje v Tvoj načrt, ne glede na vse. Da bi bila uspešna v poklicu in srečala sanjskega moškega in imela čudovito, zdravo, srečno in veselo družino. Met svoj strip in bit najboljši risar. Da bi dobila tablični računalnik. Samostojno življenje in finančna neodvisnost. Rada bi počela nekaj, v čemer bi uživala in če se da s tem hkrati še pomagala drugim, da bi lepše živeli. Pa potovala, veliko bi potovala. Poslovni uspeh. Biti blizu Bogu, izpolniti Njegov načrt.Narediti šolo, spoznati pravo punco, biti srečen. Pomagati in zabavati ljudi – všeč mi je, ko so ljudje okoli mene dobre volje :) Osebo spoznati čimveč slavnih oseb. Postati profesionalni fuzbaler. Rada bi nastopala na velikem odru. It na koncert Bon Jovija. Se poročiti in imeti družino, biti profesorica biologije in iti v misijone. Rad bi se peljal s korveto. Postati milijonar. Da bi imela psa, bila dobra v svojem delu in našla fanta, ki me bo imel rad. Imeti dobro postavo. Želim si, da bi bil zdrav. Da bi bila uspešna kozmetičarka in stilistka, pa da bi imela lepega moža dobrega srca. Rad bi spoznal, kaj naj bi počel s tem življenjem. Bila bi olimpijska prvakinja! Rada bi nesebično ljubila. Da bi našla službo s katero bi pomagala svetu, se srečno poročila, imela luštkane otroke in psa. Aktivno razgibano nenavadno življenje. Potovanje po čimveč različnih državah, lahko v dvoje ;) Rada bi doživela čudež.Uspeti v športu in biti vodja velikega podjetja. Da srečam svojega bodočega moža. Biti slaven glasbenik. Znat več kot 10 jezikov, postat prevajalec. Uspeti v pevski karieri. Si ustvarit družino in uspet v poklicu. Nore sanje? Itak! Jaz + fant = poroka = familija = sreča. Pa polno ljubezni. :) Najti svojo življenjsko sopotnico. Da bi osebno spoznala Jezusa. Rada bi imela 100% posluh.Želim bit mornar. Al pa gusar. Nardit izpit za avto v bližnji prihodnosti. Da bi prehodila Ande. Da bi vsi ljudje spoznali Boga, se imeli radi. Be like LeBron James na tekmi all star. Iti na čimveč koncertov, prepotovati svet. Poroka s pravo osebo & življenje z Jezusom. Biti srečna, delat dobro. Da bi bil najboljši odbojkaš.  Da bi bilo z mami vse vredu.Z družino it na Havaje. Živel bi v svetilniku. Lawrence. :) Da bi se poročil, imel številno družino, lepo ženo, pridno, pošteno. Rada bi bila princesa. Poročit se s članom tega skromnega benda, met velik otrok, celo življenje delat za Jezusa. Rad bi imel Porscheja. Naredit čimveč ljudi za Jezusove učence. Pojest 60kg mandarin. Priti v rokometno reprezentanco. Vozit avion. Spoznat One Direction, bit odvetnica. Imeti dobro, pošteno službo. Da nardim maturo kar se da dobro in sm sprejeta na željeni faks. Da bi se znala po vsakem padcu ponovno pobrat. Živeti na polno. Ustvariti družino z veliko otroki in spodbujati rast v evangeliju v celotni družini in to uskladiti s potrebami svoje kariere in materialnimi sredstvi. Da bi živel v Nemčiji. Farma konj.

Želimo si veliko stvari, toliko idej in načrtov imamo za svoje življenje. Vendar pa ima Bog pripravljen še nepredstavljivo boljši načrt za vsakega izmed nas. On, ki nas je ustvaril, nas pozna, ve za najglobje želje našega srca in ve, kaj nas bo resnično osrečilo še mnogo bolje kakor vemo mi sami. Ljubi nas preko vseh meja in želi, da smo srečni. Prava sreča je v tem, da iščemo in spoznavamo načrt, ki ga ima On za nas. In verjemite – prav za vsakega ima pripravljeno nekaj slastnega. :)

Nina M.

Le eno je potrebno

Je že tako ustvarjeno življenje, da se vsake toliko vse nakopiči in nimaš časa za dihat. Sama sem se v takšnem položaju znašla pred kratkim. Ujela sem se med študijem, za katerega si želim vzeti dovolj časa, da bi si pridobila čim več izkušenj in se strokovno podkovala za  svoje bodoče delo; SFL skupnostjo, ki mi daje priložnost za duhovno rast, hkrati pa od mene kot voditeljice tudi zahteva veliko časa in truda;  družino, ki jo imam zelo rada; fantom, s katerim bi rada preživela čim več časa in si z njim postavila trdne temelje za prihodnost ter ostalimi dejavnostmi, ki me izpolnjujejo, v katerih lahko razvijam svoje talente in jih delim z drugimi.

Toliko stvari je težko usklajevat, vendar pa se je težko odpovedat katerikoli izmed njih. Ker so dobre. In ko želimo biti čim boljši, se hitro zalotimo, da rečemo vsemu ja. Pa sem se kmalu zaletela ob rob svojih sposobnosti. Spoznanje, da ne bom zmogla vsega in da bodo stvari ostale narejene le na pol, me je začelo dušiti. Nisem želela popustiti, vendar se je ta napetost samo kopičila in odražala v vsem, kar sem počela.

Da bi se znebila tega občutka, sem se zatekla v molitev in šla k spovedi, da bi jasneje videla, kaj naj naredim. In je učinkovalo. :) Bog mi je preko spovednika potolažil in mi dal nekaj iztočnic v premislek, da sem se lahko odločila, kako naprej. Spomnil pa me je tudi na svetopisemski odlomek, ko Jezus pravi Marti: »Skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« (Lk 10,38-42).

Spodbujam vas, da tudi vi razmislite o odlomku in odkrijete, o čem govori Jezus. In imejte to stalno pred očmi, da se v prihodnosti ne izgubite.

Mirjam T.