Njegovi učenci pa niso bili veliko boljši: bil je izdan od Juda, zatajen od Petra, ter zapuščen od večine ostalih. Le mati Marija, nekatere žene in Janez so poskušali ostati blizu Njega, redki pogumni in najsvetejši. On, ki je ozdravljal, oznanjal resnico, ki je sicer težka, zelo težka, a dobra, lepa, resnična, ki je poskušal ljudi usmeriti tako, da bi si čim manj škodovali in bi se mogli rešiti greha je sedaj za dobro, ki ga je storil, prejemal slabo. Na veliki četrtek je zaprt v celici čakal na tisto, kar je že vedel, da se mora zgoditi.
Jezus, Bog zaprt v zaporu narejenem od ljudi. Kaj ni to čudna misel? Zaprli so ga, da nebi mogel uiti in jim nebi mogel več »škodovati«, kot so si oni mislili. Zdaj ga imajo! Zdaj se vidi, da nima moči! Zakaj so ga zaprli? Še vedno so se ga bali; če se ga nebi, ga ne bi poskušali umoriti. In bi se ga morali bati, saj je Bog. Kako lahko Boga zaprejo in zadržijo štiri stene? Tistega, ki je bil začetnik vsega stvarjenja, vesolja, galaksij, zvezd, nenazadnje človeka samega in ga pozna do obisti? Kako ga lahko zapreš?
Preprosto: ne moreš ga. »Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo pisma, da se mora tako zgoditi?« (Mt 26, 53-54). To je rekel enemu svojih učencev, ko je ta odsekal uho služabniku velikega duhovnika. Zakaj se je pustil zapreti v zapor in je čakal na tisto težko uro, ko bo bičan, kronan in križan? Je bil sploh zares v zaporu, brez svobode, kot zgleda na prvi pogled?
Jezus v resnici ni bil ujet po volji človeka. Zlahka bi ušel. Bil je ujet po svoji in Očetovi volji. Svobodno se je odločil, da bo šel v ječo. Torej je bil v resnici svoboden, tudi v tistem trenutku. »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost« (Lk 4, 18).
Tako Jezus govori v Nazaretu, ko prebere zvitek, ki mu ga podajo in Ga zelo dobro opisuje. V resnici je ravno v tistem trenutku, ko je bil v ječi reševal jetnike iz neke druge ječe. Jetniki smo vsi ljudje na Zemlji, ker smo v ječi greha. Ne On, kot je izgledalo na prvi pogled, temveč mi. Farizeji so bili jetniki sovraštva in napuha, učenci jetniki strahu in malodušja, edino Marija ni bila nikoli jetnica.
Kolikokrat ne dojamemo, da je navidezna svoboda v »delam vse, kar hočem, ker mi paše« v resnici le sužnost grehu? Kolikokrat smo sužnji lenobe, ko vemo, da bi morali delati, sužnji napuha in zagledanosti vase, ko spregledamo druge, sužnji nečistosti, iz katere se nam zdi, da se skoraj ni mogoče rešiti? In si velikokrat izmišljujemo da ni tako, iščemo izgovore, dokaze, da to ni res. Kot so farizeji iskali dokaze proti Jezusu in Njegovi resnici, ki jim ni bila prijetna.
On pa je prišel za nas, da nas tega reši. Ker je prava svoboda le v ljubezni do Boga in bližnjega, v tem, da smo svobodni delati dobro. Ker nas bo delanje za dobro napolnjevalo z veseljem, z izpolnjevanjem samih sebe, nas pripeljalo bliže k Bogu. Saj smo bili za to ustvarjeni. Mi pa smo zaporniki, ki včasih poskušamo Boga v samih sebi zapreti na eno mesto življenja, kjer se lahko On giblje. Tja kjer nas boli, kjer je težko, pa ga ne spustimo. V resnici pa sami sebe iz strahu zapiramo pred Bogom, ki bi nam lahko dal večjo svobodo.
Biti zares svoboden v Bogu nam daje veliko veselje a tudi veliko težav. Hudi duh, ki hoče biti naš ječar nam bo na vse kriplje poskušal zagreniti življenje. Pa saj sami veste, da je tako. Vedno ko se trudiš za nekaj res dobrega: kak projekt, faks, boljše odnose z bližnjimi, dobrodelnost, molitev, red, ljubezen, zagovarjanje morale ... moraš vložiti napor. A vse to se splača. Splača se truditi in vztrajati. Splača se ostati v celici z Jezusom, ker le čez to zaprtost skupaj z njim in pozneje čez Kalvarijo, ki jo Bog želi od nas, bomo zares svobodni v dobrem, zares srečni v življenju in bomo nekoč kot Jezus lahko vstali v slavo in ne k obsodbi. Polno življenje ne pomeni le polno veselja. Pomeni polno naporov, truda, in uspehov.
Kaj je večji uspeh kot Jezusov uspeh? Rešiti druge za večno srečo namesto za večno sužnost - ali je kak uspeh ali dosežek večji od tega? Poklicani smo k sodelovanju z Njim. Pustimo se mu ujeti. In hkrati, ne bodimo pretrdi do sebe. Bog je najprej usmiljen in šele nato pravičen. Če ne bi bil tak, potem ne bi šel na križ. Tudi učencem, ki so ga zapustili je odpustil. Tudi nam odpušča vse bedarije. Torej se ne ustrašimo, če smo kdaj boječi in če padamo.
Jezusov zapor in meje nas v resnici varujejo pred hudim in pred resnično nevarnostjo. Pomembno je, da se trudimo in poskušamo zbežati iz sužnosti greha v Jezusov svobodni zapor.
Urban G.
