O molitvi

Pri molitvi se mi zdi najbolj pomembno, da vztrajaš. Da si najdeš prostor in čas in potem res moliš vsak dan ne glede na to a se ti da, ne glede na to kako zelo zgodaj boš moral jutri vstat, ne glede na to, kakšne volje si... In ne se štopat. Pri molitvi ni pomembno koliko časa moliš, ampak kako. Zase vem, da mi na kakšen bolj težek dan veliko bolj pomaga 5 min. osebne molitve kot 10 rožnih vencev skupaj.

Ful pomembna stvar je pa itak tudi Sveto Pismo. Parkrat se mi je že zgodilo, da me je kdo, ko je izvedel, da berem Sveto Pismo vprašal: A pol si že celo Sveto Pismo prebrala? Po mojem mnenju se Sveto Pismo sploh nebi smelo brat od začetka kot navadna knjiga, vsaj ne, ko šele začenjaš. 

Sveto Pismo je priročnik, ki ga je Bog preko ljudi napisal človeku, navodila, kako uporabljat svoje življenje, da iz njega dobiš kar največ. Zdaj si pa predstavljajte, da imate v rokah debel priročnik za uporabo npr. avtomobila. Kdo bo šel tako knjigo brat od začetka? Skoraj nihče. Ko rabiš nekaj vedet, ko gre nekaj narobe, pogledaš v kazalo in prebereš tisti odlomek kjer opisuje kako rešit problem. No, in ker v življenju redkokdaj čisto zares vemo, kaj hočemo in ker si pri rešitvah problemov s svetopisemskim kazalom ne moreš kaj dosti pomagati se mi zdi super tisti način, ko naključno odpreš Sveto Pismo in prebereš kar ti pade v oči. Praktično vedno dobiš točno to kar rabiš, pa še brskanju po kazalu se izogneš :)

Nina Š.

Bleščeči trenutki

Vsak dan se nam zgodi ogromno drobnih dobrih trenutkov, pa tudi veliko tistih drugih trenutkov, ki se jih ne spominjamo z lahkim srcem. Večino hitro pozabimo, le peščica nam jih ostane v spominu. Hitro pozabimo na blagoslove in uslišane prošnje in se raje koncentriramo na vse kar nam manjka, na vse kar si želimo, na stiske.

Pozabljamo, da smo pretekle preizkušnje prestali in da je Bog vedno z nami. Naših življenj se dotika ko smo sami in preko naših bližnjih, vsake toliko pa tudi preko popolnih neznancev. Na tem blogu bomo YFLjevci in SFLjevci delili delčke naših življenj. Tiste bleščeče trenutke, ko smo čutili, da je Bog še posebej aktivno navzoč v naših življenjih.

Nina M.

Mladinski tabor

Ta vikend sem na Mladinskem taboru na Brezjah. Že v soboto, ko smo se zbrali, sem začutil, da bo tabor nekaj posebnega. In verjetno vsakdo, ki je že bil na YFL taboru ve, da je tabor na Brezjah najlepše začeti s krasno večerjo. Sledile so seveda spoznavne igre, množično igranje Jungle Speed-a in vseh vrst asociacije pri Dixitu.

Na taboru smo prihajali bliže Jezusu ter Duhu in milostim, ki prihajajo po Njem. Spoznali smo za marsikoga novo obliko molitve - slavljenje. Ves program je spremljamo petje že poznanih in učenje novih pesmi. Imeli smo se super. Veliko je bilo občudovanja Mihata in smejajna na splošno, prosti čas pa so zapolnjevali tudi prašički, gordijsko vozlanje, bodigardi ...

Nedelja je in približuje se čas za sveto mašo, kjer se bomo osebno združili z Jezusom. Je pa to tudi znak, da se ta krasen vikend približuje koncu. Hvala Bogu, da nas po maši čaka še kosilo!

Janez G.

Skupinska slika - Mladinski tabor Brezje 24. - 26. okt. 2014

Moj prvi YFL tabor

Ta vikend se je odvijal moj prvi YFL tabor in sem prepričana, da ne bo zadnji. Zapomnila si ga bom po odlični hrani, zabavnih igrah in pa seveda po vseh super ljudeh, ki sem jih na novo spoznala. 

Zasedajo poseben kotiček mojega srca, saj so zelo pripomogli k mojemu odnosu z Bogom. Spoznala sem, da Bog res zna odpuščati in da mu lahko čisto vse zaupam. On je tisti, ki nas razume in nam pomaga takrat, ko ga najbolj potrebujemo.

Dnevi na taboru so potekali nekako takole: Zjutraj smo se zbudili ob prijetni budnici, ki so nam jo zapeli in zaigrali naši voditelji. Potem smo imeli zabavno jutranjo telovadbo in odšli na super zajtrk, ki so nam ga pripravile sestre frančiškanke. Do kosila smo imeli predavanja in pričevanja o izkušnjah z Bogom. Prosti čas smo preživeli v igri (rovarček, pujski J, Jungle speed, Dixit…) in v spoznavanju novih prijateljev. Popoldan so se nadaljevala predavanja, zvečer pa smo preživeli čas z Bogom med slavljenjem.

Vikend je minil kot bi trenil, saj smo se vsak dan zabavali in imeli lepo. Pridi na naslednjega še ti in verjemi, da ti bo ostal v tako lepem spominu kot je meni. J

Nika T.

Širjenje vere

V zadnjih mesecih smo Mladi za Kristusa organizirali kar nekaj mladinskih taborov; enega za birmance iz Višnje gore, spet drugega za naše prijatelje, sošolce, kmalu pa prihaja še en tabor za birmance iz Grahovega. Jaz sem bila poleg teh zadnjih dveh na le še enemu, mojemu prvemu mladinskemu taboru. Čeprav to ni veliko, pa mi zadeva postaja vedno bolj in bolj všeč. Pa ne le zaradi druženja, igric, hrane (čeprav so tudi te reči super :P ). V mladinskih taborih sem našla način, da v praksi, z dejanji širim vero.

Dolžnost širjenja vere je ena taka stvar, ki sem jo srečavala ves čas, pri maši, na verouku... Skratka ves čas mi je bilo jasno, da je dolžnost kristjana tudi evangelizacija, a nikoli se s tem nisem preveč obremenjevala. Živela sem kot sem živela, nisem se kaj preveč trudila, da bi v krščanstvo potegnila še koga, kratko malo, to zavedanje, da je moja naloga, da vero tudi širim sem potisnila ob stran. Potem pa je prišla Stična. Geslo Stične 2013 je bilo Vi boste moje priče. Ta citat in njegov pomen, sta bila obrazložena v pridigi, ki jo je imel škof Jamnik in v njej je prav nas, mlade pozval: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. (Mt 28, 29) To se me je takrat res zelo dotaknilo in iz Stične sem se vrnila z zavedanjem, da ni dovolj da vero le živim, moram jo tudi širiti. Takrat sem se začela v vsakodnevnem življenju truditi za širjenje vere. Poskušala sem na mnoge načine, ampak, ko sem prišla domov iz prvega mladinskega tabora, na katerem sem pomagala sem se prvič zares počutila, da sem dejansko nekaj naredila. J

Ja, za mladinske tabore gre veliko časa, živcev in energije ampak je prav vse poplačano, ko se en teden po taboru z udeleženko pogovarjaš prek Facebooka in ti napiše, da ji je od tabora v šoli veliko lažje, ker ve, da ni sama, ampak ima zraven Njega ter da ji je tabor čisto spremenil pogled na "te stvari". Res, ko kaj takega dobiš... ne znam opisat, ampak verjetno sem izgledala nekako takole:

Meni so mladinski tabori in širjenje vere nasploh, prinesli ogrooomno veselja ter me ponesli še en korak bližje k Bogu, to pa je to, kar zares šteje. J

Nina Š.

V pričakovanju

V pričakovanju česa? Božiča vendar! J

Letos sem prve okraske in božične piškote na policah nekaterih trgovin opazila že konec septembra. Iz tedna v teden jih je bilo opaziti čedalje več in še preden se je adventni čas dobro začel smo bili že zasuti z reklamami in raznimi bolj ali manj ugodnimi ponudbami. In tako se v adventnem času (no, pa tudi sicer) hitro znajdemo pred vprašanjem: Kaj je pravi smisel Božiča?

Mislim, da je adventni čas priložnost, da znova odkrijemo odgovor na to vprašanje. Mogoče ga imamo praktično na dlani, pa smo nanj že pozabili ... Mogoče pa smo ga preprosto izgubili med vsemi materialnimi stvarmi, ki se v naših življenjih včasih nakopičijo, ne da bi sploh opazili. Pa vendar, v adventem času imamo čudovito priložnost, da s sebe stresemo prah potrošništva in v zakramentu spovedi očistimo srce greha, ter tako naredimo prostor Jezusu. Prav tako mislim, da se lahko, ko obdarujemo svoje bližnje, spomnimo tudi tistih, ki si obdarovanja ne morejo privoščiti, ter jim po svojih zmožnostih darujemo - lahko kak evro, lahko hrano ali obleko, lahko pa tudi obisk, nasmeh ali prijazen stisk roke. ''Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.'' (Mt 25, 40)

Sama sem letos sklenila, da tokrat advent ne bo šel mimo mene. Odločila sem se, da bom več časa posvečala Bogu in bližnjim, sploh ob nedeljah. Dnevi hitro minevajo in prihajajočo nedeljo bomo na adventnem vencu prižgali že tretjo svečo. In potem še čisto malo … in že bo Božič. Da pričakamo novorojenega Gospoda z veselim in preprostim srcem vas torej vzpodbujam, naj se naše priprave na Božič ne vrtijo zgolj okrog kupovanja daril in peke piškotov, temveč tudi okrog molitve, spovedi, dobrih del in pomoči bližnjim.

Jezus se ni rodil v supermarketu, temveč v skromni štalici, pa vendar je prišel, da bi nas obdaroval z najboljšim darilom. Dal nam je samega sebe. Tako se tudi pravi smisel Božiča ne skriva na nobeni trgovinski polici, temveč v štalici, položen v jasli.

Želim vam blagoslovljeno pričakovanje rojstva malega Jezuščka. J

Petra S.

Družinski dan

Mladi za Kristusa smo skupnost. Skupaj pripravljamo tabore, skupaj preživljamo svoj prosti čas. Drug z drugim delimo veselje, svoje težave, navdušenost, skrbi ... molimo drug za drugega. Prepričana sem, da poznate ta občutek pripadnosti.

Ampak smo tudi del večje skupnosti, skupaj z otroki, mladimi odraslimi in zakonci. Imamo malo skupnih dogodkov in se slabo poznamo, ampak včerajšnji dan smo preživeli skupaj in imeli priložnost, da se bolje spoznamo in povežemo.

Pred tem me je malo skrbelo, kako bo vse skupaj izgledalo. Kakšno točko bi mladi predstavili odraslim? O čem naj bi se pogovarjala z ljudmi, ki jih komaj poznam? Kako se bodo vključili moji starši? ... Vse skrbi so se izkazale za nepotrebne. Začeli smo s slavljenjem in se tako že na začetku povezali v molitvi. Nadaljevati je bilo lahko – mladi smo predstavili svoje izkušnje z letošnjih kongresov, z otroki smo peli pesmi, šli na kosilo, nato razmišljali o evangelizaciji in poslanstvu kristjanov, za konec pa so nas zakonci še »namahali« v odbojki. Bilo je sproščeno in zabavno, kot da bi bili na kakšnem družinskem pikniku.

Včasih si mladi mislimo, da se med seboj bolj razlikujemo, kot se v resnici. Pa smo vsi kristjani, vsak na svoji poti z enakim poslanstvom in podobnimi ovirami. Vredno je vložiti nekaj časa in truda, da se med seboj povežemo in tako lažje in vsi pridemo na cilj.

Mirjam T.