Zakaj puščava

Predvidevam, da nas je večina že izkusila duhovno puščavo – obdobje, ko nismo čutili Boga in se nam je zdelo, da ne odgovarja na naše molitve. Takrat se vsi sprašujemo: »Zakaj smo v puščavi? Zakaj nam Bog ne odgovarja? In zakaj dopusti tak občutek osamljenosti če pa nas ima neskončno rad?«

Tudi jaz sem imel obdobje duhovne puščave in sem se prav tako spraševal vsa ta vprašanja. Sedaj, ko je to obdobje minilo, lahko pogledam nazaj in vidim kašna milost je bilo to obdobje. Kot prvo mi je to obdobje puščave pomagalo, da sem bolje spoznal sebe, svoje pomanjkljivosti in šibkosti, ki jih prej nisem videl. Pred puščavo sem se počutil na višku svoje vere, vendar pa se nisem brigal za svoje slabosti – ker mi je vse šlo, sem se počutil nedotakljivega. Poznavanje svojih ran pa je pogoj za duhovno rast in zato sem hvaležen za svojo puščavo. In kot drugo, vidim to puščavo kot trening zaupanja za obdobja v življenju, ko ne bo lahko.

Skratka, puščava je blagoslov, vendar je to težko videti, ko si sredi nje. Tako da, če si v puščavi, vztrajaj in zaupaj, saj si tu z razlogom.

Martin R.

Absolventsko leto me uči zaupanja

Skoraj vse svoje življenje že hodim v šolo. Najprej osnovno, potem v gimnazijo, nazadnje sem se vpisala na univerzo in zdaj zaključujem svoje obdobje šolanja. Trenutno »imam absolventa« in delam magisterij. Absolventsko leto je že do dobra na polovici in zadnjič sem začela premišljevati, čemu se pravzaprav približujem. 

V moji preteklosti je vse teklo kot po maslu ... V osnovni šoli nisem imela večjih težav od tega, koga bom poklicala, da mi pove kaj je pri matematiki za domačo nalogo, ker sem si spet pozabila zapisati ... Gimnazija je prinesla vsakodnevne vožnje v novo mesto, nova prijateljstva, višjo žepnino, skratka sami bonusi ... Faks je prinesel več prostega časa, več svobode, študentske ugodnosti, študentski boni. Spet, sami bonusi. Študentske ugodnosti bom uživala le še pol leta. Še zadnje pol leta, brez večjih obveznosti in odgovornosti. Kdorkoli, ki mu povem, da imam absolventa, iz rokava strese par idej, kaj vse bi lahko oz. celo morala početi med svojim absolventskim letom. Nekateri menijo, da bi že zdavnaj mogla začeti delat, nekateri mislijo, da bi morala potovati, nekateri pravijo, da naj samo uživam. Vse njihove nasvete sem že od začetka na pol preslišala, očitno me niso dovolj dobro poznali, da bi vedeli v čem sama zares uživam. Ampak nič zato, saj jih tako ali tako nisem poslušala, in počela kar imam rada. Mogoče so to čisto vsakdanje stvari, ampak v njih uživam. Ob strani imam krasne prijatelje, s katerimi mi nikoli ni dolgčas. Imam čas, da bolje spoznam sebe, kdo sem, kaj si resnično želim in kaj bi rada s svojim življenjem, predvsem pa kakšen načrt ima zame Bog. Časa imam na pretek, da se lahko zares posvetim molitvi, branju Svetega Pisma. Vsak dan znova Ga sprašujem, Bog, kaj želiš od mene, kako Ti lahko služim. Preko teh vsakodnevnih srečanj z Njim me uči kako naj Mu zaupam. 

Ko me začno preletavati vprašanja: Kaj sploh hočem delati v življenju? Študirala sem na pedagoški fakulteti, ampak včasih se vprašam, a pa si res želim 45 let prenašat te pubertetnike, ki te hočejo prinest okoli svojega prsta.  Po drugi strani me preletavajo misli, da trenutno itak nikjer ne rabijo učiteljev biologije in kemije, kako naj splooooh dobim službo? Kako se sploh tega lotiš? Kaj moraš narest? Kam pogledat? Na to nas ni nihče pripravil in nihče nas ne bo. Takšne misli so me vedno spravile v slabo voljo in me še danes. Ker postanem črnogleda in ne vidim preprosto nobenega izhoda, vse je obsojeno na propad. Prav v takšnih trenutkih me Bog uči, naj Mu zaupam. On mi resnično pomaga, da na stvari lahko gledam pozitivno. Spomni me, da se bo že našla kje kaka učiteljica, ki bo šla v penzijo. Spomni me na to, kako rada imam otroke in kako jim lahko zares pomagam pri njihovem odraščanju in jih navdušim za čudovito naravo, ki nam jo je naš Stvarnik podaril. Spomni me, koliko talentov mi je dal, ki mi bodo pomagali, da dobim to službo. Službo, ki jo ima On pravzaprav že načrtovano zame. On me ima tako rad, da bo poskrbel tudi za mojo službo.

Včasih je težko zaupati in takrat mi na pomoč priskočijo prijatelji, ki me opomnijo, kako zelo me ima Bog rad. Naj mu izročim vse svoje misli, ki mi sedajo na dušo. Naj se mu predam. V celoti. Naj sledim Njemu. In On me bo osvobodil in nagradil.

Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi Božjega kraljestva zapustil hišo ali ženo ali brate ali starše ali otroke in bi ne prejel v tem času veliko več, v prihodnjem veku pa večno življenje.  Lk 18, 29-30

Ne vem, kje bom čez pol leta. Ne vem, v kateri službi bom delala. Ne vem, če bom sploh imela službo. Ne vem, zares ne vem. Ampak zaupam, da karkoli že bo, bo točno tako, kot mora biti. Verjamem, da Bog želi, da sem srečna in zato Mu zaupam. 

Lucija T.

»Namišljeni« prijatelji v moji glavi

Ne vem, kako je s tabo, a jaz sem oseba, ki se ji v glavi nenehoma nekaj dogaja. Nekaj razmišljam. Ne glede na to, da sem moškega spola, ni momenta, ko bi imel res prazno glavo (kar naj bi bila neke vrste sposobnost moških). Če ne drugega grem v nek fantazijski svet, navadno pa me tok misli pelje do ljudi, dela, ki ga opravljam, tega, kar se dotika mojega življenja. Vse skupaj včasih deluje kot neka zmedena mineštra.

Po svoje je to dokaj normalno. Smo razmišljujoča bitja, saj nas je kot take ustvaril Bog. Torej razmišljamo. A meni se prevečkrat zgodi, da me te misli odnašajo od realnosti in ljudi, ki so v tistem trenutku ob meni. Zadnja dva tedna se mi je konstantno dogajalo, da sem se zamislil še bolj kot ponavadi. Velik problem je bil, da precej misli, ki so se mi lomastile po glavi, ni bilo niti približno produktivnih, hkrati pa so bile dokaj negativne. V njih sem se večinoma kregal z ljudmi, s katerimi imam kake dileme, težave, in sem si jih poskušal na ta način rešit.

V tem prispevku se bom dotaknil predvsem negativnih misli, ki se tičejo mojega odnosa do soljudi.

Moram reči, da s takim lomastenjem okrog mojega odnosa do ljudi sicer pridem nekam. Raziščem določene probleme, ki jih imam z njimi, malo bolj v detajle. Vidim, kaj mi določena reakcija človeka povzroči, lahko se zavem, kaj se mi v odnosu do določenega človeka dogaja in to ovrednotim. (Če se recimo pogovora z nekom bojim, lahko preko teh misli delno ugotovim, zakaj se ga bojim ipd.). 

Tudi to, da se jezim na določene ljudi, ali da imam do njih negativna čustva, v samem bistvu ni slabo. Kristjani v Sloveniji po mojem mnenju prepogosto odganjamo ali potlačujemo negativne misli o drugih, kar prav tako lahko povzroči, da si ustvarimo nerealno predstavo o svetu. A gremo nazaj na moj problem (ja no, mal preveč egota mam, sej probam tud to bolj uredit).

V zadnjem času so bili pogovori z mojimi namišljenimi prijatelji bolj kot ne borbe s samim sabo. Tekme, v katerih sem z argumenti poskušal zmagati. Kar je malo problem. Z ljudmi in Bogom bi morali iskati dialog, ne zmage.

Taki pogovori zame niso produktivni. Navadno vodijo v kraj, kjer se jeza in strah do dotičnih oseb še malo poveča. Na plano lahko pripeljejo druge strahove, manjvrednostne občutke, ki vplivajo na moj odnos do ljudi, ki so trenutno okoli mene. Zmotijo me.

Zato se proti takim mislim, ko jih zalotim, poskušam boriti. A meni, vsaj po mojem mnenju, ni šlo. Velikokrat sem poskušal misliti na kaj drugega ali biti enostavno prisoten tam, kjer sem bil, bolj v stiku z ljudmi okoli mene in z delom, ki sem ga opravljal. Do neke mere je pomagalo, a navadno sem se v taki situaciji ponovno vrnil k tem mislim. To me je delalo živčnega, saj sem videl, da mi te dotične misli v glavo dajejo nerealno sliko sveta in ljudi, s katerimi sem se kregal. Vedno bolj sem se bal teh ljudi!

Zadnjič sem to omenil svojemu duhovnemu spremljevalcu, jezuitu. Odgovoril mi je, da se takih ali drugačnih misli ne da na silo prepoditi. Te pač prihajajo. Kar lahko sam storim je, da se v podobnih trenutkih ustavim, ovrednotim te misli (pomislim, s kje prihajajo, zakaj prihajajo, kaj mi povzročajo …), jih izročim Bogu ter jih enostavno nosim, če vztrajajo v glavi. Med nošenjem teh misli pa naj se zavedam tega, kaj so in ne dopustim, da vplivajo na moje odnose. Nasvet mi je v resnici zelo dober. In vsaj enkrat mi je že prišel prav.

Pred kratkim sem se dobil s prijateljico, katere me je po pravici povedano strah in na katero sem jezen zaradi različnih razlogov (ne kot: razbil ti bom glavo jezen, bolj tiho jezen, vznemirja me marsikatera stvar, ki jo pove in hitro jo narobe razumem, ogroža moje predstave o svetu). Preden sva se dobila sem se v glavi ponovno kregal z njo. Ko sem se zavedel, kam me spet odnašajo te misli, sem se ustavil in pogledal, kaj se dogaja. Videl sem, da paničarim za brez veze. Da delam scenarij pogovora, ki se sploh še ni zgodil in je v vsakem primeru nerealen. Videl sem tudi, da sem precej živčen. Zato sem celotno srečanje izročil Bogu ter ga prosil, da pomaga, da bodo stvari potekale na pravi način (če se da tako kot si sam želim). Vmes pa sem sam poskušal umiriti misli in se poskušal pripeljat v realnost ter videti stvari z lepšega, bolj naklonjenega vidika.

Moram reči, da moje negativne misli v tem primeru niso v tako veliki meri vplivale na srečanje. Imela sva umirjeno, prijetno kosilo, čeprav je v meni še vedno precej vrelo. A ker sem vedel, da precej stvari ni realnih, sem jih lahko zadržal in se čez čas, ko sem videl, da mi je tudi ona dokaj naklonjena, bolj sprostil.

Da je bilo celotno srečanje vredu seveda ni bila bistveno zaslužna ta telovadba z mislimi ampak druge stvari, ki sem jo poskušal že prej urediti, pa o njih v tem blogu ne morem pisati. Hotel sem samo povedati, da ta princip umirjanja lahko pomaga v realnih situacijah, ko te vznemirjajo nerealne predstave.

Tudi sam ga poskušam sedaj bolj zavestno uporabljati. Drugače pa, če vas vznemirjajo podobne stvari kot mene, mislim, da lahko pomagajo še sledeče stvari:

• Molitev: Bog vidi realnost najbolj popolno in nam lahko pri tem najbolj pomaga in usmerja. Moli za ljudi s katerimi imaš težave, za njihovo dobro.
• Dialog: naše misli o drugih ljudeh nam najbolje razbijejo ali potrdijo ljudje sami. Govori z ljudmi, s katerimi imaš težave. Poskušaj reševati probleme, ki jih imaš z njimi. Pravzaprav, če ne delamo tega, potem te bodo (vsaj po mojem mnenju) vedno napadali takšni in drugačni dvomi glede dotičnih ljudi. 
• Reality check: preveri kako se tvoje misli skladajo z realnostjo. Tu lahko pomaga, da opazuješ sebe »od zunaj«. Predstavljaj si, kako bi na svoja dejanja, misli gledal, če bi bil nekdo drug, ki opazuje tebe. 
• Bodi aktiven: Če preveč razmišljaš, to lahko pomeni tudi, da nisi zares zaposlen. Tako da delaj na tem, da razvijaš sebe, prijateljstva, talente, si dejaven v družini, družbi,…

»Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!« (Ps 139, 23) 
»Ko se v meni množijo vznemirljive misli, mi tvoje tolažbe razveseljujejo dušo« (Ps 94, 19)

V pomoč prilagam še komentar patra Jožeta Robleka DJ na misli, ki se nam porajajo.

V svojo glavo sprejmem Božjo misel, besedo, gledanje, se pravi pozitivno misel o drugem, četudi si mi stalno vriva negativna misel, podoba, želja... In tu se začne duhovni boj. Od mene je odvisno soočenje, ne pa zmaga. Zmago mi daje Gospod, ki me preizkuša v boju, komu bom veroval, koga ljubim in mu služim. Ali sprejmem Jezusov način delovanja, ravnanja, presojanja drugega … ali pa človeški, ki je prežet z negotovostjo v sebi, nezaupanjem v drugega, s strahom zase, ogroženostjo pred drugim … vse to rojeva negativne misli in čustva, neurejena nagnjenja in poželenja.

Toliko tokrat z moje/naše strani J

Urban G.

Nimam časa

Časa imamo kolikor ga imamo in mislim, da ga imamo več kot dovolj. Fraza: “nimam časa”, ki jo tako prepogosto izrečemo, nima pravega smisla. Časa imamo dovolj. Mislim, da če bi bili bolj iskreni do sebe in do sogovornika, bi rekli, da čas raje namenjamo drugim stvarem. Stvari, za katere porabimo svoj čas, lahko v grobem razdelimo v dve skupini. V prvi so stvari, ki so nam pomembne (ali pa so pomembne našim šefom :P) in za tiste naj bi si slej ko prej vzeli čas. Druge pa so nepomembne stvari, za katere si naši možgani avtomatsko "vzamejo čas", če nismo dovolj odločeni, da bomo počeli tiste prve stvari. 

Dejstvo je, da so naši možgani ustvarjeni tako, da si v primeru nejasnega in nedoločenega cilja sami vzamejo čas za stvari, za katere bodo porabili najmanj energije. Kaj pa naj bi to bilo? Hmmm, da premislimo ... recimo kako ležanje na kavču in gledanje televizije, igranje igric, spanje, poležavanje, poslušanje muzike in gledanje v luft.

Kadar se zavestno ne odločimo, da bomo delali nekaj produktivnega in kar si globoko v sebi resnično želimo potem si naši možgani izberejo ta drugi, varčni način. Veliko ljudi vztraja v tem varčnem načinu dolgo, predolgo in so kot varčna žarnica, ki nikoli zares ne zagori z vsem sijajem, kakor si je za nas zamislil Bog.

Če hočemo te rutine v drugi "rdeči coni" prekiniti, se moramo za to zavestno odločiti in reči možganom, da imamo dosti tega varčnega načina in je čas, da kaj naredimo v smer kamor hočemo iti.

Martin T.

Je imel Jezušček trebušne krče?

Tretji dan po božiču kolegu v zadnjem sms-u zaželim vesele praznike. Za odgovor dobim ''tudi ti fajn preživi novo leto, božič pa je že mimo J ''

Kako to misliš, božič je že mimo?

Cel svet se od halloweena naprej pripravlja na božič in potem ga je v enem dnevu kar naenkrat konec? Dva meseca nam vsak teden pošiljajo nove reklame, kjer nam ponujajo namizne prte za božično večerjo, lučke, okraske, ideje za darila, recepte za božične piškote itd. Veselo pričakovanje decembra, ko vsi hitimo po trgovinah in nakupujemo darila za najbližje. Med tem po zvočnikih odmevajo zlajnane pop božične pesmi. Izdelamo voščilnice ali pa pošljemo sms-e in si voščimo, da bi božič preživeli v veselju in miru. Napečemo kupe peciva. Mesto je praznično okrašeno. Škoda, da ne sneži. Ampak vseeno, vse je pripravljeno.

Končno pride ta dolgo pričakovani dan! Imamo se lepo. J

Naslednji dan pa je že vsega konec? Po vseh teh pripravah se mi zdi to prav ironično.

Dobro, za božičem pride še silvestrovanje, ampak to mi kaj dosti ne pomeni. Po novem letu pa ljudje dokaj hitro pospravijo okraske, jaslice, lučke in iz službenih prostorov se odstranijo smrečice.

Čakaj malo, kolikor jaz vem, božični čas traja do svečnice - 2. februarja… Cel januar lahko praznujemo božič. Zakaj pa tega ne počnemo?

Meni se zdi, da zato, ker praznujemo prehitro. Za kristjane je advent čas priprave na božič, med tem pa ostali svet že praznuje. Od patra sem slišala, da se je menda letos na koroškem ustanovila neka skupina ali pobuda z naslovom Adventa ne damo! Haha, bi se ji pridružila, pa internet žal ni vedel nič o tem J

Letos sem se potrudila in si v adventu kar najmanjkrat možno prižgala božične komade Sinatre, Pentatonixov in Michaela Bubleja. Nisem se jih želela naveličati, če preden bi prišel božič. Tudi smrekico z lučkami sem v svojem stanovanju postavila šele, ko sem se vrnila od doma po božiču. Pred tem sem prižigala svečke na adventnem venčku.

V začetku decembra sem sodelavcema komentirala, da še sreča, da imamo v prostoru prižgan Rock radio, saj  edini v tem času (namerno) ne vrti božičnih komadov. Žal se z mano nista strinjala: ''Meni pa je to všeč, tako vsaj vem, da je december.'' Tudi prijateljica mi pravi, da je vesela vnaprej okrašenega mesta, saj ji sporoča, da se nekaj dogaja, smo v pričakovanju.

Me pa vseeno zanima, kaj pa je z našimi božičnimi čustvi januarja? J

V spominu imam, da so naši svetopisemski predniki znali kar dolgo žurati. Pri njih fešta ni trajala samo en dan. Tako, sem šla malo pobrskat in navajam nekaj primerov:

•         V stari zavezi so praznovali šotorski praznik oz. praznik žetve - z njim so praznovali konec pšenične žetve. Praznovali so 7 dni (5 Mz, 16, 13).
•         Salomon, sin kralja Davida je v Jeruzalemu zgradil tempelj. Vanj so prinesli tudi skrinjo zaveze. Ko so tempelj posvetili, so se veselili in praznovali 7 dni. Bogu so darovali daritve, peli hvalnice, igrali na glasbila … (2 Kr 7,9)
•      V prvi knjigi Makabejcev vidimo, kako je Juda s svojimi brati šel po zmagi nad sovražniki z vso vojsko v Jeruzalem, da očisti opustošen in oskrunjen tempelj. Postavili so nov oltar in posvetili notranjščino templja in dvore - od takrat se praznuje Praznik posvetitve templja (ali Hanuka - praznik luči) in sicer traja praznovanje 8 dni. ''Juda, njegovi bratje in vsa izraelska skupnost so sklenili, da bodo vsako leto ob istem času, začenši s petindvajsetim dnevom meseca kisléva, z osemdnevnim praznovanjem slavili posvetitev oltarja, in sicer z veseljem in radostjo.'' (1 Mkb 4, 59)
•         Ko sta se poročila Tobija in Sara, so imeli svatbo 2 tedna (hehe, tast je Tobiju rekel: '' Štirinajst dni se ne ganeš od tod, ampak ostaneš tukaj, da boš jedel in pil in razveseljeval užaloščeno srce moje hčerke'' (Tob 8,20)
•         Judita je junakinja stare zaveze, ki je s svojim pogumom, z zvijačo in drzno odločitvijo rešila judovsko mesto v veliki nevarnosti. Asirski kralj se je hotel maščevati Izraelcem in je postavil zasedo trdnjavi Betulja. Mesto se je po dolgem času že skoraj predalo. Judita je zvijačno šla v sovražni tabor, si pridobila naklonjenost vojskovodje in ga ponoči pijanega obglavila. Ko je mesto tako bilo rešeno, so feštali 3 mesece!  ''Ljudstvo je v Jeruzalemu pred svetiščem tri mesece obhajalo veselo praznovanje; in Judita je praznovala z njimi. Ko so se ti dnevi iztekli, so se vrnili vsak v svoj domači kraj. '' (Jud 16, 20-21)

Če so nekoč bili taki žurerji, kakšni smo mi danes?

Cel mesec praznovati in obujati veselje, da je Bog prišel med nas je tudi izziv. Vsakemu je bližje kak drug način.

Jaz uživam ob Bubleju, Sinatri in Ptx, se veselim ob darilih, ki še kapljajo, z navdušenjem odpiram škatle s piškoti (sestra je hvala Bogu napekla dobesedno za cel mesec), ko se zvečeri, pa prižgem lučke na smrekici. Veselim se božičnih maš, še posebej tiste, ki jo pripravljamo z mladinskim zborom.

Jaslice imam lesene, take da mečejo sence, ko zadaj prižgeš 2 čajni svečki. Pri večerni molitvi vsak dan odprem Sveto pismo in preberem 1. poglavje Janezovega evangelija: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog… Nato opazujem jaslice in razmišljam o teh skrivnostnih besedah. Predstavljam si, kako se je ob Jezusovem rojstvu počutila Marija, o čem je razmišljal Jožef in kako bi bilo, če bi lahko tisto noč tudi jaz dobila Jezusa za čuvat, vsaj za 5 min J Je imel trebušne krče, ali mu je bilo s tem prizaneseno? 😋

Kako pa ti praznuješ božič?

K.

Nihče ne ljubi te kot jaz

Moj odnos z Bogom v zadnjem času ni bil ravno tak, kot bi si želela. Zapadla sem v stanje nekakšne 'duhovne puščave', ko ne morem čutit Božje bližine, ko se ne morem spravit k molitvi, ko si za Boga vzamem čisto premalo časa. Sem pa v torek bila na adoraciji. In sem zelo močno prosila Boga, naj odstrani to puščavo iz mene, ker je bedno, ker si želim nazaj svoj odnos z Njim… in ravno v tistem trenutku so se organizatorji odločili, da bomo zapeli še eno pesem. Nihče ne ljubi te kot jaz.

Kako sem čakal ta trenutek, 

kako sem čakal, da boš tu pred menoj… 

želel sem si, da prideš k meni, 

da mi zaupaš, kaj godi se s teboj.

Dobro vem, kaj hočeš reči, 

tudi takrat, ko ti ne najdeš besed… 

dobro vem, kaj v sebi čutiš, 

tudi če ti tega nikdar ne poveš.

Počutila sem se, kot da te besede govori Bog, direktno meni. Ljubi me, tam je, ob meni. Nič, kar jaz naredim, ne bo zmanjšalo Njegove ljubezni. In res sem hvaležna za tisto adoracijo, ki me je spomnila, da Bog vedno da novo priložnost, če le prosiš zanjo.

Maruša H.

Bring it on!

Konec prejšnjega meseca sem bila na duhovni obnovi za MVje (prostovoljne misijonarje) naše skupnosti. Ta vikend je bil zame prav poseben, saj sem se po enajstih letih odločila odstopit s tega položaja, ker mi čas enostavno ne dopušča več potrebne predanosti temu delu. Hkrati verjamem, da me Bog kliče drugam, na drugo mesto in v drugačno delo. Tako sem se na vikend odpravila brez večjih pričakovanj in enostavno z mislijo, da je to še zadnjič, ko se v tej družbi na ta način udejstvujem.

Imela sem nek občutek slovesa. Po eni strani sem čutila olajšanje, saj res ne maram biti za nekaj zadolžena in potem ne opravljati tega dela dobro, po drugi strani pa sem bila tudi malo nostalgična in celo žalostna, saj se s tem zaključuje eno veliko poglavje mojega življenja. Mislila sem, da bo zadeva precej enostavna - pač duhovne vaje z ljudmi, s katerimi nisem imela veliko stika približno leto in pol, nekakšen počitek in zaključek obdobja. Pa se je zadeva izkazala za veliko bolj čustveno.

Popolnoma nepričakovano me je zadela najprej ljubezen in toplina s kakršno smo se sešli s temi ljudmi. Po letu in pol človek res ne pričakuje nekih globokih odnosov, ampak so bili! Presenetilo me je kako nas je delo za skupni cilj v vseh teh letih zbližalo, kako naravno je bilo znova "pasti v rutino" naših pogovorov, globokih izpovedi, podpore, veselja, smeha ob "zmagah" in joka ob "padcih". Očitno skupno služenje res pusti globoko vez.

Druga stvar, ki me je globoko nagovorila in presenetila pa je bil del programa, ko je bilo govora o poklicanosti. Voditelj je rekel nam, "tastarim", ki smo mislili, da smo s tem vikendom zaključili svoje delo, da naše delo nikakor ni končano. Bog nas je poklical in ko enkrat pokliče, ta klic ostane za vedno. Bili smo izbrani in odbrani in naša naloga in odgovornost je še naprej, da delamo najpomembnejše - da oznanjamo. Zakaj? Ker gre za življenja! Gre za življenja in duše ljudi, ki jih moramo pripeljati k Bogu. To, da nismo več MVji samo pomeni, da nas čakajo druge bojne linije in da je pomembno, da se tega zavedamo in nikoli ne pozabimo tega svojega klica.

Verjamem, da Bog kliče vsakogar, da izpolni svoje poslanstvo. In poslanstvo vsakega izmed nas je delo Zanj, na take in drugačne načine. Zakaj? Ker gre za življenja. Z vikenda sem šla res okrepljena z občutkom konca enega poglavja in začetkom pisanja novega. In res me zanima, kakšno bo to poglavje, ker preteklo je bilo noro razburljivo. Torej, Bog, bring it on! :)

Maja C.