torek, 16. oktober 2018

Moje prve duhovne vaje v tišini

Odkar sem imel za duhovnega spremljevalca p. Jožeta Robleka, se že nekaj časa odločam, da bi šel na duhovne vaje v tišini. Prijavil sem se na termin, ko so bile razpisane duhovne vaje z naslovom Veselite in radujte se! Prišel sem le za 3 dni (celoten program je bil 5 dni), ker sem bil malo v strahu, če bo ta način duhovnih vaj res zame. 

Na začetku je bilo malo hecno, kako, ko sem prišel v dom duhovnosti na zajtrk, smo bili vsi tiho in v miru jedli svoj obrok. Prostor je napolnjevala prijetna melodija duhovne glasbe. Kmalu mi je postalo všeč in pri naslednjih obrokih mi je bilo res zanimivo, ko lahko tudi med jedjo raziskuješ, kaj se dogaja v tvoji notranjosti. Odprla se mi je nova razsežnost, ki jo pri vsakodnevnih obrokih še nisem doživel.

Po zajtrku smo imeli nagovor p. Jožeta Robleka o tematiki za čez dan, potem pa smo imeli ves dan čas, da se v miru pogovarjamo z Jezusom. Na začetku sem mislil, da bo zame biti tiho skoraj cel dan res težko in da mi bo dolgčas. Potem pa sem ugotovil, da se šele ob tišini začne ogromno dogajati v moji notranjosti. Na teh duhovnih vajah sem našel mir, ki sem ga iskal praktično celo letošnje poletje. Poleti sem mir iskal v psiholoških knjigah, med prijatelji, v športu… in tudi, ko sta od duhovnih vaj minila že dva tedna, ta mir ki ga prinaša Jezus, sedaj še vedno čutim.

Na tem mestu sem se spomnil odstavka z lista, ki mi ga je dal p. Jože Roblek približno pol leta nazaj:

Obstaja starodavna legenda iz Indije, ki pravi, da so si ljudje delili Božjo modrost, ampak so jo tako zlorabili, da se je Bog in njegov nebeški dvor odločil, da jim jo vzamejo in skrijejo, dokler ne bodo dovolj zreli, da jo bodo znali ceniti.

Ampak, kam naj bi jo skrili? Eden izmed angelov je predlagal: "Dovolite nam, da jo zakopljemo globoko v zemljo," toda Bog je rekel: "Ne, kopali bodo v globine zemlje in jo našli." Še en angel je rekel, naj jo odnese na vrh najvišje gore in jo skrije tja, medtem, ko je drugi rekel, naj jo skrije v globini oceana. Toda Bog je zavrnil vse pobude: "Slej ko prej se bodo povzpeli na vsako goro in raziskali vse morske globine".

"Potem je ne moremo nikamor skriti," so dejali angeli. Bog je dolgo razmišljal, nato pa je rekel: "Tako bomo storili. Skrili jo bomo globoko v njihovo bit; nikoli ne bodo pomislili, da bi jo iskali tam." In zgodba pravi, da od takrat ljudje iščejo najgloblja modrost povsod okrog sebe, ne zavedajo se, da je zakopana v njih samih, globoko v samem jedru njihovih src.


Sedaj vidim, da bi brez problema bil tudi 5 dni ali več na takih duhovnih vajah. Duhovne vaje, ki sem jih obiskoval v preteklih letih so večinoma izgledale tako, da se je na njih veliko govorilo (sedaj vidim, da zame čisto preveč…) in premalo okušalo, kaj se dogaja v nas samih. Običajno pa sem prišel domov navdušen in poln energije, ampak je to navdušenje kmalu izginilo, ko so se pojavile prve težave.

Pod močnim vtisom teh treh dni v tišini sem se odločil, da začnem z duhovnimi vajami v vsakdanjem življenju Sv. Ignacija Lojolskega, ki so se začele ta teden in bodo trajale 30 tednov. Na začetku se mi zdi, da je 40 min na dan, ki jih bom namenil za to, veliko, ampak mislim, da bo kasneje vsaka minuta dobila smisel.




Martin T.

ponedeljek, 9. julij 2018

Naj bom podobna Tebi, moja Kraljica

Pred kakšnim mesecem smo s SFL-jem imeli duhovne vaje, kjer smo se ukvarjali s poklicanostjo – vsi smo poklicani, da smo duhovniki, preroki in kralji. Od takrat dalje se precej ubadam s tem, da sem (da bi morala biti) kraljica. Saj vem, da sem (če je pa moj Oče Kralj, ddddd :D), ampak to kraljevskost tudi živeti, je pa malce bolj zapleteno. Neprestano se moram bojevati sama s sabo, z mojimi težavami in povrh vsega še s tem, da sem 'control freak' – svoje življenje hočem imeti popolnoma pod kontrolo in prav tako svojo kraljevsko naravo. Vendar tega ne zmorem – svoje krone ne znam prav nositi, zato mi kar naprej pada dol z glave. Tako sem se odločila, da se bom vrnila k Izviru – k Njemu, ki me lahko nauči, kako naj svojo krono nosim tako, da bo prav. 


Nauči me, Gospod, kako naj nosim svojo krono. Sama tega ne zmorem, pomagaj mi. Če mi pade, mi jo poberi. Pomagaj mi, da Ti bom sposobna predati vse, Ti vodi moje življenje. 

V svojo vsakodnevno molitev sem vključila tudi prošnjo Mariji, naši Kraljici. Želim si, da bi lahko postala podobna njej. Njeno neomajno zaupanje in pogum sta nekaj, čemur si želim, da bi se lahko vsaj približno približala. Zaupanje in vera v Boga, vedno in povsod, tudi v najtežjih situacijah. 

Naj bom podobna Tebi, moja Kraljica …

Res ni lahko. V bistvu je kar precej težko …  vendar mi pomaga zavedanje, da je Bog na moji strani in da me ne bo zapustil. Da ne glede na to, kolikokrat se mi vse sesuje, je On vedno tam, pripravljen, da začneva znova. Tudi imeti zaveznico v Mariji, precej pomaga. :)
Tako se počasi učim in posledično v sebi postajam srečnejša in mirnejša. Borim se naprej in vem, da bom z Bogom in presveto Devico na svoji strani nekoč zmagala.
Maruša H.

Črnobela fotografija kipa Marije s krono

četrtek, 21. junij 2018

Milost upanja

V vseh preizkušnjah , ki sem jih kdajkoli imel, se zdaj ko pogledam nazaj, zavedam da nisem bil sam. Tudi, ko je nastopila puščava, depresija, melanholija in nerazumevanje bližnjih, Bog je bil z mano, čeprav je bil moj pogled zamračen od vseh težav. Morda tudi Boga nisem čutil prav blizu, mi pa je zato podaril milost upanja ... no, vsaj jaz temu tako pravim. Kaj pa je zame milost upanja?
Gre za popolnoma razumsko odločitev. Ko so čustva popolnoma na tleh, se v svoji glavi kljub vsemu odločim Zanj in njegovo obljubo, ki sem jo prejel bodisi pri branju Svetega pisma ali pa se mi je na kakšen drugačen način vtisnila v spomin in srce.
Upanje proti upanju - ko je že vse izgubljeno, nam ostane le to.
Na trenutke se mi zdi, da je Bog kot ribič, mi pa ribe. On vrže trnek oz. preizkušnjo in upa, da bomo zagrabili vabo, torej da bomo zaupali Vanj in Mu ostali zvesti, čeprav je v tistih trenutkih to res težko. Ko preizkušnja mine nas On dvigne na višji nivo, bližje sebi. Z vsako preizkušnjo več lahko naše zaupanje raste, s tem pa tudi naša vera in duhovna moč. Lahko bi rekel, da je Bog naš trener, ki vsakemu izmed nas posebej predpiše plan treninga . Preizkušnje in napor, so kot intervalni trening, duhovna okrepitev v obliki svete maše, duhovni vikend ali pa knjiga in dober YouTube video pa so prepotreben počitek, kjer prejšnje napore »predelamo«, da smo lahko naslednjič v boju močnejši. Brez »počitka« ni napredovanja!
Za konec pa še tale odlomek:
Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,1-5)

David K.


petek, 27. april 2018

Zakaj puščava

Predvidevam, da nas je večina že izkusila duhovno puščavo – obdobje, ko nismo čutili Boga in se nam je zdelo, da ne odgovarja na naše molitve. Takrat se vsi sprašujemo: »Zakaj smo v puščavi? Zakaj nam Bog ne odgovarja? In zakaj dopusti tak občutek osamljenosti če pa nas ima neskončno rad?«

Tudi jaz sem imel obdobje duhovne puščave in sem se prav tako spraševal vsa ta vprašanja. Sedaj, ko je to obdobje minilo, lahko pogledam nazaj in vidim kašna milost je bilo to obdobje. Kot prvo mi je to obdobje puščave pomagalo, da sem bolje spoznal sebe, svoje pomanjkljivosti in šibkosti, ki jih prej nisem videl. Pred puščavo sem se počutil na višku svoje vere, vendar pa se nisem brigal za svoje slabosti – ker mi je vse šlo, sem se počutil nedotakljivega. Poznavanje svojih ran pa je pogoj za duhovno rast in zato sem hvaležen za svojo puščavo. In kot drugo, vidim to puščavo kot trening zaupanja za obdobja v življenju, ko ne bo lahko.

Skratka, puščava je blagoslov, vendar je to težko videti, ko si sredi nje. Tako da, če si v puščavi, vztrajaj in zaupaj, saj si tu z razlogom.
Martin R.



sreda, 11. april 2018

Absolventsko leto me uči zaupanja

Skoraj vse svoje življenje že hodim v šolo. Najprej osnovno, potem v gimnazijo, nazadnje sem se vpisala na univerzo in zdaj zaključujem svoje obdobje šolanja. Trenutno »imam absolventa« in delam magisterij. Absolventsko leto je že do dobra na polovici in zadnjič sem začela premišljevati, čemu se pravzaprav približujem. 

V moji preteklosti je vse teklo kot po maslu ... V osnovni šoli nisem imela večjih težav od tega, koga bom poklicala, da mi pove kaj je pri matematiki za domačo nalogo, ker sem si spet pozabila zapisati ... Gimnazija je prinesla vsakodnevne vožnje v novo mesto, nova prijateljstva, višjo žepnino, skratka sami bonusi ... Faks je prinesel več prostega časa, več svobode, študentske ugodnosti, študentski boni. Spet, sami bonusi. Študentske ugodnosti bom uživala le še pol leta. Še zadnje pol leta, brez večjih obveznosti in odgovornosti. Kdorkoli, ki mu povem, da imam absolventa, iz rokava strese par idej, kaj vse bi lahko oz. celo morala početi med svojim absolventskim letom. Nekateri menijo, da bi že zdavnaj mogla začeti delat, nekateri mislijo, da bi morala potovati, nekateri pravijo, da naj samo uživam. Vse njihove nasvete sem že od začetka na pol preslišala, očitno me niso dovolj dobro poznali, da bi vedeli v čem sama zares uživam. Ampak nič zato, saj jih tako ali tako nisem poslušala, in počela kar imam rada. Mogoče so to čisto vsakdanje stvari, ampak v njih uživam. Ob strani imam krasne prijatelje, s katerimi mi nikoli ni dolgčas. Imam čas, da bolje spoznam sebe, kdo sem, kaj si resnično želim in kaj bi rada s svojim življenjem, predvsem pa kakšen načrt ima zame Bog. Časa imam na pretek, da se lahko zares posvetim molitvi, branju Svetega Pisma. Vsak dan znova Ga sprašujem, Bog, kaj želiš od mene, kako Ti lahko služim. Preko teh vsakodnevnih srečanj z Njim me uči kako naj Mu zaupam. 

Ko me začno preletavati vprašanja: Kaj sploh hočem delati v življenju? Študirala sem na pedagoški fakulteti, ampak včasih se vprašam, a pa si res želim 45 let prenašat te pubertetnike, ki te hočejo prinest okoli svojega prsta.  Po drugi strani me preletavajo misli, da trenutno itak nikjer ne rabijo učiteljev biologije in kemije, kako naj splooooh dobim službo? Kako se sploh tega lotiš? Kaj moraš narest? Kam pogledat? Na to nas ni nihče pripravil in nihče nas ne bo. Takšne misli so me vedno spravile v slabo voljo in me še danes. Ker postanem črnogleda in ne vidim preprosto nobenega izhoda, vse je obsojeno na propad. Prav v takšnih trenutkih me Bog uči, naj Mu zaupam. On mi resnično pomaga, da na stvari lahko gledam pozitivno. Spomni me, da se bo že našla kje kaka učiteljica, ki bo šla v penzijo. Spomni me na to, kako rada imam otroke in kako jim lahko zares pomagam pri njihovem odraščanju in jih navdušim za čudovito naravo, ki nam jo je naš Stvarnik podaril. Spomni me, koliko talentov mi je dal, ki mi bodo pomagali, da dobim to službo. Službo, ki jo ima On pravzaprav že načrtovano zame. On me ima tako rad, da bo poskrbel tudi za mojo službo.

Včasih je težko zaupati in takrat mi na pomoč priskočijo prijatelji, ki me opomnijo, kako zelo me ima Bog rad. Naj mu izročim vse svoje misli, ki mi sedajo na dušo. Naj se mu predam. V celoti. Naj sledim Njemu. In On me bo osvobodil in nagradil.

Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Božjega kraljestva zapustil hišo ali ženo ali brate ali starše ali otroke in bi ne prejel v tem času veliko več, v prihodnjem veku pa večno življenje.  Lk 18, 29-30

Ne vem, kje bom čez pol leta. Ne vem, v kateri službi bom delala. Ne vem, če bom sploh imela službo. Ne vem, zares ne vem. Ampak zaupam, da karkoli že bo, bo točno tako, kot mora biti. Verjamem, da Bog želi, da sem srečna in zato Mu zaupam. 
Lucija T.



četrtek, 8. februar 2018

»Namišljeni« prijatelji v moji glavi

Ne vem, kako je s tabo, a jaz sem oseba, ki se ji v glavi nenehoma nekaj dogaja. Nekaj razmišljam. Ne glede na to, da sem moškega spola, ni momenta, ko bi imel res prazno glavo (kar naj bi bila neke vrste sposobnost moških). Če ne drugega grem v nek fantazijski svet, navadno pa me tok misli pelje do ljudi, dela, ki ga opravljam, tega, kar se dotika mojega življenja. Vse skupaj včasih deluje kot neka zmedena mineštra.

Po svoje je to dokaj normalno. Smo razmišljujoča bitja, saj nas je kot take ustvaril Bog. Torej razmišljamo. A meni se prevečkrat zgodi, da me te misli odnašajo od realnosti in ljudi, ki so v tistem trenutku ob meni. Zadnja dva tedna se mi je konstantno dogajalo, da sem se zamislil še bolj kot ponavadi. Velik problem je bil, da precej misli, ki so se mi lomastile po glavi, ni bilo niti približno produktivnih, hkrati pa so bile dokaj negativne. V njih sem se večinoma kregal z ljudmi, s katerimi imam kake dileme, težave, in sem si jih poskušal na ta način rešit.

V tem prispevku se bom dotaknil predvsem negativnih misli, ki se tičejo mojega odnosa do soljudi.
Moram reči, da s takim lomastenjem okrog mojega odnosa do ljudi sicer pridem nekam. Raziščem določene probleme, ki jih imam z njimi, malo bolj v detajle. Vidim, kaj mi določena reakcija človeka povzroči, lahko se zavem, kaj se mi v odnosu do določenega človeka dogaja in to ovrednotim. (Če se recimo pogovora z nekom bojim, lahko preko teh misli delno ugotovim, zakaj se ga bojim ipd.). 
Tudi to, da se jezim na določene ljudi, ali da imam do njih negativna čustva, v samem bistvu ni slabo. Kristjani v Sloveniji po mojem mnenju prepogosto odganjamo ali potlačujemo negativne misli o drugih, kar prav tako lahko povzroči, da si ustvarimo nerealno predstavo o svetu. A gremo nazaj na moj problem (ja no, mal preveč egota mam, sej probam tud to bolj uredit).

V zadnjem času so bili pogovori z mojimi namišljenimi prijatelji bolj kot ne borbe s samim sabo. Tekme, v katerih sem z argumenti poskušal zmagati. Kar je malo problem. Z ljudmi in Bogom bi morali iskati dialog, ne zmage.

Taki pogovori zame niso produktivni. Navadno vodijo v kraj, kjer se jeza in strah do dotičnih oseb še malo poveča. Na plano lahko pripeljejo druge strahove, manjvrednostne občutke, ki vplivajo na moj odnos do ljudi, ki so trenutno okoli mene. Zmotijo me.

Zato se proti takim mislim, ko jih zalotim, poskušam boriti. A meni, vsaj po mojem mnenju, ni šlo. Velikokrat sem poskušal misliti na kaj drugega ali biti enostavno prisoten tam, kjer sem bil, bolj v stiku z ljudmi okoli mene in z delom, ki sem ga opravljal. Do neke mere je pomagalo, a navadno sem se v taki situaciji ponovno vrnil k tem mislim. To me je delalo živčnega, saj sem videl, da mi te dotične misli v glavo dajejo nerealno sliko sveta in ljudi, s katerimi sem se kregal. Vedno bolj sem se bal teh ljudi!

Zadnjič sem to omenil svojemu duhovnemu spremljevalcu, jezuitu. Odgovoril mi je, da se takih ali drugačnih misli ne da na silo prepoditi. Te pač prihajajo. Kar lahko sam storim je, da se v podobnih trenutkih ustavim, ovrednotim te misli (pomislim, s kje prihajajo, zakaj prihajajo, kaj mi povzročajo …), jih izročim Bogu ter jih enostavno nosim, če vztrajajo v glavi. Med nošenjem teh misli pa naj se zavedam tega, kaj so in ne dopustim, da vplivajo na moje odnose. Nasvet mi je v resnici zelo dober. In vsaj enkrat mi je že prišel prav.

Pred kratkim sem se dobil s prijateljico, katere me je po pravici povedano strah in na katero sem jezen zaradi različnih razlogov (ne kot: razbil ti bom glavo jezen, bolj tiho jezen, vznemirja me marsikatera stvar, ki jo pove in hitro jo narobe razumem, ogroža moje predstave o svetu). Preden sva se dobila sem se v glavi ponovno kregal z njo. Ko sem se zavedel, kam me spet odnašajo te misli, sem se ustavil in pogledal, kaj se dogaja. Videl sem, da paničarim za brez veze. Da delam scenarij pogovora, ki se sploh še ni zgodil in je v vsakem primeru nerealen. Videl sem tudi, da sem precej živčen. Zato sem celotno srečanje izročil Bogu ter ga prosil, da pomaga, da bodo stvari potekale na pravi način (če se da tako kot si sam želim). Vmes pa sem sam poskušal umiriti misli in se poskušal pripeljat v realnost ter videti stvari z lepšega, bolj naklonjenega vidika.

Moram reči, da moje negativne misli v tem primeru niso v tako veliki meri vplivale na srečanje. Imela sva umirjeno, prijetno kosilo, čeprav je v meni še vedno precej vrelo. A ker sem vedel, da precej stvari ni realnih, sem jih lahko zadržal in se čez čas, ko sem videl, da mi je tudi ona dokaj naklonjena, bolj sprostil.

Da je bilo celotno srečanje vredu seveda ni bila bistveno zaslužna ta telovadba z mislimi ampak druge stvari, ki sem jo poskušal že prej urediti, pa o njih v tem blogu ne morem pisati. Hotel sem samo povedati, da ta princip umirjanja lahko pomaga v realnih situacijah, ko te vznemirjajo nerealne predstave.

Tudi sam ga poskušam sedaj bolj zavestno uporabljati. Drugače pa, če vas vznemirjajo podobne stvari kot mene, mislim, da lahko pomagajo še sledeče stvari:
  • Molitev: Bog vidi realnost najbolj popolno in nam lahko pri tem najbolj pomaga in usmerja. Moli za ljudi s katerimi imaš težave, za njihovo dobro.
  • Dialog: naše misli o drugih ljudeh nam najbolje razbijejo ali potrdijo ljudje sami. Govori z ljudmi, s katerimi imaš težave. Poskušaj reševati probleme, ki jih imaš z njimi. Pravzaprav, če ne delamo tega, potem te bodo (vsaj po mojem mnenju) vedno napadali takšni in drugačni dvomi glede dotičnih ljudi. 
  • Reality check: preveri kako se tvoje misli skladajo z realnostjo. Tu lahko pomaga, da opazuješ sebe »od zunaj«. Predstavljaj si, kako bi na svoja dejanja, misli gledal, če bi bil nekdo drug, ki opazuje tebe. 
  • Bodi aktiven: Če preveč razmišljaš, to lahko pomeni tudi, da nisi zares zaposlen. Tako da delaj na tem, da razvijaš sebe, prijateljstva, talente, si dejaven v družini, družbi,…

»Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!« (Ps 139, 23) 
»Ko se v meni množijo vznemirljive misli, mi tvoje tolažbe razveseljujejo dušo« (Ps 94, 19)


V pomoč prilagam še komentar patra Jožeta Robleka DJ na misli, ki se nam porajajo.
V svojo glavo sprejmem Božjo misel, besedo, gledanje, se pravi pozitivno misel o drugem, četudi si mi stalno vriva negativna misel, podoba, želja... In tu se začne duhovni boj. Od mene je odvisno soočenje, ne pa zmaga. Zmago mi daje Gospod, ki me preizkuša v boju, komu bom veroval, koga ljubim in mu služim. Ali sprejmem Jezusov način delovanja, ravnanja, presojanja drugega … ali pa človeški, ki je prežet z negotovostjo v sebi, nezaupanjem v drugega, s strahom zase, ogroženostjo pred drugim … vse to rojeva negativne misli in čustva, neurejena nagnjenja in poželenja.
Toliko tokrat z moje/naše strani J


Urban G.


ponedeljek, 15. januar 2018

Nimam časa

Časa imamo kolikor ga imamo in mislim, da ga imamo več kot dovolj. Fraza: “nimam časa”, ki jo tako prepogosto izrečemo, nima pravega smisla. Časa imamo dovolj. Mislim, da če bi bili bolj iskreni do sebe in do sogovornika, bi rekli, da čas raje namenjamo drugim stvarem. Stvari, za katere porabimo svoj čas, lahko v grobem razdelimo v dve skupini. V prvi so stvari, ki so nam pomembne (ali pa so pomembne našim šefom :P) in za tiste naj bi si slej ko prej vzeli čas. Druge pa so nepomembne stvari, za katere si naši možgani avtomatsko "vzamejo čas", če nismo dovolj odločeni, da bomo počeli tiste prve stvari. 

Dejstvo je, da so naši možgani ustvarjeni tako, da si v primeru nejasnega in nedoločenega cilja sami vzamejo čas za stvari, za katere bodo porabili najmanj energije. Kaj pa naj bi to bilo? Hmmm, da premislimo ... recimo kako ležanje na kavču in gledanje televizije, igranje igric, spanje, poležavanje, poslušanje muzike in gledanje v luft.

Kadar se zavestno ne odločimo, da bomo delali nekaj produktivnega in kar si globoko v sebi resnično želimo potem si naši možgani izberejo ta drugi, varčni način. Veliko ljudi vztraja v tem varčnem načinu dolgo, predolgo in so kot varčna žarnica, ki nikoli zares ne zagori z vsem sijajem, kakor si je za nas zamislil Bog.

Če hočemo te rutine v drugi "rdeči coni" prekiniti, se moramo za to zavestno odločiti in reči možganom, da imamo dosti tega varčnega načina in je čas, da kaj naredimo v smer kamor hočemo iti.

Martin T.