Le eno je potrebno

Je že tako ustvarjeno življenje, da se vsake toliko vse nakopiči in nimaš časa za dihat. Sama sem se v takšnem položaju znašla pred kratkim. Ujela sem se med študijem, za katerega si želim vzeti dovolj časa, da bi si pridobila čim več izkušenj in se strokovno podkovala za  svoje bodoče delo; SFL skupnostjo, ki mi daje priložnost za duhovno rast, hkrati pa od mene kot voditeljice tudi zahteva veliko časa in truda;  družino, ki jo imam zelo rada; fantom, s katerim bi rada preživela čim več časa in si z njim postavila trdne temelje za prihodnost ter ostalimi dejavnostmi, ki me izpolnjujejo, v katerih lahko razvijam svoje talente in jih delim z drugimi.

Toliko stvari je težko usklajevat, vendar pa se je težko odpovedat katerikoli izmed njih. Ker so dobre. In ko želimo biti čim boljši, se hitro zalotimo, da rečemo vsemu ja. Pa sem se kmalu zaletela ob rob svojih sposobnosti. Spoznanje, da ne bom zmogla vsega in da bodo stvari ostale narejene le na pol, me je začelo dušiti. Nisem želela popustiti, vendar se je ta napetost samo kopičila in odražala v vsem, kar sem počela.

Da bi se znebila tega občutka, sem se zatekla v molitev in šla k spovedi, da bi jasneje videla, kaj naj naredim. In je učinkovalo. :) Bog mi je preko spovednika potolažil in mi dal nekaj iztočnic v premislek, da sem se lahko odločila, kako naprej. Spomnil pa me je tudi na svetopisemski odlomek, ko Jezus pravi Marti: »Skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« (Lk 10,38-42).

Spodbujam vas, da tudi vi razmislite o odlomku in odkrijete, o čem govori Jezus. In imejte to stalno pred očmi, da se v prihodnosti ne izgubite.

Mirjam T.

Jezusov zapor

Jezus je bil po muki v vrtu Getsemani odpeljan, pretepen in zasmehovan s strani velikih duhovnikov, njihovih služabnikov ter tistih, ki so ga sovražili. Veliki duhovniki so ga poskušali obtožiti z množico prič, ki pa se niso v govoru skladale in niso našli pravega razloga, da bi ga lahko usmrtili. Z besom in slepoto so ga na silo poskušali odstraniti in očrniti pri ljudeh.

Njegovi učenci pa niso bili veliko boljši: bil je izdan od Juda, zatajen od Petra, ter zapuščen od večine ostalih. Le mati Marija, nekatere žene in Janez so poskušali ostati blizu Njega, redki pogumni in najsvetejši. On, ki je ozdravljal, oznanjal resnico, ki je sicer težka, zelo težka, a dobra, lepa, resnična, ki je poskušal ljudi usmeriti tako, da bi si čim manj škodovali in bi se mogli rešiti greha je sedaj za dobro, ki ga je storil, prejemal slabo.  Na veliki četrtek je zaprt v celici čakal na tisto, kar je že vedel, da se mora zgoditi.

Jezus, Bog zaprt v zaporu narejenem od ljudi. Kaj ni to čudna misel? Zaprli so ga, da nebi mogel uiti in jim nebi mogel več »škodovati«, kot so si oni mislili. Zdaj ga imajo! Zdaj se vidi, da nima moči! Zakaj so ga zaprli? Še vedno so se ga bali; če se ga nebi, ga ne bi poskušali umoriti. In bi se ga morali bati, saj je Bog. Kako lahko Boga zaprejo in zadržijo štiri stene? Tistega, ki je bil začetnik vsega stvarjenja, vesolja, galaksij, zvezd, nenazadnje človeka samega in ga pozna do obisti? Kako ga lahko zapreš?

Preprosto: ne moreš ga. »Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo pisma, da se mora tako zgoditi?« (Mt 26, 53-54). To je rekel enemu svojih učencev, ko je ta odsekal uho služabniku velikega duhovnika. Zakaj se je pustil zapreti v zapor in je čakal na tisto težko uro, ko bo bičan, kronan in križan? Je bil sploh zares v zaporu, brez svobode, kot zgleda na prvi pogled?

Jezus v resnici ni bil ujet po volji človeka. Zlahka bi ušel. Bil je ujet po svoji in Očetovi volji. Svobodno se je odločil, da bo šel v ječo. Torej je bil v resnici svoboden, tudi v tistem trenutku. »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost« (Lk 4, 18).

Tako Jezus govori v Nazaretu, ko prebere zvitek, ki mu ga podajo in Ga zelo dobro opisuje. V resnici je ravno v tistem trenutku, ko je bil v ječi reševal jetnike iz neke druge ječe. Jetniki smo vsi ljudje na Zemlji, ker smo v ječi greha. Ne On, kot je izgledalo na prvi pogled, temveč mi. Farizeji so bili jetniki sovraštva in napuha, učenci jetniki strahu in malodušja, edino Marija ni bila nikoli jetnica.

Kolikokrat ne dojamemo, da je navidezna svoboda v »delam vse, kar hočem, ker mi paše« v resnici le sužnost grehu? Kolikokrat smo sužnji lenobe, ko vemo, da bi morali delati, sužnji napuha in zagledanosti vase, ko spregledamo druge, sužnji nečistosti, iz katere se nam zdi, da se skoraj ni mogoče rešiti? In si velikokrat izmišljujemo da ni tako, iščemo izgovore, dokaze, da to ni res. Kot so farizeji iskali dokaze proti Jezusu in Njegovi resnici, ki jim ni bila prijetna.

On pa je prišel za nas, da nas tega reši. Ker je prava svoboda le v ljubezni do Boga in bližnjega, v tem, da smo svobodni delati dobro. Ker nas bo delanje za dobro  napolnjevalo z veseljem, z izpolnjevanjem samih sebe, nas pripeljalo bliže k Bogu. Saj smo bili za to ustvarjeni. Mi pa smo zaporniki, ki včasih poskušamo Boga v samih sebi zapreti na eno mesto življenja, kjer se lahko On giblje. Tja kjer nas boli, kjer je težko, pa ga ne spustimo. V resnici pa sami sebe iz strahu zapiramo pred Bogom, ki bi nam lahko dal večjo svobodo.

Biti zares svoboden v Bogu nam daje veliko veselje a tudi veliko težav. Hudi duh, ki hoče biti naš ječar nam bo na vse kriplje poskušal zagreniti življenje. Pa saj sami veste, da je tako. Vedno ko se trudiš za nekaj res dobrega: kak projekt, faks, boljše odnose z bližnjimi, dobrodelnost, molitev, red, ljubezen, zagovarjanje morale ... moraš vložiti napor. A vse to se splača. Splača se truditi in vztrajati. Splača se ostati v celici z Jezusom, ker le čez to zaprtost skupaj z njim in pozneje čez Kalvarijo, ki jo Bog želi od nas, bomo zares svobodni v dobrem, zares srečni v življenju in bomo nekoč kot Jezus lahko vstali v slavo in ne k obsodbi. Polno življenje ne pomeni le polno veselja. Pomeni polno naporov, truda, in uspehov.

Kaj je večji uspeh kot Jezusov uspeh? Rešiti druge za večno srečo namesto za večno sužnost - ali je kak uspeh ali dosežek večji od tega? Poklicani smo k sodelovanju z Njim. Pustimo se mu ujeti. In hkrati, ne bodimo pretrdi do sebe. Bog je najprej usmiljen in šele nato pravičen. Če ne bi bil tak, potem ne bi šel na križ. Tudi učencem, ki so ga zapustili je odpustil. Tudi nam odpušča vse bedarije. Torej se ne ustrašimo, če smo kdaj boječi in če padamo.

Jezusov zapor in meje nas v resnici varujejo pred hudim in pred resnično nevarnostjo. Pomembno je, da se trudimo in poskušamo zbežati iz sužnosti greha v Jezusov svobodni zapor.

Urban G.

Časti vreden Bog

Ta vikend (8. – 10. jan. 2016) smo SFLjevci organizirali duhovne vaje z naslovom Časti vreden Bog. Kako smo se imeli in kaj nam bo najbolj ostalo v spominu s(m)o udeleženci strnili v nekaj kratkih vtisov.

Res sem vesela, da sem prišla na ta vikend. Bilo je čudovito! Veliko smo peli, se pogovarjali z Bogom, igrali s kartami in pogovarjali. Bilo je super!

Tina

To je bil moj prvi tabor po kar nekaj časa in moram reči, da sem kar uživala. Moj daleč največji plus je bilo veliko časa za osebno molitev. Seveda je bila dobra tudi družba in hrana, ampak to je itak zmeraj dobro. :)

Barbara

Ta vikend mi je omogočil, da premislim o svojem odnosu do vere, do Boga in do samega sebe. Zelo sem hvaležen za to.

Krešo

Vikend je res bil pod varstvom Boga. Hvaležna sem za več kot odlično sovoditeljico in super ekipo. Urnik mi je bil všeč, pa tudi tematike so bile takšne, ki jih je marsikdo od nas rabil slišati. Znamenje križa je npr. ena takšna stvar, ki jo pogosto počnemo, ne vemo pa zakaj to delamo. In podobno je z rožnim vencem. In potem seveda, ko nas kdo, ki ne deli naše vere vpraša, zakaj to počnemo, pogosto ne znamo povedat, kar je tudi šibkost za naše zavestno katolištvo. Zdi se mi lepo in prav, da se čim bolj trudimo biti zavestni katoliki, da ne delamo stvari avtomatsko, ker smo slučajno bili rojeni v takšno okolje, ampak da vemo zakaj delamo stvari, ki jih počnemo.

Irena

Kako se mi je zdel vikend Časti vreden Bog? Z vidika organizacije super (urnik je laufal, tehnično sicer nekaj težav a nič hudega), tako da pohvale voditeljicama. Ljudje smo bili zadovoljni, obilica molitve v soboto zvečer je bila dobrodošla. Vikend mi ponuja nove (obnavlja stare) možnosti za poglobitev odnosa z Bogom, ki pa jih moram sedaj izkoristiti. Poleg tega je bilo tudi druženje med vikendom ful fajn. :)

Urban

 

Vesel sem, da sem se udeležil ČVB-ja. To, da sem na taboru bolje spoznal različne načine molitve, je zelo pozitivno vplivalo na mojo osebno vero. Sedaj namreč lažje in bolj zbrano molim in se zato počutim bolj povezanega z Bogom in s samim seboj - življenje je tako lepše.

Jure

Bil je lep vikend, všeč mi je bilo, da smo spoznavali različne oblike molitev in tudi molili na te načine. Zelo mi je bil všeč petkov križev pot v naravi (po snegu) s svečkami.

Kristina

Moja zgodba

Prihajam iz dokaj krščanske, pobožne družine. Doma vsak večer molimo, hodimo skupaj v nedeljo k maši, moja mama hodi k pevskemu zboru, starša hodita na zakonsko skupino, jaz sem na mladinsko, s sestro sva bila animatorja, ...

Taka recimo bolj aktivna krščanska familija, ki Boga ne jemlje čisto z levo roko.

In mislil sem, da sem tak tudi sam. Krščanske vrednote sem si vzel za svoje. Vsaj ta glavne, ki se tičejo dobrote in usmiljenja, ljubezni do sočloveka, kot sem jo sam poznal, prav tako nisem odobraval preklinjanja in norčevanja iz drugih. No, razen do neke mere do mlajše sestre doma. (:

Te stvari so povzročile, da sem postal v šoli (kot marsikateri otrok iz močnih krščanskih družin, pa še kdo) ena izmed tarč posmehovanja. Bil pa sem tak, da se nisem znal zares branit. Nisem se zares postavil zase, a hvala Bogu sem imel enega prijatelja, da me je podpiral in še nekaj ostalih sošolcev, s katerimi smo si bili blizu. Še vedno pa sem si iz osnovne šole nabral občutek drugačnosti in manjvrednosti.

Tako sem zdržal v neki borbi za Boga do 7. razreda, v osmem pa sem začel popuščati. Ker sem imel dovolj tega, da sem vedno drugačen od vseh ostalih. V tistem času se je začela razpaševati moja lenoba (sem eden izmed mlajših v družini, len po naravi, pa še malo razvajen) ter odvisnost od računalniških igric. Prav tako sem že od 3. razreda OŠ samozadovoljeval. Tu moram povedati, da je imela zaslugo za to tudi takratna spolna vzgoja.

V srednji šoli se je moja želja po tem, da bi bil »normalen« še stopnjevala. Prav tako so se stopnjevale moja odvisnost od lenobe, sanjarjenja in računalniških igric. Kljub želji po »normalnosti« se nisem znal vključiti med vrstnike in sem zato iskal izhod iz realnosti, ki mi je bila pretežka.

Nisem hotel biti brez Boga in moralnih vrednot, ki se tičejo predvsem lepega odnosa do sočloveka in Boga, hkrati pa sem hotel biti vključen v družbo. A to ni šlo, vsaj v moji glavi in v tisti družbi ni šlo. Bil sem razcepljen željo po sprejetosti in potrebo po Bogu.

V drugem letniku srednje šole sem šel z očetom v Međugorje. Iz tega kraja poročajo o raznih čudežnih spreobrnjenjih, ozdravljenjih in Marijinih prikazovanjih. Sam lahko rečem, da je to res dober kraj za srečanje z Bogom, drugega ne morem trditi. No vglavnem, jaz sem bil tam dokaj prestrašen. In tam sem rekel Bogu naslednje: »Prosim Te, ne pokaži mi nobenega čudeža ali prikazovanja, ker nočem bolj verjet Vate.« To sem storil, ker me je bilo strah tega, da bi se moral spremeniti. Moral postati boljši, kar pa zahteva velik napor in še večjo izključitev iz družbe. Pač, tako sem si mislil. Še naprej sem sicer molil, hodil k maši, ...

A v resnici sem s tem rekel Bogu: »Nočem te v svojem življenju.« In tako se je On umaknil. Naslednji dve leti srednje šole sta bili najslabši v mojem življenju (občutki nesprejetosti, sramu, iskanje utehe v odvisnostih, negotovost v odnosih, osamljenost, neodločnost,...). Do konca srednje šole pa sem počasi začel ugotavljati, da brez Boga ne morem, ne zares. V meni se je večala želja po odločitvi za Boga. Ne po polovičarstvu, ampak po vedno večji predanosti.

Tako sem v počitnicah, ki razmejujejo faks in srednjo šolo zopet šel v Međugorje. Tam sem rekel Bogu, naj mi prosim pokaže, da res obstaja.

Šel sem tudi k spovedi. Pri njej sem se spovedal tudi izjave: »Prosim te, ne pokaži mi nobenega čudeža ali prikazovanja, ker nočem bolj verjet vate.«. Spovednik je bil neki mladi duhovnik in ni imel pojma, kaj mu govorim. Niti mi ni znal dati nobenega nasveta ali karkoli. A ta spoved je bila kljub temu najboljša v mojem življenju.

Zakaj? Takoj po spovedi sem nenadoma začutil srečo. Večjo kot kadarkoli prej. Osvobojenost in srečo. Ne znam zares opisat a takrat sem vedel, da se me je Bog dotaknil, da mi odpušča in najpomembnejše: da On zares JE. Takrat sem tudi prvič hotel moliti. In molil sem prosto in s srcem. In to našega Boga, ne karkoli drugega. Po tem dogodku sem začel obračati tirnice življenja. Vedel sem, da hočem biti z Bogom in za Boga, v kar me je prepričal ta trenutek v Međugorju.

Je res, da sem na faksu v Rožni dolini hitro začel malo ustavljat napredek proti Bogu, odvisnost od igric se je povečala, ... A Bog me ni pustil pri miru. Tako me je Bog tri leta po tem dogodku preko prijatelja (hvala Jaka) prepričal, da sem prišel na duhovni vikend Mladih odraslih za Kristusa (SFL). Tam sem še malo bolj konkretno začel usmerjati svoje življenje proti Bogu. Sedaj služim v skupnosti kot eden izmed voditeljev, resneje jemljem šolo, pa tudi v odnosih s soljudmi se bolje znajdem. V veliko manjši meri se počutim samega in nesamozavestnega. Našel sem ljudi, za katere lahko rečem, da smo prijatelji. Igrice in odvisnosti niso več vrhunci mojega življenja kot prej in jih ne potrebujem več. Prav tako me je Bog (ob veliko molitve in truda) rešil odvisnosti od pornografije in samozadovoljevanja.

Moram reči da je ta stil življenja težji. Pač ko greš z Bogom doživljaš borbe, potrebe po odpovedih, so težje, kot če nebi živeli za Boga. A imamo vedno ob sebi Boga, tistega, ki je rešil, rešuje in bo rešil, ko sami ne zmoremo več. 

Kar želim sporočiti je najprej, da Bog je, da Bog odgovarja na naše prošnje, da nam pomaga, da nam želi dati mir in srečo, da ima za nas pripravljene ljudi, ki nam bodo pomagali, da nas dejansko Ljubi. Življenje z Njim je težko, a se splača.

Urban G.

Poglej na svet skozi Božje oči

Takole je bilo na mojem prvem SFL vikendu. :)

Na začetku sem se duhovnega vikenda zelo veselila, istočasno pa sem bila tudi malo v dvomih, ker nisem vedela kako bo. Zaradi mnogih študijskih obveznosti sem že skoraj odpovedala udeležbo, vendar sem se na koncu vseeno odločila, da grem. Na vikendu sem se imela fantastično. Nagovorila sta me vera in odprtost vseh sodelujočih. Vesela sem, da sem (boljše) spoznala toliko super ljudi. Po molitvi nad mano sem začutila božji dotik in bližino. Tudi slavljenje sem posledično doživela drugače kot prej. Čeprav se z večino nisem dobro poznala, sem se počutila sprejeto in kot da se poznamo že od nekdaj. Dotaknila so se me tudi pričevanja, s pomočjo katerih sem se zamislila nad svojim odnosom z Bogom. Prav tako so mi bile všeč tudi "pogovorne skupine", kjer sem lahko podelila svoja razmišljanja o veri, česar z drugimi mladimi ne morem. 

Mateja B.

Vreme - razlog za slabo voljo?

Se tudi vi zbujate v meglena, siva jutra, po možnosti še dežuje in vas to spravlja v slabo voljo? Meni se zdi neverjetno, kako močno lahko taka malenkost kot je vreme, vpliva na moje razpoloženje. Tako sem se prejšnji teden zbudila v tako sivo, megleno, deževno jutro. Nisem bila prepričana ali je res dan in ko sem pogledala na uro in ugotovila, da je že 9.00 in je zunaj tako depresivno vreme, me je to resnično spravilo v slabo voljo. Komaj sem se spravila iz postelje, še težje sem se odpravila na faks, ven iz hiše v ta mraz in mokroto. 

Nato pa se je zgodilo nekaj, kar me je malce streznilo.

Ko sem nekomu potožila kako depresivno vreme je in kako brezvoljna sem, mi je ta oseba odgovorila popolnoma nepričakovano. Pričakovala sem nekaj v smislu - ja, res je obupno ali pa grozno, da je tako že cel teden. Odgovor, ki pa sem ga dobila pa je bil: "pa saj je tako vreme že cel teden, ne vem zakaj bi te danes to še posebej spravilo v slabo voljo. Zakaj bi sploh pustila, da te neka taka malenkost kot je vreme spravi v slabo voljo. Lepa si, mlada si, lepo poješ, počneš kar te veseli. Nimaš razloga za to slabo voljo."

To me je v trenutku streznilo. Res, popolnoma nobenega razloga nimam za slabo voljo. Počnem kar me veseli, živim v super družini, imam super prijatelje, imam dovolj hrane, vode, streho nad glavo in najpomembnejše, poznam Boga, ki skrbi zame na vseh področjih mojega življenja. Le kako sem lahko pozabila na vse to in dopustila, da me nekaj takega kot je malo dežja in megle spravi v slabo voljo? Od zdaj naprej, nikoli več!

Maja C.

Človek obrača, Bog obrne (ali: Vse se je začelo z MINISTRANTI)

V naši družini smo bili že od majhnega vzgojeni v veri. Hodili smo k maši in še danes gremo vsako nedeljo, ob praznikih smo bili skupaj povezani (kosilo, večerja, jaslice, barvanje pirhov, velikonočni zajtrk...). Skratka imam zelo lepe spomine, bilo nam je lepo. Starša sta naju z bratom vedno učila poštenosti in pridnosti.

Vendar pa v svojih najstniških letih nisem razumela mnogo besed glede vere (npr.: kaj pomeni spočela je od Svetega Duha? Kaj pomeni skušnjava? Kaj pomeni Marija je milosti polna? Kako je lahko Marija mati nas vseh, kako je to mogoče? Zakaj trpijo nedolžni, če pa je Bog ljubezen, kako je to mogoče? ...) in še mnoga podobna vprašanja so me obdajala in tudi odvrnila od molitve in prihoda v cerkev. Poleg tega pa sem vedela kaj se ne sme, kaj je grdo, a nisem nikoli razumela zakaj se to ne sme ali zakaj je nekaj narobe.

Bila sem prepričana, da se ne smem družiti z ljudmi, ki ne verujejo v Boga, ki niso Kristjani, ker so pač ti zame nevarni... Nikoli nisem znala razložiti, zakaj verujem v Boga in kaj mi Bog pravzaprav pomeni. ''Zato ker je tako prav, ker so me tako vzgojili!'' je bil večkrat moj odgovor, v resnici pa še sama nisem vedela.

Nekega lepega večera, ko je v naši župniji potekala Lurška 9 dnevnica, sem se kar naenkrat zagledala v postavnega fanta, ki sem ga sicer že velikokrat videla, bil je ministrant. Na lepem mi je postal zelo všeč in bila sem noro zaljubljena vanj. Od tistega dneva naprej sem komaj čakala, na sveto mašo, ni mi bilo težko iti k maši celo dvakrat na dan (tako ob nedeljah kot tudi kak dan med tednom). Samo da sem ga videla in bila sem neizmerno srečna.

Pri vseh teh mašah in poslušanju evangelija, Božje besede, pridig, petju pesmic... Mi je Bog marsikaj ''prišepnil na uho'', začela sem dejansko razumeti stvari, upala sem si o tem spraševati starša in starejšega brata, pa tudi duhovnike... Saj so me stvari začele zanimati. Prihajala sem bližje k Bogu. Zavedala sem se, da se vera ne kaže po statusu in dejavnosti v župnijah, temveč predvsem po obnašanju. Začela sem drugače sprejemati ljudi okoli sebe pa tudi določene stvari. Obiskovala sem mladinski verouk in postala bolj družabna (prej sem bila bolj nesrečni samotar).

Zaradi tega takrat meni prečudovitega fanta sem postala tudi animatorka otrok. Glede na mojo nizko samopodobo in zmedenost, tega nihče ni pričakoval. Vendar pa je želja, da ga spoznam, da se zbližava postala tako močna, da je premagala vsako oviro. 

Med animiranjem otrok in vzgajanjem sem tako čez 3 leta spoznala, da me vzgoja otrok neizmerno veseli in da si želim, da bi to postal moj poklic, da imam talente, da me otroci potrebujejo. Nikoli prej se mi o tem ni niti sanjalo. 

A ti šment! Ta postavni ministrant je ravno ko sem jaz začela biti dejavna animatorka, sam prenehal s tem (bil je namreč malo starejši od mene). Tako se pač nisva spoznala.

Zaljubljena sem bila res noro, o tem so vedeli vsi. Čeprav jaz tega nikoli nisem želela priznati nikomur, edino mojemu starejšemu bratu (bila sta namreč dobra kolega in oba ministranta).

A ti šmet! Fant je prenehal tudi ministrirati... molila sem zanj 3 leta, da bi se vrnil, da bi ga lahko spoznala, da bi se družila... :P

Čez 2 leti ob koncu moje srednje šole sem opazila na internetni strani dobrodelni klub, katerega član je bil tudi on, fant, ki me je očaral. Isti dan sem se prijavila, poklicala predsednico, naštela 100 idej, kje in kako bi bili lahko aktivni... :D. Predsednica in trije člani, ki sem jih kontaktirala so bili čisto navdušeniiiiiii nad menoj, zelooooo so me bili veseli.... in povedali so, da nikogar ne zavračajo. 

A ti šment! čez 3 dni, ko sem bila že prepričana, da so se moje sanje uresničile... Dobim mail od predsednice kluba, da žal tokrat v ta klub ni mogoče priti... zraven pa še par povezav od nekaterih klubov prostovoljcev... To je bil zame najbolj nesrečni dan, mislila sem, da se mi podira svet... :(

A so mi prijatelji in moj najboljši brat razložili, me potolažili, da pomoči ni nikoli preveč, lahko sem dejavna na drugih področjih. Tako sem bila in še danes sem prostovoljka v bolnišničnem vrtcu. Zares to je najlepši poklic :)). Nikoli do takrat pa si nisem predstavljala, da bom kdaj v življenju jaz tako zelo dejavna in resnično srečna. :)).

To je vse naredil Bog, to je dokaz, da je VSEMOGOČNI in nedvomljivo usmiljen!
Nauk vsega tega pa je: '' Kar človek obrača, Bog obrne!'' :)))

Včasih se nam morajo sesuti vsi načrti, včasih moramo pasti na dno... da lahko potem začnemo na NOVO in boljše! :)))

Nina J.