Bring it on!

Konec prejšnjega meseca sem bila na duhovni obnovi za MVje (prostovoljne misijonarje) naše skupnosti. Ta vikend je bil zame prav poseben, saj sem se po enajstih letih odločila odstopit s tega položaja, ker mi čas enostavno ne dopušča več potrebne predanosti temu delu. Hkrati verjamem, da me Bog kliče drugam, na drugo mesto in v drugačno delo. Tako sem se na vikend odpravila brez večjih pričakovanj in enostavno z mislijo, da je to še zadnjič, ko se v tej družbi na ta način udejstvujem.

Imela sem nek občutek slovesa. Po eni strani sem čutila olajšanje, saj res ne maram biti za nekaj zadolžena in potem ne opravljati tega dela dobro, po drugi strani pa sem bila tudi malo nostalgična in celo žalostna, saj se s tem zaključuje eno veliko poglavje mojega življenja. Mislila sem, da bo zadeva precej enostavna - pač duhovne vaje z ljudmi, s katerimi nisem imela veliko stika približno leto in pol, nekakšen počitek in zaključek obdobja. Pa se je zadeva izkazala za veliko bolj čustveno.

Popolnoma nepričakovano me je zadela najprej ljubezen in toplina s kakršno smo se sešli s temi ljudmi. Po letu in pol človek res ne pričakuje nekih globokih odnosov, ampak so bili! Presenetilo me je kako nas je delo za skupni cilj v vseh teh letih zbližalo, kako naravno je bilo znova "pasti v rutino" naših pogovorov, globokih izpovedi, podpore, veselja, smeha ob "zmagah" in joka ob "padcih". Očitno skupno služenje res pusti globoko vez.

Druga stvar, ki me je globoko nagovorila in presenetila pa je bil del programa, ko je bilo govora o poklicanosti. Voditelj je rekel nam, "tastarim", ki smo mislili, da smo s tem vikendom zaključili svoje delo, da naše delo nikakor ni končano. Bog nas je poklical in ko enkrat pokliče, ta klic ostane za vedno. Bili smo izbrani in odbrani in naša naloga in odgovornost je še naprej, da delamo najpomembnejše - da oznanjamo. Zakaj? Ker gre za življenja! Gre za življenja in duše ljudi, ki jih moramo pripeljati k Bogu. To, da nismo več MVji samo pomeni, da nas čakajo druge bojne linije in da je pomembno, da se tega zavedamo in nikoli ne pozabimo tega svojega klica.

Verjamem, da Bog kliče vsakogar, da izpolni svoje poslanstvo. In poslanstvo vsakega izmed nas je delo Zanj, na take in drugačne načine. Zakaj? Ker gre za življenja. Z vikenda sem šla res okrepljena z občutkom konca enega poglavja in začetkom pisanja novega. In res me zanima, kakšno bo to poglavje, ker preteklo je bilo noro razburljivo. Torej, Bog, bring it on! :)

Maja C.