Moja zgodba

Prihajam iz dokaj krščanske, pobožne družine. Doma vsak večer molimo, hodimo skupaj v nedeljo k maši, moja mama hodi k pevskemu zboru, starša hodita na zakonsko skupino, jaz sem na mladinsko, s sestro sva bila animatorja, ...

Taka recimo bolj aktivna krščanska familija, ki Boga ne jemlje čisto z levo roko.

In mislil sem, da sem tak tudi sam. Krščanske vrednote sem si vzel za svoje. Vsaj ta glavne, ki se tičejo dobrote in usmiljenja, ljubezni do sočloveka, kot sem jo sam poznal, prav tako nisem odobraval preklinjanja in norčevanja iz drugih. No, razen do neke mere do mlajše sestre doma. (:

Te stvari so povzročile, da sem postal v šoli (kot marsikateri otrok iz močnih krščanskih družin, pa še kdo) ena izmed tarč posmehovanja. Bil pa sem tak, da se nisem znal zares branit. Nisem se zares postavil zase, a hvala Bogu sem imel enega prijatelja, da me je podpiral in še nekaj ostalih sošolcev, s katerimi smo si bili blizu. Še vedno pa sem si iz osnovne šole nabral občutek drugačnosti in manjvrednosti.

Tako sem zdržal v neki borbi za Boga do 7. razreda, v osmem pa sem začel popuščati. Ker sem imel dovolj tega, da sem vedno drugačen od vseh ostalih. V tistem času se je začela razpaševati moja lenoba (sem eden izmed mlajših v družini, len po naravi, pa še malo razvajen) ter odvisnost od računalniških igric. Prav tako sem že od 3. razreda OŠ samozadovoljeval. Tu moram povedati, da je imela zaslugo za to tudi takratna spolna vzgoja.

V srednji šoli se je moja želja po tem, da bi bil »normalen« še stopnjevala. Prav tako so se stopnjevale moja odvisnost od lenobe, sanjarjenja in računalniških igric. Kljub želji po »normalnosti« se nisem znal vključiti med vrstnike in sem zato iskal izhod iz realnosti, ki mi je bila pretežka.

Nisem hotel biti brez Boga in moralnih vrednot, ki se tičejo predvsem lepega odnosa do sočloveka in Boga, hkrati pa sem hotel biti vključen v družbo. A to ni šlo, vsaj v moji glavi in v tisti družbi ni šlo. Bil sem razcepljen željo po sprejetosti in potrebo po Bogu.

V drugem letniku srednje šole sem šel z očetom v Međugorje. Iz tega kraja poročajo o raznih čudežnih spreobrnjenjih, ozdravljenjih in Marijinih prikazovanjih. Sam lahko rečem, da je to res dober kraj za srečanje z Bogom, drugega ne morem trditi. No vglavnem, jaz sem bil tam dokaj prestrašen. In tam sem rekel Bogu naslednje: »Prosim Te, ne pokaži mi nobenega čudeža ali prikazovanja, ker nočem bolj verjet Vate.« To sem storil, ker me je bilo strah tega, da bi se moral spremeniti. Moral postati boljši, kar pa zahteva velik napor in še večjo izključitev iz družbe. Pač, tako sem si mislil. Še naprej sem sicer molil, hodil k maši, ...

A v resnici sem s tem rekel Bogu: »Nočem te v svojem življenju.« In tako se je On umaknil. Naslednji dve leti srednje šole sta bili najslabši v mojem življenju (občutki nesprejetosti, sramu, iskanje utehe v odvisnostih, negotovost v odnosih, osamljenost, neodločnost,...). Do konca srednje šole pa sem počasi začel ugotavljati, da brez Boga ne morem, ne zares. V meni se je večala želja po odločitvi za Boga. Ne po polovičarstvu, ampak po vedno večji predanosti.

Tako sem v počitnicah, ki razmejujejo faks in srednjo šolo zopet šel v Međugorje. Tam sem rekel Bogu, naj mi prosim pokaže, da res obstaja.

Šel sem tudi k spovedi. Pri njej sem se spovedal tudi izjave: »Prosim te, ne pokaži mi nobenega čudeža ali prikazovanja, ker nočem bolj verjet vate.«. Spovednik je bil neki mladi duhovnik in ni imel pojma, kaj mu govorim. Niti mi ni znal dati nobenega nasveta ali karkoli. A ta spoved je bila kljub temu najboljša v mojem življenju.

Zakaj? Takoj po spovedi sem nenadoma začutil srečo. Večjo kot kadarkoli prej. Osvobojenost in srečo. Ne znam zares opisat a takrat sem vedel, da se me je Bog dotaknil, da mi odpušča in najpomembnejše: da On zares JE. Takrat sem tudi prvič hotel moliti. In molil sem prosto in s srcem. In to našega Boga, ne karkoli drugega. Po tem dogodku sem začel obračati tirnice življenja. Vedel sem, da hočem biti z Bogom in za Boga, v kar me je prepričal ta trenutek v Međugorju.

Je res, da sem na faksu v Rožni dolini hitro začel malo ustavljat napredek proti Bogu, odvisnost od igric se je povečala, ... A Bog me ni pustil pri miru. Tako me je Bog tri leta po tem dogodku preko prijatelja (hvala Jaka) prepričal, da sem prišel na duhovni vikend Mladih odraslih za Kristusa (SFL). Tam sem še malo bolj konkretno začel usmerjati svoje življenje proti Bogu. Sedaj služim v skupnosti kot eden izmed voditeljev, resneje jemljem šolo, pa tudi v odnosih s soljudmi se bolje znajdem. V veliko manjši meri se počutim samega in nesamozavestnega. Našel sem ljudi, za katere lahko rečem, da smo prijatelji. Igrice in odvisnosti niso več vrhunci mojega življenja kot prej in jih ne potrebujem več. Prav tako me je Bog (ob veliko molitve in truda) rešil odvisnosti od pornografije in samozadovoljevanja.

Moram reči da je ta stil življenja težji. Pač ko greš z Bogom doživljaš borbe, potrebe po odpovedih, so težje, kot če nebi živeli za Boga. A imamo vedno ob sebi Boga, tistega, ki je rešil, rešuje in bo rešil, ko sami ne zmoremo več. 

Kar želim sporočiti je najprej, da Bog je, da Bog odgovarja na naše prošnje, da nam pomaga, da nam želi dati mir in srečo, da ima za nas pripravljene ljudi, ki nam bodo pomagali, da nas dejansko Ljubi. Življenje z Njim je težko, a se splača.

Urban G.