Mladinski tabor

Ta vikend sem na Mladinskem taboru na Brezjah. Že v soboto, ko smo se zbrali, sem začutil, da bo tabor nekaj posebnega. In verjetno vsakdo, ki je že bil na YFL taboru ve, da je tabor na Brezjah najlepše začeti s krasno večerjo. Sledile so seveda spoznavne igre, množično igranje Jungle Speed-a in vseh vrst asociacije pri Dixitu.

Na taboru smo prihajali bliže Jezusu ter Duhu in milostim, ki prihajajo po Njem. Spoznali smo za marsikoga novo obliko molitve - slavljenje. Ves program je spremljamo petje že poznanih in učenje novih pesmi. Imeli smo se super. Veliko je bilo občudovanja Mihata in smejajna na splošno, prosti čas pa so zapolnjevali tudi prašički, gordijsko vozlanje, bodigardi ...

Nedelja je in približuje se čas za sveto mašo, kjer se bomo osebno združili z Jezusom. Je pa to tudi znak, da se ta krasen vikend približuje koncu. Hvala Bogu, da nas po maši čaka še kosilo!

Janez G.

Skupinska slika - Mladinski tabor Brezje 24. - 26. okt. 2014

Moj prvi YFL tabor

Ta vikend se je odvijal moj prvi YFL tabor in sem prepričana, da ne bo zadnji. Zapomnila si ga bom po odlični hrani, zabavnih igrah in pa seveda po vseh super ljudeh, ki sem jih na novo spoznala. 

Zasedajo poseben kotiček mojega srca, saj so zelo pripomogli k mojemu odnosu z Bogom. Spoznala sem, da Bog res zna odpuščati in da mu lahko čisto vse zaupam. On je tisti, ki nas razume in nam pomaga takrat, ko ga najbolj potrebujemo.

Dnevi na taboru so potekali nekako takole: Zjutraj smo se zbudili ob prijetni budnici, ki so nam jo zapeli in zaigrali naši voditelji. Potem smo imeli zabavno jutranjo telovadbo in odšli na super zajtrk, ki so nam ga pripravile sestre frančiškanke. Do kosila smo imeli predavanja in pričevanja o izkušnjah z Bogom. Prosti čas smo preživeli v igri (rovarček, pujski J, Jungle speed, Dixit…) in v spoznavanju novih prijateljev. Popoldan so se nadaljevala predavanja, zvečer pa smo preživeli čas z Bogom med slavljenjem.

Vikend je minil kot bi trenil, saj smo se vsak dan zabavali in imeli lepo. Pridi na naslednjega še ti in verjemi, da ti bo ostal v tako lepem spominu kot je meni. J

Nika T.

Širjenje vere

V zadnjih mesecih smo Mladi za Kristusa organizirali kar nekaj mladinskih taborov; enega za birmance iz Višnje gore, spet drugega za naše prijatelje, sošolce, kmalu pa prihaja še en tabor za birmance iz Grahovega. Jaz sem bila poleg teh zadnjih dveh na le še enemu, mojemu prvemu mladinskemu taboru. Čeprav to ni veliko, pa mi zadeva postaja vedno bolj in bolj všeč. Pa ne le zaradi druženja, igric, hrane (čeprav so tudi te reči super :P ). V mladinskih taborih sem našla način, da v praksi, z dejanji širim vero.

Dolžnost širjenja vere je ena taka stvar, ki sem jo srečavala ves čas, pri maši, na verouku... Skratka ves čas mi je bilo jasno, da je dolžnost kristjana tudi evangelizacija, a nikoli se s tem nisem preveč obremenjevala. Živela sem kot sem živela, nisem se kaj preveč trudila, da bi v krščanstvo potegnila še koga, kratko malo, to zavedanje, da je moja naloga, da vero tudi širim sem potisnila ob stran. Potem pa je prišla Stična. Geslo Stične 2013 je bilo Vi boste moje priče. Ta citat in njegov pomen, sta bila obrazložena v pridigi, ki jo je imel škof Jamnik in v njej je prav nas, mlade pozval: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. (Mt 28, 29) To se me je takrat res zelo dotaknilo in iz Stične sem se vrnila z zavedanjem, da ni dovolj da vero le živim, moram jo tudi širiti. Takrat sem se začela v vsakodnevnem življenju truditi za širjenje vere. Poskušala sem na mnoge načine, ampak, ko sem prišla domov iz prvega mladinskega tabora, na katerem sem pomagala sem se prvič zares počutila, da sem dejansko nekaj naredila. J

Ja, za mladinske tabore gre veliko časa, živcev in energije ampak je prav vse poplačano, ko se en teden po taboru z udeleženko pogovarjaš prek Facebooka in ti napiše, da ji je od tabora v šoli veliko lažje, ker ve, da ni sama, ampak ima zraven Njega ter da ji je tabor čisto spremenil pogled na "te stvari". Res, ko kaj takega dobiš... ne znam opisat, ampak verjetno sem izgledala nekako takole:

Meni so mladinski tabori in širjenje vere nasploh, prinesli ogrooomno veselja ter me ponesli še en korak bližje k Bogu, to pa je to, kar zares šteje. J

Nina Š.

V pričakovanju

V pričakovanju česa? Božiča vendar! J

Letos sem prve okraske in božične piškote na policah nekaterih trgovin opazila že konec septembra. Iz tedna v teden jih je bilo opaziti čedalje več in še preden se je adventni čas dobro začel smo bili že zasuti z reklamami in raznimi bolj ali manj ugodnimi ponudbami. In tako se v adventnem času (no, pa tudi sicer) hitro znajdemo pred vprašanjem: Kaj je pravi smisel Božiča?

Mislim, da je adventni čas priložnost, da znova odkrijemo odgovor na to vprašanje. Mogoče ga imamo praktično na dlani, pa smo nanj že pozabili ... Mogoče pa smo ga preprosto izgubili med vsemi materialnimi stvarmi, ki se v naših življenjih včasih nakopičijo, ne da bi sploh opazili. Pa vendar, v adventem času imamo čudovito priložnost, da s sebe stresemo prah potrošništva in v zakramentu spovedi očistimo srce greha, ter tako naredimo prostor Jezusu. Prav tako mislim, da se lahko, ko obdarujemo svoje bližnje, spomnimo tudi tistih, ki si obdarovanja ne morejo privoščiti, ter jim po svojih zmožnostih darujemo - lahko kak evro, lahko hrano ali obleko, lahko pa tudi obisk, nasmeh ali prijazen stisk roke. ''Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.'' (Mt 25, 40)

Sama sem letos sklenila, da tokrat advent ne bo šel mimo mene. Odločila sem se, da bom več časa posvečala Bogu in bližnjim, sploh ob nedeljah. Dnevi hitro minevajo in prihajajočo nedeljo bomo na adventnem vencu prižgali že tretjo svečo. In potem še čisto malo … in že bo Božič. Da pričakamo novorojenega Gospoda z veselim in preprostim srcem vas torej vzpodbujam, naj se naše priprave na Božič ne vrtijo zgolj okrog kupovanja daril in peke piškotov, temveč tudi okrog molitve, spovedi, dobrih del in pomoči bližnjim.

Jezus se ni rodil v supermarketu, temveč v skromni štalici, pa vendar je prišel, da bi nas obdaroval z najboljšim darilom. Dal nam je samega sebe. Tako se tudi pravi smisel Božiča ne skriva na nobeni trgovinski polici, temveč v štalici, položen v jasli.

Želim vam blagoslovljeno pričakovanje rojstva malega Jezuščka. J

Petra S.

Družinski dan

Mladi za Kristusa smo skupnost. Skupaj pripravljamo tabore, skupaj preživljamo svoj prosti čas. Drug z drugim delimo veselje, svoje težave, navdušenost, skrbi ... molimo drug za drugega. Prepričana sem, da poznate ta občutek pripadnosti.

Ampak smo tudi del večje skupnosti, skupaj z otroki, mladimi odraslimi in zakonci. Imamo malo skupnih dogodkov in se slabo poznamo, ampak včerajšnji dan smo preživeli skupaj in imeli priložnost, da se bolje spoznamo in povežemo.

Pred tem me je malo skrbelo, kako bo vse skupaj izgledalo. Kakšno točko bi mladi predstavili odraslim? O čem naj bi se pogovarjala z ljudmi, ki jih komaj poznam? Kako se bodo vključili moji starši? ... Vse skrbi so se izkazale za nepotrebne. Začeli smo s slavljenjem in se tako že na začetku povezali v molitvi. Nadaljevati je bilo lahko – mladi smo predstavili svoje izkušnje z letošnjih kongresov, z otroki smo peli pesmi, šli na kosilo, nato razmišljali o evangelizaciji in poslanstvu kristjanov, za konec pa so nas zakonci še »namahali« v odbojki. Bilo je sproščeno in zabavno, kot da bi bili na kakšnem družinskem pikniku.

Včasih si mladi mislimo, da se med seboj bolj razlikujemo, kot se v resnici. Pa smo vsi kristjani, vsak na svoji poti z enakim poslanstvom in podobnimi ovirami. Vredno je vložiti nekaj časa in truda, da se med seboj povežemo in tako lažje in vsi pridemo na cilj.

Mirjam T.

Alive!

No, še zadnji izmed kongresov - lansko leto v Lübecku. Tja smo se odpravili skupaj z Dunajčani z avtobusom. Pot je bila kar zabavna, sploh nazaj grede, ko smo gledali High school musical in so filipinci znal vse pesmi na pamet. xD

No, od samega kongresa pa mi je poleg fenomenalne dekoracije, noro dobrih uvodnih špic (tema kongresa je bila TV), totalno norih plesnih uvodov v govore in gala večera oskarjev, najbolj ostal v spominu predvsem sobotni večer z adoracijo. Spet smo imeli svečke - podobno, kot v Ženevi pred parimi leti. Pred nami je bil križ in svečke smo prižgali in polagali h križu v znamenje svoje podaritve Jezusu. Zame je bila to ena obnovitev vsega tistega kar sem doživela takrat v Ženevi. Spet sem se spomnila zakaj sem tukaj, kaj je moj namen.

Upam, da boste ta kongres tudi sami doživeli kaj lepega in kaj takega, kar vam bo spremenilo življenje. Se vidimo na kongresu!

Maja C.

Amazing love, how can it be?

My chains fell off my heart, I'm free. I'm alive to live for you. Amazing love, how can it be? You gave everything for me, everything. Takole gre pesem, ki je na noro zažigala na kongresu s katerega smo se vrnili včeraj. No in zdaj, ko sem sveže naspana, vam moram povedat kok noro fajn je blo! :D

Sploh ne morem opisat zares. Letos sem v ekipi za pripravo SFL kongresa, zato nisem bila prov dost vpletena v pripravo YFL kongresa in tako sem se lahko bolj prepustila dogajanju (čeprav me je doletelo nenapovedno vodenje slavljenja, ampak moram priznat, da je blo prav lepo - kakšna čast, da te prosijo, da vodiš slavljenje na kongresu!)

V glavnem, dotaknilo se me je precej stvari - pogovori s prijatelji, ki jih že dolgo nisem videla, veselje, ko sem se srečala z ljudmi, ki so nekako moja družina, skupna slavljenja (v množici 250 ljudi :D), navdihujoči govori, molitev pred najsvetejšim ... pač super! Najbolj pa se me je dotaknila t.i. commitment ceremony. A veste, ko je na koncu mladinskega tabora priključitev k YFL-ju? No, takrat damo obljubo Jezusu in skupnosti. Podobno obljubo date tudi kot voditelji in tudi kot MV-ji. Seveda, kot se spomnim svoje prve obljube skupnosti, nisem vedela za kaj točno se odločam in je nisem jemala preveč resno. Si predstavljam, da je tako verjetno z vsemi?

No, moja prva prava obljuba se je zgodila na enem  izmed preteklih kongresov ... večkrat na večih kongresih in ob različnih drugih priložnostih itd. še posebej se spomnim kongresa v Ženevi. Imeli smo tako obljubo s svečkami. MV-ji smo dobil mal večje svečke (take okrogle s pisanimi okrasnimi steklenimi podstavki) in smo stali pred odrom. Za nami je bil na odru osvetljen križ. Ljudje iz dvorane so prihajali in pri nas prižigali svečke in jih polagali okrog križa. V tistem trenutku sem čutila, da je moja naloga širiti to kar imam, ta plamen, to ljubezen in veseje, ki ju čutim ob služenju Bogu in drugim. Ko so vsi prižgali svečke, smo mi svoje položili okrog teh svečk. Je blo res tko sporočilno zame.

No na tem kongresu smo naredili podobno stvar. Prižgali smo svoje svečke, z nami tudi voditelji v skupnosti, ljudje v dvorani pa so jih prižigali ob naših svečakh. položili smo jih na mize ob križu in s tem sporočili svojo odločitev, da hočemo pripadati Bogu. Spet sem obnovila svojo obljubo in bilo je res lepo. V tej skupnosti sem že 7 let in pol in moram rečt, da niti za trenutek ne obžalujem vsega kar sem dala skozi in kar se je zgodilo. upam, da se nam poleti pridružite na kongresu in doživite to, kar smo doživeli mi. :)

Maja C.