Vreme - razlog za slabo voljo?

Se tudi vi zbujate v meglena, siva jutra, po možnosti še dežuje in vas to spravlja v slabo voljo? Meni se zdi neverjetno, kako močno lahko taka malenkost kot je vreme, vpliva na moje razpoloženje. Tako sem se prejšnji teden zbudila v tako sivo, megleno, deževno jutro. Nisem bila prepričana ali je res dan in ko sem pogledala na uro in ugotovila, da je že 9.00 in je zunaj tako depresivno vreme, me je to resnično spravilo v slabo voljo. Komaj sem se spravila iz postelje, še težje sem se odpravila na faks, ven iz hiše v ta mraz in mokroto. 

Nato pa se je zgodilo nekaj, kar me je malce streznilo.

Ko sem nekomu potožila kako depresivno vreme je in kako brezvoljna sem, mi je ta oseba odgovorila popolnoma nepričakovano. Pričakovala sem nekaj v smislu - ja, res je obupno ali pa grozno, da je tako že cel teden. Odgovor, ki pa sem ga dobila pa je bil: "pa saj je tako vreme že cel teden, ne vem zakaj bi te danes to še posebej spravilo v slabo voljo. Zakaj bi sploh pustila, da te neka taka malenkost kot je vreme spravi v slabo voljo. Lepa si, mlada si, lepo poješ, počneš kar te veseli. Nimaš razloga za to slabo voljo."

To me je v trenutku streznilo. Res, popolnoma nobenega razloga nimam za slabo voljo. Počnem kar me veseli, živim v super družini, imam super prijatelje, imam dovolj hrane, vode, streho nad glavo in najpomembnejše, poznam Boga, ki skrbi zame na vseh področjih mojega življenja. Le kako sem lahko pozabila na vse to in dopustila, da me nekaj takega kot je malo dežja in megle spravi v slabo voljo? Od zdaj naprej, nikoli več!

Maja C.

Človek obrača, Bog obrne (ali: Vse se je začelo z MINISTRANTI)

V naši družini smo bili že od majhnega vzgojeni v veri. Hodili smo k maši in še danes gremo vsako nedeljo, ob praznikih smo bili skupaj povezani (kosilo, večerja, jaslice, barvanje pirhov, velikonočni zajtrk...). Skratka imam zelo lepe spomine, bilo nam je lepo. Starša sta naju z bratom vedno učila poštenosti in pridnosti.

Vendar pa v svojih najstniških letih nisem razumela mnogo besed glede vere (npr.: kaj pomeni spočela je od Svetega Duha? Kaj pomeni skušnjava? Kaj pomeni Marija je milosti polna? Kako je lahko Marija mati nas vseh, kako je to mogoče? Zakaj trpijo nedolžni, če pa je Bog ljubezen, kako je to mogoče? ...) in še mnoga podobna vprašanja so me obdajala in tudi odvrnila od molitve in prihoda v cerkev. Poleg tega pa sem vedela kaj se ne sme, kaj je grdo, a nisem nikoli razumela zakaj se to ne sme ali zakaj je nekaj narobe.

Bila sem prepričana, da se ne smem družiti z ljudmi, ki ne verujejo v Boga, ki niso Kristjani, ker so pač ti zame nevarni... Nikoli nisem znala razložiti, zakaj verujem v Boga in kaj mi Bog pravzaprav pomeni. ''Zato ker je tako prav, ker so me tako vzgojili!'' je bil večkrat moj odgovor, v resnici pa še sama nisem vedela.

Nekega lepega večera, ko je v naši župniji potekala Lurška 9 dnevnica, sem se kar naenkrat zagledala v postavnega fanta, ki sem ga sicer že velikokrat videla, bil je ministrant. Na lepem mi je postal zelo všeč in bila sem noro zaljubljena vanj. Od tistega dneva naprej sem komaj čakala, na sveto mašo, ni mi bilo težko iti k maši celo dvakrat na dan (tako ob nedeljah kot tudi kak dan med tednom). Samo da sem ga videla in bila sem neizmerno srečna.

Pri vseh teh mašah in poslušanju evangelija, Božje besede, pridig, petju pesmic... Mi je Bog marsikaj ''prišepnil na uho'', začela sem dejansko razumeti stvari, upala sem si o tem spraševati starša in starejšega brata, pa tudi duhovnike... Saj so me stvari začele zanimati. Prihajala sem bližje k Bogu. Zavedala sem se, da se vera ne kaže po statusu in dejavnosti v župnijah, temveč predvsem po obnašanju. Začela sem drugače sprejemati ljudi okoli sebe pa tudi določene stvari. Obiskovala sem mladinski verouk in postala bolj družabna (prej sem bila bolj nesrečni samotar).

Zaradi tega takrat meni prečudovitega fanta sem postala tudi animatorka otrok. Glede na mojo nizko samopodobo in zmedenost, tega nihče ni pričakoval. Vendar pa je želja, da ga spoznam, da se zbližava postala tako močna, da je premagala vsako oviro. 

Med animiranjem otrok in vzgajanjem sem tako čez 3 leta spoznala, da me vzgoja otrok neizmerno veseli in da si želim, da bi to postal moj poklic, da imam talente, da me otroci potrebujejo. Nikoli prej se mi o tem ni niti sanjalo. 

A ti šment! Ta postavni ministrant je ravno ko sem jaz začela biti dejavna animatorka, sam prenehal s tem (bil je namreč malo starejši od mene). Tako se pač nisva spoznala.

Zaljubljena sem bila res noro, o tem so vedeli vsi. Čeprav jaz tega nikoli nisem želela priznati nikomur, edino mojemu starejšemu bratu (bila sta namreč dobra kolega in oba ministranta).

A ti šmet! Fant je prenehal tudi ministrirati... molila sem zanj 3 leta, da bi se vrnil, da bi ga lahko spoznala, da bi se družila... :P

Čez 2 leti ob koncu moje srednje šole sem opazila na internetni strani dobrodelni klub, katerega član je bil tudi on, fant, ki me je očaral. Isti dan sem se prijavila, poklicala predsednico, naštela 100 idej, kje in kako bi bili lahko aktivni... :D. Predsednica in trije člani, ki sem jih kontaktirala so bili čisto navdušeniiiiiii nad menoj, zelooooo so me bili veseli.... in povedali so, da nikogar ne zavračajo. 

A ti šment! čez 3 dni, ko sem bila že prepričana, da so se moje sanje uresničile... Dobim mail od predsednice kluba, da žal tokrat v ta klub ni mogoče priti... zraven pa še par povezav od nekaterih klubov prostovoljcev... To je bil zame najbolj nesrečni dan, mislila sem, da se mi podira svet... :(

A so mi prijatelji in moj najboljši brat razložili, me potolažili, da pomoči ni nikoli preveč, lahko sem dejavna na drugih področjih. Tako sem bila in še danes sem prostovoljka v bolnišničnem vrtcu. Zares to je najlepši poklic :)). Nikoli do takrat pa si nisem predstavljala, da bom kdaj v življenju jaz tako zelo dejavna in resnično srečna. :)).

To je vse naredil Bog, to je dokaz, da je VSEMOGOČNI in nedvomljivo usmiljen!
Nauk vsega tega pa je: '' Kar človek obrača, Bog obrne!'' :)))

Včasih se nam morajo sesuti vsi načrti, včasih moramo pasti na dno... da lahko potem začnemo na NOVO in boljše! :)))

Nina J.

Moj načrt in Božji načrt

1. Želja : biotehniška fakulteta, biologija

2. Želja: pedagoška fakulteta, dvopredmetni učitelj biologije in kemije

Tako nekako je izgledala moja prijava na faks, ko sem bila še v čertrtem letniku gimnazije. Že od 3. letnika gimnazije sem vedela, da si želim študirati biologijo, že od malih nog pa sem si želela poučevati, biti učiteljica.

Sprva sem imela napisano le eno željo – biologijo, saj sem bila prepričana, da bom sprejeta na biotehniško fakulteto brez kakršnihkoli problemov, če bi le nadaljevala s takšnim delom, kot sem ga bila vajena. Vendar pa me je nekaj vleklo, da vseeno napišem še nekaj pod drugo željo. Ampak kaj? Ko zdaj gledam za nazaj, sploh ne vem od kod mi je prišla ideja o študiju dvopredmetnega učitelja. Spomnim se le, da sem kar naenkrat celo začela razmišljati kaj naj dam na prvo željo, saj sem bila od 2. letnika prepričana, da bom študirala biologijo in pika. Biologija, študij dvopredmetnega učitelja, biologija, študij dvopredmetnega učitelja, biologija ...?!?

Preden sem dokončno odposlala vpisni list, sem se usedla na balkonska tla, gledala kako dan počasi ugaša in sem začela moliti. Prosila sem Boga, naj mi prosim pokaže kaj je tisto, kar naj grem študirat. Kje bom našla tisti »sanjski« poklic zame. Ali pa da naj vsaj zrihta, ne glede na moje želje, da bom vseeno pristala tam kjer moram.

Še isti dan sem vpisni list oddala s prvo željo študija na biotehniški fakulteti, smer biologija. Kmalu je prišel čas mature ... za tem pa rezultati. Nad rezultati sem bila presenečena, saj so bili nižji od mojih pričakovanj. Naravnost šokirana pa sem bila, ko sem čez en mesec pa po pošti izvedela, da mi je 2,75 točk zmanjkalo, da bi se vpisala na moj željeni faks. Tako sem se vpisala na študij dvopredmetnega učitelja. Kakšen dan sem bila še šokirana, iskala sem možnosti, kako priti na biotehniško fakulteto, kar nisem se hotela sprijazniti. Ko pa sem začela razmišljati sem v vsem tem zagledala Božji prst vmes, pa sem si rekla, no da vidim zdaj kaj Ti želiš od mene. Hvaležna sem Bogu, da mi je zmanjkalo tistih 2,75 točk, da sem se vpisala na faks, na katerem sem, saj bom dobila boljšo pedagoško izobrazbo, imela bom več prakse, pa še študij je malce manj zahteven ;) in še bi lahko naštevala . Bog je naredil odličen načrt!

Lucija T.

Nekaj vtisov

Ta vikend (21.-23. nov. 2014) smo bili SFLjevci na duhovni obnovi v Žalcu. Kako smo se imeli in kaj nam bo najbolj ostalo v spominu smo strnili v nekaj kratkih vtisov.

Na vikendu sem resnično uživala v pogovorni skupini. Čudovita obogatitev drug drugega. Navdušila me je molitev nad mano (hvala, Nina M. in Mirjam T. :)) in izbor pesmi, same kulske. :) Pričevanja in govori so bili stvar, ki je nisem vajena na tak način in mi je bilo zelo všeč, da je bilo podanih toliko informacij, citatov iz Svetega pisma in konkretnih izkušenj. In res, res ste čudoviti ljudje! Toliko lepih pogovorov, misli, izkušenj, doživetij.

Katja M.

Jaz imam same superlative za ta tabor. Odličen tabor, še boljši ljudje. Mislim da se je lahko vsakdo našel v njem. Moram pohvalit ekipo, ki je zelo dobro sodelovala, tako da smo rešili tudi tiste majhne probleme, ki so se pojavili na taboru. Veliko mi je pomenilo, da se je našlo čas za vse: tako za druženje in veselje, kot za slavljenje in poglobljeno molitev. Tako da sem si tudi jaz našel čas za poglobljeno razmišljanje in molitev o pomembnih življenjskih odločitvah, ki me še čakajo. Vesel sem bil pa tudi novih udeležencev, ki so se vsi po vrsti izkazal za fajn osebe. :)

Jaka R.

Tudi meni je bil vikend zelo všeč (kar sem verjetno že prevečkrat ponovil). Predvsem sem vesel, da sem spoznal tako fajn in zrele ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš tudi o kakšni bolj globoki temi. Zato so mi bili pogovori po skupinah super, debate v nočnih urah pa super². :) Prav tako je bila zame nepozabna izkušnja ko sta Martin in Jaka molila nad menoj. Predavanja in pričevanja so bila zanimiva - taka, da se te res dotaknejo. Hvaležen sem vsem, ki ste svoja doživetja, misli in molitve delili z nami.

Jure B.

Tale tabor je bil po dolgem času en tabor na katerem sem si res lahko vzela čas zase za Boga in zase. Po dolgem času nisem imela nobene nalogice ali zadolžitve, kar mi je prišlo zelo prav. :)

Govori in pričevanja so bila noro dobra in so se me zelo dotaknila Prav tako pa je bila super fajn tudi naša pogovorna skupina, na kateri smo se dotaknile mnogih tem. Ko sta Maruša H. in Nina J. molili zame je bilo to nekaj najlepšega - molitve so bile res super. Pa slavljenja! :D … skratka noro lep, dober in zabaven tabor.

O, pa da ne bomo pozabili nočnih in globokih debat tudi za te sem zelo hvaležna. Spanec bomo že nadoknadili. ;) Res sem vesela, da sem od sedaj naprej del SFL-ja. Hvaležna sem vsej ekipi za čudovito voden vikend, hvala vam. :)

Neža S.

Sam vikend mi je bil zelo všeč. Priprave so mi bile v izziv, saj je bil to prvi konkreten vikend, ki sem ga z nekom vodil, medtem pa sem imel še faks in kolokvije. Tudi udeležilo se ga je zelo veliko ljudi, kar se je izkazalo za odlično – res se nas je nabrala ena super družba. Celoten vikend se je kljub nekaterim zapletom in organizacijskim napakam, ki jih ponavljam iz vikenda v vikend, dobro iztekel. Mislim govori, pričevanja, molitve za posameznike in pogovori so bili super. Sploh potem ponoči, kolikor sem uspel ostati priseben. Hvala za pomoč in družbo, super ste bili. :)

Urban G.

Ta vikend je bil zelo fajn. Všeč so mi bile pogovorne skupine. Imela sem čas za razmislek in seveda veliko druženja. Po dolgem času sem si vzela čas za spoved in molitev za posameznike je bila zakon. :D Še več takih dobrih taborov :)

Ana K.

Duhovni vikend v Žalcu je zame minil super, fantastično in nepozabno. Bil je vreden neprespanih noči. :) Najbolj mi v spominu ostaja Mirjamin govor oz. slika lenega človeka in Boga, ki mu ponuja roko (razlaga: Bog nam daje priložnosti, res vse, nas čaka, je usmiljen ... Mi pa moramo le stegniti roko in mu dovoliti, da se nas dotakne...). Pa tudi Martinovo pričevanje, res zelo dobro!

Veliko mi je pomenilo, da je Nina M. molila zame ... taka molitev res spremeni življenje, za to sem zelo hvaležna.

Nina J.

Povsod si Ti.

Gospod, povsod si Ti. V neverjetni modrini neba, v toplem sijaju sonca, v ljubezni naših bližnjih, v prijaznem nasmehu na ulici, v vedno novih izzivih, v radosti in energiji življenja, v barvah, v rahlem vetru in lepih spominih. Si ti, ki me spodbujaš in opogumljaš, da oznanjam tvojo ljubezen.

Kaj pa, Gospod, v temnih deževnih dnevih, ko se nasmehi zaprejo na toplo? Ko grmenje preglasi ptičje petje? Ko mraz in sivina razžreta lepe spomine in ostane le še obžalovanje? V dvomu, ki me razjeda? V grehu, ki me teži in v skušnjavi, ki me muči? V žalosti, ki me hoče preplaviti in v praznini, ki me bega? V razočaranjih, ki mi jemljejo pogum in v ovirah, ki jih moram premagati? V strahu, ki me hromi in v brezvoljnosti, ki me počasni? V zaskrbljenosti, ki me slepi, Gospod, da vedno znova pozabljam, da si z mano in da si Ti moja moč. Da v Tebi nič ni nemogoče.

In ko najbolj hrepenim po toplini in ljubezni, razumevanju in podpori, takrat molim k Tebi, Gospod:

Oče naš, oče vseh ljudi, ki ne izključuješ nikogar in ne obupaš nad nikomer. Oče naš, ki si in Te bomo po Tvoji milosti srečali v nebesih, Tvoje ime je sveto.

Nakloni nam svojega Duha ljubezni, da Ti bomo s srcem sledili tudi po sivih kotičkih sveta. Pomagaj nam sprejeti in izpolnjevati Tvojo voljo, da se bomo že na zemlji trudili za svetost, ki nam jo kaže Jezus. Pomnoži našo vero, da bomo zaupali v Tvojo ljubezen, ki skrbi za nas, kadarkoli česa potrebujemo.

Odpusti nam naše številne grehe, kakor se tudi mi trudimo odpuščati svojim bratom in nas podpiraj, da bomo v tem vedno bolj napredovali. Ne dopusti, da klonemo v skušnjavi, temveč bodi vedno naša rešitev in ne daj, da bi to kdaj pozabili.

Amen.

Bernarda Š.

O molitvi

Pri molitvi se mi zdi najbolj pomembno, da vztrajaš. Da si najdeš prostor in čas in potem res moliš vsak dan ne glede na to a se ti da, ne glede na to kako zelo zgodaj boš moral jutri vstat, ne glede na to, kakšne volje si... In ne se štopat. Pri molitvi ni pomembno koliko časa moliš, ampak kako. Zase vem, da mi na kakšen bolj težek dan veliko bolj pomaga 5 min. osebne molitve kot 10 rožnih vencev skupaj.

Ful pomembna stvar je pa itak tudi Sveto Pismo. Parkrat se mi je že zgodilo, da me je kdo, ko je izvedel, da berem Sveto Pismo vprašal: A pol si že celo Sveto Pismo prebrala? Po mojem mnenju se Sveto Pismo sploh nebi smelo brat od začetka kot navadna knjiga, vsaj ne, ko šele začenjaš. 

Sveto Pismo je priročnik, ki ga je Bog preko ljudi napisal človeku, navodila, kako uporabljat svoje življenje, da iz njega dobiš kar največ. Zdaj si pa predstavljajte, da imate v rokah debel priročnik za uporabo npr. avtomobila. Kdo bo šel tako knjigo brat od začetka? Skoraj nihče. Ko rabiš nekaj vedet, ko gre nekaj narobe, pogledaš v kazalo in prebereš tisti odlomek kjer opisuje kako rešit problem. No, in ker v življenju redkokdaj čisto zares vemo, kaj hočemo in ker si pri rešitvah problemov s svetopisemskim kazalom ne moreš kaj dosti pomagati se mi zdi super tisti način, ko naključno odpreš Sveto Pismo in prebereš kar ti pade v oči. Praktično vedno dobiš točno to kar rabiš, pa še brskanju po kazalu se izogneš :)

Nina Š.

Bleščeči trenutki

Vsak dan se nam zgodi ogromno drobnih dobrih trenutkov, pa tudi veliko tistih drugih trenutkov, ki se jih ne spominjamo z lahkim srcem. Večino hitro pozabimo, le peščica nam jih ostane v spominu. Hitro pozabimo na blagoslove in uslišane prošnje in se raje koncentriramo na vse kar nam manjka, na vse kar si želimo, na stiske.

Pozabljamo, da smo pretekle preizkušnje prestali in da je Bog vedno z nami. Naših življenj se dotika ko smo sami in preko naših bližnjih, vsake toliko pa tudi preko popolnih neznancev. Na tem blogu bomo YFLjevci in SFLjevci delili delčke naših življenj. Tiste bleščeče trenutke, ko smo čutili, da je Bog še posebej aktivno navzoč v naših življenjih.

Nina M.