V mojem molitvenem življenju je tako, da ko imam 'dobro'
obdobje, bom molila veliko in zavzeto, ko pa imam 'slabo' obdobje, ne bom
molila skoraj nič. Očitno sem začela drseti v eno takšnih 'slabih' obdobij prav
zdaj, ko je božični čas. Krasno. Nekako si ne morem pomagati, če pa sem tako
zelo utrujena, da zaspim, še preden bi uspela opraviti svojo večerno molitev.
Pa ja. Dober izgovor. Problem pa je v tem, da tega nisem niti opazila, dokler nisem
bila že precej na dnu. Že tako je šel adventni čas nekako mimo mene, zdaj pa še
tole. Ker mi res ni bilo všeč, sem se odločila in prosila Boga, da mi pomaga s
svojim Usmiljenjem, jaz pa se bom resnično potrudila in se poskusila zavestno
dvigniti iz tega dna. Za začetek sem imela slavljenje – učinek je bil
neverjeten in takojšen. Pomirila sem se, sprostila, napolnilo me je z energijo.
Boga spet lahko čutim. Dober začetek. Zdaj pa se moram še potruditi in se
spraviti k molitvi tudi takrat (še POSEBNO takrat!), ko je najbolj težko. Pri
tem se zelo zanašam na Božjo pomoč… sama sem šibka in majhna, On pa je
vsemogočen in rešuje. Neverjetno se mi
zdi že to, kakšno spremembo sem začutila v sebi, in sicer po enem samem
iskrenem slavljenju. Bog je resnično velik. In molitev resnično dela čudeže.
Maruša H.
