Podoba večnosti

Z leti, ko je moja vera "rasla", sem imela hude težave z večnostjo. Kako lahko obstaja nekaj kar nima konca? Zagotovo se naveličaš - ne glede na vse kar počneš. Miselnost marsikoga je, da je vsega - slabega in dobrega - enkrat konec. Zato lahko uživamo v dobrih stvareh in preživimo slabe - ker vse minejo. Kako naj človek uživa v nečem kar bo večno?

Potem sem ugotovila, da večnost v nebesih ne pomeni večno spuščanje po toboganih ipd., vendar pomeni večno slavljenje Boga, ki je tam, večno biti z Njim... To zveni že bolj mikavno, ampak še vedno nerazumljivo. Če bi YFLjevci slavljenje raztegnili le na 5-6 ur, ne bi bilo več tako WOW, kaj šele če to traja... no, vedno, brez konca!

Tisti, ki ste bili na Hillsongih (verjetno ne le v Zagrebu, tudi 5 let nazaj v Sloveniji) se boste spomnili, da so med pesmimi premori, da vsi slavijo - tako poslušalci kot tudi glasbeniki na odru. In med enim teh premorov sem se ozrla na oder. Glasbeniki so imeli iztegnjene roke in njihovi pogledi, skriti za zaprtimi vekami, so bili usmerjeni navzgor, proti Bogu. Videlo se je, da so se mu povsem prepustili. Okrog njih se je vila megla (sicer tista iz naprave za dim), ki pa je izgledala, kot bi stali v oblakih. Z vrha jih je obsijala rumena svetloba (kar so bili sicer žarometi), izgledala pa je nekako nadzemeljsko. Verjetno so imeli samo genialnega tehnika, pa vendarle je vse skupaj dajalo nebeški vtis.

Potem so začeli peti. In v tistem hipu si je bilo zelo preprosto predstavljati večnost. Z lahkoto bi lahko za večnost obstala tam, čutila Njegovo prisotnost in se prepustila pesmim. Predstavljajte si še, da v nebesih zvočniki ne bodo tako bobneli, da bi ti pokvarili srčni utrip in da tam ne bo tako vroče, da bi komaj ostal pri zavesti.

Ni mi več težko ob misli, da večnost nima konca. Komaj jo čakam!

Špela L.

Vihar

31. avgusta zvečer, zadnji dan pred prvim šolskim dnem, sem končno začela postajat živčna. 1. letnik gimnazije, vse na novo, nov folk, novi profesorji, zahteve in pričakovanja... Bilo me je strah - strah, da bom padla v kak čudn razred, da ne bom našla prjatlov, da bo vse tuje, da bojo dijaki višjih letnikov vzvišeni ... skratka, da bo šola v vseh pogledih grozna in nečloveška.

Vse to in še več sem razmišljala pri tisti večerni molitvi pred spanjem. No in ko sem Gospodu povedla vse to, je očitno presodil, da v taki obupanosti in strahovih rabim neki direktnega in pomirjujočega, da me bo zadel. Na slepo sem odprla Sveto Pismo in odprl se mi je odlomek, kjer Jezus pomiri vihar (Lk 8, 22-25).

Vauuu, prav ne bi mogla dobit bolj primernega odlomka! "Kje je vaša vera?" res, prav dojela sem, da je tale panika posledica nezaupanja Njemu - ker, konc koncov On vedno poskrbi za nas. Pozabila sem, da se nimam česa bat, ker moj Bog točno ve, da rabim prijatle itd. Torej bo že naredil tak, da jih bom imela, ane?

Tisti večer je s svojo besedo pomiril vihar v meni in me spomnil, da je tu in da skrbi zame. Da ve, kaj rabim in da je večji od mojih strahov. Zaspala sem pomirjena in po enem tednu mam v razredu ljudi, ki jim že lahko rečem prijatelji. Velik je, naš Bog.

Jasna P.

Vse delajte iz ljubezni

V prvem pismu Korinčanom, nas Pavel poziva, naj vse delamo iz ljubezni. Pri vas naj se vse dela iz ljubljezni. (1 Kor 16:14) Ampak koliko stvari dejansko delamo iz ljubezni? 

Ljubezen je največja zapoved, ki nam jo je Bog dal. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (Mr 12, 31) in Ljubite se med seboj kakor sem vas jaz ljubil (Jn 15, 12). Zakaj zapovedi ljubezni bolj ne upoštevamo v svojem vsakdanjem življenju?

Ali res naredim nekaj, ker ljubim svojega bližnjega, ali le zato, ker se spodobi? Ali odstopim sedež na avtobusu ker ljubim svojega bližnjega, ki težje stoji kot jaz, ali ker tako piše na listku na vratih? Kolikokrat delam dobro iz ljubezni do bližnjega, in kolikokrat le iščem odobravanje?

Kaj pa moja ljubezen do Boga? Jezus je rekel: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« (Mr 12, 30). Torej ljubi Boga z vsem svojim bitjem, z vsem kar si. Ali to res delam? Ali res z vsem kar sem, ljubim in slavim Boga?

Nisem še prišla do zaključka tega razmišljanja ampak je v meni že nekako pol leta ... če kdo pogrunta kako tako nesebično in brezpogojno ljubit, kot nas je ljubil On, ki je za nas dal življenje na križu, naj mi sporoči. Do takrat pa malo za tolažbo - Vse zmorem v njem, ki mi daje moč (Flp 4: 13)

Maja C.

Premagovanje same sebe

Prejšnji teden sem bil z YFL-jevci ( = Mladimi za Kristusa) na morju in sem šele včeraj prišla domov. Mojim staršem to sploh ni všeč, ker že cele počitnice hodim naokoli in me skoraj nič ni doma.

Stvar je taka, da sem se že na morju nekaj učila za izpit, ki ga imam čez 1 teden, pa še zdaj se moram učit na polno, ker je od tega izpita odvisno, ali bom obdržala štipendijo. Včeraj pa sem prišla popldne domov in ker so starši potrebovali pomoč pri kopanju nekega jarka, sem pač šla pomagat. Čeprav sem med tem mislila, da bi bilo bolje, da bi se namesto tega učila. Potem je bil že večer in je mami rekla, da bi bilo fajn, da pomijem posodo, ker me že celo večnost ni bilo doma in je nisem pomivala. Krasno.

Ampak kljub temu, da se včeraj nisem učila skoraj nič, sem vesela, da sem jim lahko pomagala. Ustregla sem jim - tko kot je tudi meni všeč, ko mi kdaj onadva gresta na roko. Se nisem pritoževala in sem mislila na to, da bosta vesela mojega dela.

Se bom pa zato danes več učila. Na delo torej! 

Kristina Z.