Bring it on!

Konec prejšnjega meseca sem bila na duhovni obnovi za MVje (prostovoljne misijonarje) naše skupnosti. Ta vikend je bil zame prav poseben, saj sem se po enajstih letih odločila odstopit s tega položaja, ker mi čas enostavno ne dopušča več potrebne predanosti temu delu. Hkrati verjamem, da me Bog kliče drugam, na drugo mesto in v drugačno delo. Tako sem se na vikend odpravila brez večjih pričakovanj in enostavno z mislijo, da je to še zadnjič, ko se v tej družbi na ta način udejstvujem.

Imela sem nek občutek slovesa. Po eni strani sem čutila olajšanje, saj res ne maram biti za nekaj zadolžena in potem ne opravljati tega dela dobro, po drugi strani pa sem bila tudi malo nostalgična in celo žalostna, saj se s tem zaključuje eno veliko poglavje mojega življenja. Mislila sem, da bo zadeva precej enostavna - pač duhovne vaje z ljudmi, s katerimi nisem imela veliko stika približno leto in pol, nekakšen počitek in zaključek obdobja. Pa se je zadeva izkazala za veliko bolj čustveno.

Popolnoma nepričakovano me je zadela najprej ljubezen in toplina s kakršno smo se sešli s temi ljudmi. Po letu in pol človek res ne pričakuje nekih globokih odnosov, ampak so bili! Presenetilo me je kako nas je delo za skupni cilj v vseh teh letih zbližalo, kako naravno je bilo znova "pasti v rutino" naših pogovorov, globokih izpovedi, podpore, veselja, smeha ob "zmagah" in joka ob "padcih". Očitno skupno služenje res pusti globoko vez.

Druga stvar, ki me je globoko nagovorila in presenetila pa je bil del programa, ko je bilo govora o poklicanosti. Voditelj je rekel nam, "tastarim", ki smo mislili, da smo s tem vikendom zaključili svoje delo, da naše delo nikakor ni končano. Bog nas je poklical in ko enkrat pokliče, ta klic ostane za vedno. Bili smo izbrani in odbrani in naša naloga in odgovornost je še naprej, da delamo najpomembnejše - da oznanjamo. Zakaj? Ker gre za življenja! Gre za življenja in duše ljudi, ki jih moramo pripeljati k Bogu. To, da nismo več MVji samo pomeni, da nas čakajo druge bojne linije in da je pomembno, da se tega zavedamo in nikoli ne pozabimo tega svojega klica.

Verjamem, da Bog kliče vsakogar, da izpolni svoje poslanstvo. In poslanstvo vsakega izmed nas je delo Zanj, na take in drugačne načine. Zakaj? Ker gre za življenja. Z vikenda sem šla res okrepljena z občutkom konca enega poglavja in začetkom pisanja novega. In res me zanima, kakšno bo to poglavje, ker preteklo je bilo noro razburljivo. Torej, Bog, bring it on! :)

Maja C.

Veselimo se!

Post se približuje koncu in veliki teden se je že pričel. Samo še par dni, pa bomo spet živeli »normalno« življenje. Velikokrat se mi je zgodilo, da se z začetkom posta res želim dobro pripraviti na praznik velike noči. Izbrati si želim neko dobro postno nalogo, ki bi jo opravljala cel post in ko pride velika noč v veselju praznovala. Ampak post traja kar nekaj časa in vmes sem že pozabila, zakaj post sploh opravljam. Tudi letos se mi je zgodilo podobno. Letos sem se za post odločila, da ne bom jedla do 12.00. Ampak ne samo to. Želela sem, da bi namesto zaužite hrane razmišljala o Bogu in njegovem usmiljenju. Prva dva tedna mi je šlo super. Potem pa sem počasi prenehala s premišljevanjem in dopoldansko molitvijo, samo jedla pač nisem več in pozabila, zakaj to sploh počnem. In postajala sem vedno bolj »cranky«. Težko je pač zdržati celo dopoldne brez hrane, sploh če pozabiš zakaj si to sprva sploh pričel. Šment, še eno leto napol ponesrečenega posta.

Ampak ni še prepozno, sem si rekla v soboto! Še imam čas! Ne bom se ozirala nazaj in si očitala, joj kako slabo mi je letos spet šlo! Ne! Odločila sem se, da bom poskušala v tem kratkem času narediti nekaj več zase in se ponovno zbližati z Gospodom. V soboto smo imeli s skupnostjo super križev pot. Križev pot se mi osebno zdi precej dolgočasna molitev, vedno ko sem šla v cerkev na križev pot sem bila svojo bitko proti spancu. Ampak ta križev pot je bil nekaj posebnega. Vsak izmed nas, mladih, je prebral eno izmed postaj in na koncu dodal še neko svojo misel, prošnjo, navdih ... Križev pot je bil tako res naš, oseben in meni zelo blizu. Lahko sem se poglobila v Kristusovo trpljenje in njegovo usmiljenost. Počutila sem se, kot da sem prišla domov. In ko sem šla v ponedeljek k spovedi mi je duhovnik dejal, da je Velika noč praznik življenja in veselja. Jezus je najbolj vesel, ko me vidi, da se veselim življenja. Zato sem se odločila, da bom te zadnje dneve posta in priprave na veliko noč poskušala svojim bližnjim prinašati veselje in ne čemernosti. Radost in ne tečnobe. Potrpežljivost in ne jeze.

Jezus nam prihaja na proti, Veselimo se!

Lucija T.

Vtisi z duhovnih vaj

Ta vikend (3. - 5. marca 2017) smo SFLjevci šli na duhovne vaje. Kako smo se imeli in kaj nam bo najbolj ostalo v spominu smo strnili v nekaj kratkih vtisov.

Zadnji konec tedna sem prav zaživel. Spodbudne besede, iskrena pričevanja in ''flasmob-i'' so presegli moja pričakovanja. Upam, da se tak vikend še kdaj ponovi.

U. M. 

Všeč mi je bilo v celoti! :) Defenitivno bom vsakič prišla. Všeč mi je da je bilo veliko različnih tem znotraj ene. Pa spoved in molitev za posameznike mi je bila všeč, pa tisto razmišljanje v tišini za pol urce. :) Res mi je bilo všeč, še posebej pa slavljenje, res rada pojem.

M. J.

To je bil moj prvi duhovni vikend po petih letih, zato je bil zame nekaj posebnega. Ne samo, da sem imela priložnost, da se malo ustavim in umirim, premislim o stvareh in poglobim svoj odnos z Bogom, ves čas sem lahko tudi uživala v dobri družbi in zanimivih pogovorih. Po vikendu se je zame nekaj spremenilo, moj vsakdan ni več enak, v sebi čutim neko posebno energijo, za katero v preteklih letih nisem opazila, da mi je manjkala.

V. Š.

Zame je bil tale vikend pester in bogat. :) Sam program mi je bil zaradi elementov, ki ste jih vključili, pisan na kožo (razmišljanje v tišini, molitev za posameznike, slavilna molitev, podelitev v skupinah, ...)Dragoceno mi je bilo, ker si je ekipa res vzela čas za vsakega izmed nas udeležencev.Počutila sem se sprejeto in domače.Občudujem vašo predanost za pomoč sočloveku. Hvala!

J. B.

Na vikend mi je končno uspelo prit v soboto dopoldne. Prejšnji dan je šlo vse narobe. Kot bi nekdo ne želel, da pridem. Le kdo bi to bil? Ampak sem. Prišla sem in premagala vse skušnjave, da bi morda raje ostala doma, se naspala, počela kaj drugega ... Presenečena sem bila, da je ta skupnost karizmatična. So pripravljeni na sodelovanje s Svetim Duhom. Ljudje so super, odprti, prijazni, s smislom za humor in nekateri znajo celo igrati košarko. Hrana je bila odlična, večkrat smo se tudi nasmejali. Nagovorila so me pričevanja, ki so mi dala jasno vedeti, da Bog deluje v naših življenjih. Hvaležna sem za ta vikend. :) 

N. K.

Ta vikend mi je dal v začetku postnega časa močno spodbudo za to posebno obdobje, da se utrdim in še bolje zaživim v veri.

L. T.

Po dolgem času je bilo res super videti stare znance in spoznavati nove. Vikend mi je bil res pri srcu. Pogovorne skupine so bile res super, saj si se lahko sprostil in povedal kar ti leži na duši. Pričevanja so bila globoka – dotaknila so se te, če si želel ali ne.Uživala sem med petjem, totalno prepustila med slavljenjem… Molitev je bila res top!! Pomagala mi je, da sem sprejela odločitev, ki sem se je pred vikendom otepala.Pohvala voditeljem, za tako mega vikend, ki so ga pripravili!! ;)

T. K.

Na vikendu sem se imela ful fajn. Poglobila sem svoj odnos z Bogom in se še bolj spoznala z vsemi ostalimi člani. Pogovorne skupine so mi bile zelo vseč, ker se mi zdi, da smo si res lahko podelili, kar je vsak razmišljal o temah, ki smo jih poslušali. Super je bilo tudi, da smo imeli na izbiro več "delavnic" med prostim časom v soboto in si je vsak izbral, kar ga je zanimalo. Božjo ljubezen pa sem lahko najbolj začutila med slavljenji in molitvijo za posameznike.

M. B.

Molitev dela čudeže

V mojem molitvenem življenju je tako, da ko imam 'dobro' obdobje, bom molila veliko in zavzeto, ko pa imam 'slabo' obdobje, ne bom molila skoraj nič. Očitno sem začela drseti v eno takšnih 'slabih' obdobij prav zdaj, ko je božični čas. Krasno. Nekako si ne morem pomagati, če pa sem tako zelo utrujena, da zaspim, še preden bi uspela opraviti svojo večerno molitev. Pa ja. Dober izgovor. Problem pa je v tem, da tega nisem niti opazila, dokler nisem bila že precej na dnu. Že tako je šel adventni čas nekako mimo mene, zdaj pa še tole. Ker mi res ni bilo všeč, sem se odločila in prosila Boga, da mi pomaga s svojim Usmiljenjem, jaz pa se bom resnično potrudila in se poskusila zavestno dvigniti iz tega dna. Za začetek sem imela slavljenje – učinek je bil neverjeten in takojšen. Pomirila sem se, sprostila, napolnilo me je z energijo. Boga spet lahko čutim. Dober začetek. Zdaj pa se moram še potruditi in se spraviti k molitvi tudi takrat (še POSEBNO takrat!), ko je najbolj težko. Pri tem se zelo zanašam na Božjo pomoč… sama sem šibka in majhna, On pa je vsemogočen in rešuje.  Neverjetno se mi zdi že to, kakšno spremembo sem začutila v sebi, in sicer po enem samem iskrenem slavljenju. Bog je resnično velik. In molitev resnično dela čudeže.

Maruša H.

Spoznaj, sprejmi, daj naprej!

Mladi odrasli za Kristusa smo od petka 18. 11. do nedelje Kristusa Kralja 20. 11. 2016 imeli duhovni tabor za študente in mlade v poklicih z naslovom Spoznaj, sprejmi, daj naprej. Kako smo se imeli in kaj smo doživeli smo strnili v nekaj vtisov.

Preden sem šla na vikend, mi ni bilo čisto jasno, kaj je Božje usmiljenje. Nekako sem ga enačila z odpuščanjem. V preteklih treh dneh pa sem preko govorov in pričevanj dobila občutek, kaj bi to bilo. Sama bi ga opisala kot "sočuten pogled". Pogled, ki sprejema vsakega. V tem pogledu čutimo, da smo mu zares pomembni, da nam potrditev. In čuti z nami. Ni mu vseeno. Ko nam je težko, trpi z nami. Prevzema pa tudi naše grehe in jih sproti pozablja - osredotoča se na nas, ne na to, kaj smo ali česa nismo storili. In ko ga zares doživimo, nas spreminja. En sam Njegov sočuten, usmiljen pogled nas popolnoma osvobaja.

M. T.

Na duhovnem vikendu je bilo zelo lepo. Spoznal sem ljudi, ki te z veseljem sprejmejo med svoje, predvsem pa se približal Bogu in še bolj poglobil svojo vero. Spoznal sem kaj dejansko je usmiljenje, kako zelo je Bog usmiljen do nas in še veliko lepih stvari. Še enkrat hvala vsem, ki so kakor koli prispevali k temu.

B. R.

To je drugi vikend, ki sem se ga udeležil v organizaciji SFL-ja. Bil je zelo konkreten, kako lahko sami delimo božje usmiljenje, v majhnih stvareh in ne nujno velikih premikih, nad katerimi marsikdo hitro obupa. Vsekakor zelo priporočam! :)

D. K.

Najprej Bogu hvala, za vse milosti in blagoslove, ki sem jih prejel na teh duhovnih vajah. Lahko rečem, da so bile daleč najboljše, ker je bila tema seveda letu primerna in še posebna milost je bila to, da smo duhovne vaje opravili prav ob sklepu izrednega jubilejnega leta usmiljenja ter hkrati koncu cerkvenega leta, na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva. Bogu sem hvaležen, za vse udeležence, ki so se skupnosti pridružili na novo in nam s svojo navzočnostjo dali vedeti, da naš trud ni zaman, ampak vedno obrodi milosti in blagoslove On, če ga le prosimo. Ti mladi, ki prihajajo za nami v skupnost (Mladi odrasli za Kristusa) so prihodnost skupnosti ter blagoslov za cerkev na slovenskem in v svojih župnijah.

M. K.

Namen vikenda je bil, da bi se tako udeleženci kot organizatorji spoznali in sprejeli Božje usmiljenje ter se tako navdušili tudi za razdajanje usmiljenja. Hkrati pa sem si želel, da bi ustvarili res dobro vzdušje, zaradi katerega bi bili vsi še bolj odprti tako za Boga, kot za ostale mlade.

V Liboje, k cerkvi sv. Neže se nas je pripeljalo 12 mladih ljudi: 8 fantov ter 4 dekleta. Čeprav smo bili organizatorji na začetku malo razočarani nad majhnim številom ljudi, smo kaj hitro videli, da je bil to prav eden izmed velikih blagoslovov tabora, saj smo si bili že od začetka lahko bolj domači.

Meni je to takrat veliko pomenilo, saj se takrat, ko smo si bliže, lahko zgodi veliko lepih pogovorov, zabavnih domislic, ter prihodnjih prijateljstev. Posledično so tudi pogovori (tako načrtovani kot nenačrtovani) bolje potekali. Poznalo se je tudi, da vikend ni bil zares natrpan s programom in smo bili vsi malo bolj sproščeni. Vsebina pa je bila temu navkljub dovolj bogata.

Tudi ostali deli tabora so me pozitivno presenetili. Ekipa je preko govorov izvirno in zelo dobro predstavila usmiljenje, predvsem pa nam je dala neko novo sliko o Njem. Tudi meni, pa čeprav sem poznal celotno tematiko tabora. K spovedovanju je šlo veliko ljudi, adoracija v soboto zvečer je bila zame še poseben blagoslov. Osebne zgodbe in pričevanja, ki smo si jih med taborom podelili so nam približala praktično izkušnjo usmiljenja in mislim, da mi lahko še nekaj časa daje nov zagon in upanje.

Na koncu vikenda smo s soorganizatorji ugotovili, da se je celotna stvar zelo dobro izšla. Tudi jaz sem bil zelo navdušen nad učinkom tabora pri nekaterih udeležencih in pri ekipi. Vsi smo lahko na sveže začutili Usmiljenje.

Seveda je bil rezultat tabora dosežen le zato, ker je Bog tako močno sodeloval z vsakim izmed nas.

U. G.

Raznolikost v molitvi

Včasih je težko vztrajati v molitvi. Fino je, če si določimo eno uro in prostor, kjer vsak dan molimo - da nam to postane navada in v vsem, kar se nam dogaja, ne pozabimo na Boga. 

Kar pa se vsebine tiče, molitev nikakor ne sme postati rutina. To namreč ni neka obveznost, ki jo moramo opraviti, ampak temelj našega odnosa z Bogom. Ko se pogovarjamo s prijatelji si tudi ne povemo samo, kaj se je novega zgodilo in se nato razidemo, ampak govorimo o vsem mogočem, skupaj preživljamo čas, počnemo različne stvari. 

Meni pri ohranjaju žive molitve pomaga, da menjam njeno obliko. In do sedaj sem jih že kar nekaj preiskusila. Tu jih naštevam, da mogoče dobite kakšno idejo in si popestrite svojih nekaj trenutkov z Bogom. :)

• Sprehod in občudovanje narave ter Stvarnika
• Ustavi se v cerkvi, ko greš mimo
• Sveto pismo
• če si v stiski/pred pomembno odločitvijo postavi Bogu vprašanje in naključno odpri SP
• dogovori se s prijateljem in si izmenično pošiljajta SP vrstice
• dnevna Božja beseda (s tem bom sama začela novembra - po priporočilu prijateljice sem si  kupila Beseda med nami, kjer je poleg vsakodnevih odlomkov še krajši razmislek)
• Pesem
• petje Taizejskih spevov
• slavljenje (predvajaj si kakšen komad od npr.  Hillsongov, ki ti je všeč in ga znaš ter poj zraven Bogu v slavo :))
• Pisanje
• pismo Bogu
• molitveni dnevnik (lahko si zapisuješ, kako se počutiš, kako te je Bog čez dan nagovarjal, za koga ga prosiš ... ali pa samo označuješ na koledarčku, kdaj si molil in tako vidiš, kako redna je tvoja molitev)
• Obrazci
• rožni venec
• rožni venec božjega usmiljenja
• molitve k raznim svetnikom
• Zakramenti
• sv. maša
• adoracija
• Tišina

Mirjam T.

Naš Bog je mogočen silen Bog

Ta vikend (21. - 23. 10. 2016) smo imeli SFLjevci (= Mladi odrasli za Kristusa) duhovne vaje z naslovom Naš Bog je mogočen silen Bog. Kako smo se imeli, si lahko prebereš spodaj. ;)

Vikend je bil naravnost odličen, vreme, kolikor toliko lepo, govori in pričevanja tudi. Bogu hvala tudi za nekaj novih članov, ki so prišli na vikend. Skratka, vse je bilo lepo.

Mitja

Odlična organizacija, hrana, ambient, itd. in kar je najbolj pomembno, čudovite osebe! Pričevanja so bila zelo poučna. Res sem potreboval tak vikend in definitivno sem doživel velik napredek na duhovnem področju. Končno sporočilo zame je bilo, da smo res prav vsi poklicani k oznanjevanju, in to tudi v malih stvareh, nasmeh, podpora, veselje ... Se mi zdi, da so sadovi že vidni v dejanskem življenju. :)

David

Na tabor Mladi odrasli za Kristusa z naslovom Naš Bog je mogočen, silen Bog sem odšla prvič.

Nanj me je vodila želja po zanimanju drugih skupnosti in iskanju nekaj čisto novega - tistega, kar  trenutno potrebujem. Celotna skupnost in njeno delovanje sta na meni pustila določene pozitivne vtise. Moja pričakovanja so bila čisto drugačna od teh, ki sem jih tam doživela. Zelo bi pohvalila celoten sklop predavanj in z njimi podprtih pričevanj. Teme so bile poglobljeno pripravljene in razmišljajoče, tako da smo dobili zelo dobro izhodišče, da o njih še naprej razmišljamo. Zelo se me je dotaknilo slavljenje in molitev nad posamezniki, ki je na takšen način, kot smo jo izvajali, nisem še nikoli doživela.  Kar si bom najbolj zapomnila po tem taboru je sproščenost, navdušenje, veselje in povezanost med vsemi tako novimi kot starimi člani.  Vsak s svojimi idejami in talenti je prispeval, da smo bili skupaj vsi kot ena družina. Ozračje je bilo zelo domače. Preko stalnega druženja drug z drugim smo se lahko vsak posebej odprli in se zaupali drug drugemu ter spletli pristna prijateljstva. Zelo sem vesela, da me je želja pripeljala do take super družbe, ki se podpira in skupaj veseli. Vsakemu, ki kaj takega še ni doživel,  želim, da poskusi - vsaj enkrat priti na kakšen njihov tabor in začutiti kako enkratno in ponosno je biti udeleženec oz. član te skupnosti.

Špela

Vtisi po duhovnem vikendu so predvsem pozitivni. Najbolj mi je bilo všeč to, da je bilo tako sproščeno vzdušje ter zelo všečna družba, ob kateri si se tudi kot novinec prav tako počutil sprejetega. Vse pohvale tudi govorcem, pričevalcem in samim organizatorjem.

Simon

Z veseljem sem se po dolgem času spet udeležila duhovnega vikenda in s seboj pripeljala tudi fanta. Vikend je bil super, lepo je bilo videti znane obraze, se malo poglobiti vase in znova slišati ter začutiti kako nas ima Bog neizmerno rad. J

Ana

Vikend, ki sem ga preživel z Mladimi odraslimi za Kristusa, se mi še zdaj riše pred očmi. Navdušila me je predvsem pristnost govorov in živa vera, ki je sevala in še seva iz navdihnjenih kristjanov. V tem enkratnem vikendu sem združil notranji mir, duhovno razmišljanje in dobro družbo, kar mi je všeč.

Uroš