Amazing love, how can it be?

My chains fell off my heart, I'm free. I'm alive to live for you. Amazing love, how can it be? You gave everything for me, everything. Takole gre pesem, ki je na noro zažigala na kongresu s katerega smo se vrnili včeraj. No in zdaj, ko sem sveže naspana, vam moram povedat kok noro fajn je blo! :D

Sploh ne morem opisat zares. Letos sem v ekipi za pripravo SFL kongresa, zato nisem bila prov dost vpletena v pripravo YFL kongresa in tako sem se lahko bolj prepustila dogajanju (čeprav me je doletelo nenapovedno vodenje slavljenja, ampak moram priznat, da je blo prav lepo - kakšna čast, da te prosijo, da vodiš slavljenje na kongresu!)

V glavnem, dotaknilo se me je precej stvari - pogovori s prijatelji, ki jih že dolgo nisem videla, veselje, ko sem se srečala z ljudmi, ki so nekako moja družina, skupna slavljenja (v množici 250 ljudi :D), navdihujoči govori, molitev pred najsvetejšim ... pač super! Najbolj pa se me je dotaknila t.i. commitment ceremony. A veste, ko je na koncu mladinskega tabora priključitev k YFL-ju? No, takrat damo obljubo Jezusu in skupnosti. Podobno obljubo date tudi kot voditelji in tudi kot MV-ji. Seveda, kot se spomnim svoje prve obljube skupnosti, nisem vedela za kaj točno se odločam in je nisem jemala preveč resno. Si predstavljam, da je tako verjetno z vsemi?

No, moja prva prava obljuba se je zgodila na enem  izmed preteklih kongresov ... večkrat na večih kongresih in ob različnih drugih priložnostih itd. še posebej se spomnim kongresa v Ženevi. Imeli smo tako obljubo s svečkami. MV-ji smo dobil mal večje svečke (take okrogle s pisanimi okrasnimi steklenimi podstavki) in smo stali pred odrom. Za nami je bil na odru osvetljen križ. Ljudje iz dvorane so prihajali in pri nas prižigali svečke in jih polagali okrog križa. V tistem trenutku sem čutila, da je moja naloga širiti to kar imam, ta plamen, to ljubezen in veseje, ki ju čutim ob služenju Bogu in drugim. Ko so vsi prižgali svečke, smo mi svoje položili okrog teh svečk. Je blo res tko sporočilno zame.

No na tem kongresu smo naredili podobno stvar. Prižgali smo svoje svečke, z nami tudi voditelji v skupnosti, ljudje v dvorani pa so jih prižigali ob naših svečakh. položili smo jih na mize ob križu in s tem sporočili svojo odločitev, da hočemo pripadati Bogu. Spet sem obnovila svojo obljubo in bilo je res lepo. V tej skupnosti sem že 7 let in pol in moram rečt, da niti za trenutek ne obžalujem vsega kar sem dala skozi in kar se je zgodilo. upam, da se nam poleti pridružite na kongresu in doživite to, kar smo doživeli mi. :)

Maja C.

Moč molitve

Včeraj je do mene pršla novica, da so mel pri nas v Trnovem pod mostom trije fantje nek prepir in je potem eden dva zabodel - eden je umrl. Ko sm to slišala sem potem zvečer ful molila za tega fanta, ki je umrl, da bi bil ja rešen. In potem, ko sem povedala kar sem imela za povedat, sem odprla Sveto Pismo in prebrala ven (ne vem iz kje) ''Tvoj brat bo vstal.'' Kul ane! :D

Nej vam povem še en drug primer. Ta je pa sicer malo starejši pa pomojem sem to že neki pravila, ampak se navezuje. Pred tremi leti se mi zdi, sm bla jst še na osnovki in takrt se je en šestar obesil. In valda jst sm bla čist iz sebe in sm ful molila, da bi ta človek lahko kakorkoli prišel v nebesa. Potem sem pa po dobrem tednu (med katerim sem Bogu vztrajno težila :)) dobila citat iz Dan 10, 12: ''Potem mi je rekel: »Ne boj se, Daniel, kajti od prvega dne, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel in se ponižal pred svojim Bogom, so bile tvoje besede uslišane; in zaradi tvojih besed sem prišel.''

Skratka. Rada bi vam povedala, da je molitev (sploh če ma še kakšno žrtev zraven al pa post) res ena fuuuuuuuuuuuuuuuuuul močna zadeva. Res lahko spreminja življenja. Dejte jo uporabljat. Zase in za druge. Dejte jo uporabljat za popolne tujce. Ko vidte da drvi mimo rešilc pa zmolte za tega ka je notr pa ko molte zvečer pa prosite še za enega ka je zdle na smrtni postelji, ali pa za enega, ki je zdajle pred hudo odločitvijo in ne ve kaj naj stori... Al pa za kogarkoli.

To vam polagam na srce. V molitvi je resnično velika moč. To sm občutila tudi sama. Sej sm že pravla večini kako je blo z mano v osnovki, še za ostale pa povem, da ne preveč fajn. Mislm. Jst nism bla sposobna verjet, da obstaja oseba, ki ji nebi šla na živce in ki bi me lahko mela rada. Jst tega nism bla sposobna vrjet. Pač. Kriza. In to sm zdej zvedla, kaj je blo pravzaprav krivo za nenaden preobrat v mojem življenju, za tistih nekaj čudežev, ki se mi jih je zgodilo in za to, da zdej lohka zatrdim, da sem najsrečnejši človek na svetu. To sm zvedla prek sanj. Mela sm ene take sanje ka mi nikakor niso šle iz glave in potem takoj ko sm prvič po njih odpla Sveto Pismo, je v njem pialo, da je sanje treba nujno razložit (ne vem kje in ne vem kako dobesedno, ampak blo je dokaj jasno in dobesedno napisan). In jst sm pol šla do kaplana, ki je tut moj duhovni vodja, in mi je razložil kaj pomenjo. Kaj sm sanjala ne rabim pisat, povem pa, da se je v tistem času, ko se je moje življenje začelo spreminjat, zgodil en kjučen trenutek, ko bi jst po vseh pravilih mogla umret. Ne fizično ampak tko useb - da bi zgubila upanje in sposobnost ljubiti. No ne čsit tko - ne znam povedat. Ampak v metafori: skratka naj bi umrla. Ampak v tistem ključnem trenutku se je pojavil nek starec. Tujec. Nekdo, ki ga sploh ne poznam in on tudi ne mene. On je v tistem ključnem trenutku molil zame. In zaradi te njegove molitve - polpolnega tujca! - se je men zgodilo ene par čudežev in sem bila sposobna popolnoma odpustiti, zaceliti rane in začet popolnoma nanovo s pogledom ljubezni.

Tko da ja. Dejte še vi bit prosim taki starčki. Jst bom temule večno hvaležna. Dejte rešvat ljudi, če lahko, pa nč vas ne stane, da nekomu spremenite življenje - zakaj nebi? :D

Katja C.