Moja zgodba

Prihajam iz dokaj krščanske, pobožne družine. Doma vsak večer molimo, hodimo skupaj v nedeljo k maši, moja mama hodi k pevskemu zboru, starša hodita na zakonsko skupino, jaz sem na mladinsko, s sestro sva bila animatorja, ...

Taka recimo bolj aktivna krščanska familija, ki Boga ne jemlje čisto z levo roko.

In mislil sem, da sem tak tudi sam. Krščanske vrednote sem si vzel za svoje. Vsaj ta glavne, ki se tičejo dobrote in usmiljenja, ljubezni do sočloveka, kot sem jo sam poznal, prav tako nisem odobraval preklinjanja in norčevanja iz drugih. No, razen do neke mere do mlajše sestre doma. (:

Te stvari so povzročile, da sem postal v šoli (kot marsikateri otrok iz močnih krščanskih družin, pa še kdo) ena izmed tarč posmehovanja. Bil pa sem tak, da se nisem znal zares branit. Nisem se zares postavil zase, a hvala Bogu sem imel enega prijatelja, da me je podpiral in še nekaj ostalih sošolcev, s katerimi smo si bili blizu. Še vedno pa sem si iz osnovne šole nabral občutek drugačnosti in manjvrednosti.

Tako sem zdržal v neki borbi za Boga do 7. razreda, v osmem pa sem začel popuščati. Ker sem imel dovolj tega, da sem vedno drugačen od vseh ostalih. V tistem času se je začela razpaševati moja lenoba (sem eden izmed mlajših v družini, len po naravi, pa še malo razvajen) ter odvisnost od računalniških igric. Prav tako sem že od 3. razreda OŠ samozadovoljeval. Tu moram povedati, da je imela zaslugo za to tudi takratna spolna vzgoja.

V srednji šoli se je moja želja po tem, da bi bil »normalen« še stopnjevala. Prav tako so se stopnjevale moja odvisnost od lenobe, sanjarjenja in računalniških igric. Kljub želji po »normalnosti« se nisem znal vključiti med vrstnike in sem zato iskal izhod iz realnosti, ki mi je bila pretežka.

Nisem hotel biti brez Boga in moralnih vrednot, ki se tičejo predvsem lepega odnosa do sočloveka in Boga, hkrati pa sem hotel biti vključen v družbo. A to ni šlo, vsaj v moji glavi in v tisti družbi ni šlo. Bil sem razcepljen željo po sprejetosti in potrebo po Bogu.

V drugem letniku srednje šole sem šel z očetom v Međugorje. Iz tega kraja poročajo o raznih čudežnih spreobrnjenjih, ozdravljenjih in Marijinih prikazovanjih. Sam lahko rečem, da je to res dober kraj za srečanje z Bogom, drugega ne morem trditi. No vglavnem, jaz sem bil tam dokaj prestrašen. In tam sem rekel Bogu naslednje: »Prosim Te, ne pokaži mi nobenega čudeža ali prikazovanja, ker nočem bolj verjet Vate.« To sem storil, ker me je bilo strah tega, da bi se moral spremeniti. Moral postati boljši, kar pa zahteva velik napor in še večjo izključitev iz družbe. Pač, tako sem si mislil. Še naprej sem sicer molil, hodil k maši, ...

A v resnici sem s tem rekel Bogu: »Nočem te v svojem življenju.« In tako se je On umaknil. Naslednji dve leti srednje šole sta bili najslabši v mojem življenju (občutki nesprejetosti, sramu, iskanje utehe v odvisnostih, negotovost v odnosih, osamljenost, neodločnost,...). Do konca srednje šole pa sem počasi začel ugotavljati, da brez Boga ne morem, ne zares. V meni se je večala želja po odločitvi za Boga. Ne po polovičarstvu, ampak po vedno večji predanosti.

Tako sem v počitnicah, ki razmejujejo faks in srednjo šolo zopet šel v Međugorje. Tam sem rekel Bogu, naj mi prosim pokaže, da res obstaja.

Šel sem tudi k spovedi. Pri njej sem se spovedal tudi izjave: »Prosim te, ne pokaži mi nobenega čudeža ali prikazovanja, ker nočem bolj verjet vate.«. Spovednik je bil neki mladi duhovnik in ni imel pojma, kaj mu govorim. Niti mi ni znal dati nobenega nasveta ali karkoli. A ta spoved je bila kljub temu najboljša v mojem življenju.

Zakaj? Takoj po spovedi sem nenadoma začutil srečo. Večjo kot kadarkoli prej. Osvobojenost in srečo. Ne znam zares opisat a takrat sem vedel, da se me je Bog dotaknil, da mi odpušča in najpomembnejše: da On zares JE. Takrat sem tudi prvič hotel moliti. In molil sem prosto in s srcem. In to našega Boga, ne karkoli drugega. Po tem dogodku sem začel obračati tirnice življenja. Vedel sem, da hočem biti z Bogom in za Boga, v kar me je prepričal ta trenutek v Međugorju.

Je res, da sem na faksu v Rožni dolini hitro začel malo ustavljat napredek proti Bogu, odvisnost od igric se je povečala, ... A Bog me ni pustil pri miru. Tako me je Bog tri leta po tem dogodku preko prijatelja (hvala Jaka) prepričal, da sem prišel na duhovni vikend Mladih odraslih za Kristusa (SFL). Tam sem še malo bolj konkretno začel usmerjati svoje življenje proti Bogu. Sedaj služim v skupnosti kot eden izmed voditeljev, resneje jemljem šolo, pa tudi v odnosih s soljudmi se bolje znajdem. V veliko manjši meri se počutim samega in nesamozavestnega. Našel sem ljudi, za katere lahko rečem, da smo prijatelji. Igrice in odvisnosti niso več vrhunci mojega življenja kot prej in jih ne potrebujem več. Prav tako me je Bog (ob veliko molitve in truda) rešil odvisnosti od pornografije in samozadovoljevanja.

Moram reči da je ta stil življenja težji. Pač ko greš z Bogom doživljaš borbe, potrebe po odpovedih, so težje, kot če nebi živeli za Boga. A imamo vedno ob sebi Boga, tistega, ki je rešil, rešuje in bo rešil, ko sami ne zmoremo več. 

Kar želim sporočiti je najprej, da Bog je, da Bog odgovarja na naše prošnje, da nam pomaga, da nam želi dati mir in srečo, da ima za nas pripravljene ljudi, ki nam bodo pomagali, da nas dejansko Ljubi. Življenje z Njim je težko, a se splača.

Urban G.

Poglej na svet skozi Božje oči

Takole je bilo na mojem prvem SFL vikendu. :)

Na začetku sem se duhovnega vikenda zelo veselila, istočasno pa sem bila tudi malo v dvomih, ker nisem vedela kako bo. Zaradi mnogih študijskih obveznosti sem že skoraj odpovedala udeležbo, vendar sem se na koncu vseeno odločila, da grem. Na vikendu sem se imela fantastično. Nagovorila sta me vera in odprtost vseh sodelujočih. Vesela sem, da sem (boljše) spoznala toliko super ljudi. Po molitvi nad mano sem začutila božji dotik in bližino. Tudi slavljenje sem posledično doživela drugače kot prej. Čeprav se z večino nisem dobro poznala, sem se počutila sprejeto in kot da se poznamo že od nekdaj. Dotaknila so se me tudi pričevanja, s pomočjo katerih sem se zamislila nad svojim odnosom z Bogom. Prav tako so mi bile všeč tudi "pogovorne skupine", kjer sem lahko podelila svoja razmišljanja o veri, česar z drugimi mladimi ne morem. 

Mateja B.

Vreme - razlog za slabo voljo?

Se tudi vi zbujate v meglena, siva jutra, po možnosti še dežuje in vas to spravlja v slabo voljo? Meni se zdi neverjetno, kako močno lahko taka malenkost kot je vreme, vpliva na moje razpoloženje. Tako sem se prejšnji teden zbudila v tako sivo, megleno, deževno jutro. Nisem bila prepričana ali je res dan in ko sem pogledala na uro in ugotovila, da je že 9.00 in je zunaj tako depresivno vreme, me je to resnično spravilo v slabo voljo. Komaj sem se spravila iz postelje, še težje sem se odpravila na faks, ven iz hiše v ta mraz in mokroto. 

Nato pa se je zgodilo nekaj, kar me je malce streznilo.

Ko sem nekomu potožila kako depresivno vreme je in kako brezvoljna sem, mi je ta oseba odgovorila popolnoma nepričakovano. Pričakovala sem nekaj v smislu - ja, res je obupno ali pa grozno, da je tako že cel teden. Odgovor, ki pa sem ga dobila pa je bil: "pa saj je tako vreme že cel teden, ne vem zakaj bi te danes to še posebej spravilo v slabo voljo. Zakaj bi sploh pustila, da te neka taka malenkost kot je vreme spravi v slabo voljo. Lepa si, mlada si, lepo poješ, počneš kar te veseli. Nimaš razloga za to slabo voljo."

To me je v trenutku streznilo. Res, popolnoma nobenega razloga nimam za slabo voljo. Počnem kar me veseli, živim v super družini, imam super prijatelje, imam dovolj hrane, vode, streho nad glavo in najpomembnejše, poznam Boga, ki skrbi zame na vseh področjih mojega življenja. Le kako sem lahko pozabila na vse to in dopustila, da me nekaj takega kot je malo dežja in megle spravi v slabo voljo? Od zdaj naprej, nikoli več!

Maja C.

Človek obrača, Bog obrne (ali: Vse se je začelo z MINISTRANTI)

V naši družini smo bili že od majhnega vzgojeni v veri. Hodili smo k maši in še danes gremo vsako nedeljo, ob praznikih smo bili skupaj povezani (kosilo, večerja, jaslice, barvanje pirhov, velikonočni zajtrk...). Skratka imam zelo lepe spomine, bilo nam je lepo. Starša sta naju z bratom vedno učila poštenosti in pridnosti.

Vendar pa v svojih najstniških letih nisem razumela mnogo besed glede vere (npr.: kaj pomeni spočela je od Svetega Duha? Kaj pomeni skušnjava? Kaj pomeni Marija je milosti polna? Kako je lahko Marija mati nas vseh, kako je to mogoče? Zakaj trpijo nedolžni, če pa je Bog ljubezen, kako je to mogoče? ...) in še mnoga podobna vprašanja so me obdajala in tudi odvrnila od molitve in prihoda v cerkev. Poleg tega pa sem vedela kaj se ne sme, kaj je grdo, a nisem nikoli razumela zakaj se to ne sme ali zakaj je nekaj narobe.

Bila sem prepričana, da se ne smem družiti z ljudmi, ki ne verujejo v Boga, ki niso Kristjani, ker so pač ti zame nevarni... Nikoli nisem znala razložiti, zakaj verujem v Boga in kaj mi Bog pravzaprav pomeni. ''Zato ker je tako prav, ker so me tako vzgojili!'' je bil večkrat moj odgovor, v resnici pa še sama nisem vedela.

Nekega lepega večera, ko je v naši župniji potekala Lurška 9 dnevnica, sem se kar naenkrat zagledala v postavnega fanta, ki sem ga sicer že velikokrat videla, bil je ministrant. Na lepem mi je postal zelo všeč in bila sem noro zaljubljena vanj. Od tistega dneva naprej sem komaj čakala, na sveto mašo, ni mi bilo težko iti k maši celo dvakrat na dan (tako ob nedeljah kot tudi kak dan med tednom). Samo da sem ga videla in bila sem neizmerno srečna.

Pri vseh teh mašah in poslušanju evangelija, Božje besede, pridig, petju pesmic... Mi je Bog marsikaj ''prišepnil na uho'', začela sem dejansko razumeti stvari, upala sem si o tem spraševati starša in starejšega brata, pa tudi duhovnike... Saj so me stvari začele zanimati. Prihajala sem bližje k Bogu. Zavedala sem se, da se vera ne kaže po statusu in dejavnosti v župnijah, temveč predvsem po obnašanju. Začela sem drugače sprejemati ljudi okoli sebe pa tudi določene stvari. Obiskovala sem mladinski verouk in postala bolj družabna (prej sem bila bolj nesrečni samotar).

Zaradi tega takrat meni prečudovitega fanta sem postala tudi animatorka otrok. Glede na mojo nizko samopodobo in zmedenost, tega nihče ni pričakoval. Vendar pa je želja, da ga spoznam, da se zbližava postala tako močna, da je premagala vsako oviro. 

Med animiranjem otrok in vzgajanjem sem tako čez 3 leta spoznala, da me vzgoja otrok neizmerno veseli in da si želim, da bi to postal moj poklic, da imam talente, da me otroci potrebujejo. Nikoli prej se mi o tem ni niti sanjalo. 

A ti šment! Ta postavni ministrant je ravno ko sem jaz začela biti dejavna animatorka, sam prenehal s tem (bil je namreč malo starejši od mene). Tako se pač nisva spoznala.

Zaljubljena sem bila res noro, o tem so vedeli vsi. Čeprav jaz tega nikoli nisem želela priznati nikomur, edino mojemu starejšemu bratu (bila sta namreč dobra kolega in oba ministranta).

A ti šmet! Fant je prenehal tudi ministrirati... molila sem zanj 3 leta, da bi se vrnil, da bi ga lahko spoznala, da bi se družila... :P

Čez 2 leti ob koncu moje srednje šole sem opazila na internetni strani dobrodelni klub, katerega član je bil tudi on, fant, ki me je očaral. Isti dan sem se prijavila, poklicala predsednico, naštela 100 idej, kje in kako bi bili lahko aktivni... :D. Predsednica in trije člani, ki sem jih kontaktirala so bili čisto navdušeniiiiiii nad menoj, zelooooo so me bili veseli.... in povedali so, da nikogar ne zavračajo. 

A ti šment! čez 3 dni, ko sem bila že prepričana, da so se moje sanje uresničile... Dobim mail od predsednice kluba, da žal tokrat v ta klub ni mogoče priti... zraven pa še par povezav od nekaterih klubov prostovoljcev... To je bil zame najbolj nesrečni dan, mislila sem, da se mi podira svet... :(

A so mi prijatelji in moj najboljši brat razložili, me potolažili, da pomoči ni nikoli preveč, lahko sem dejavna na drugih področjih. Tako sem bila in še danes sem prostovoljka v bolnišničnem vrtcu. Zares to je najlepši poklic :)). Nikoli do takrat pa si nisem predstavljala, da bom kdaj v življenju jaz tako zelo dejavna in resnično srečna. :)).

To je vse naredil Bog, to je dokaz, da je VSEMOGOČNI in nedvomljivo usmiljen!
Nauk vsega tega pa je: '' Kar človek obrača, Bog obrne!'' :)))

Včasih se nam morajo sesuti vsi načrti, včasih moramo pasti na dno... da lahko potem začnemo na NOVO in boljše! :)))

Nina J.