Molitev dela čudeže

V mojem molitvenem življenju je tako, da ko imam 'dobro' obdobje, bom molila veliko in zavzeto, ko pa imam 'slabo' obdobje, ne bom molila skoraj nič. Očitno sem začela drseti v eno takšnih 'slabih' obdobij prav zdaj, ko je božični čas. Krasno. Nekako si ne morem pomagati, če pa sem tako zelo utrujena, da zaspim, še preden bi uspela opraviti svojo večerno molitev. Pa ja. Dober izgovor. Problem pa je v tem, da tega nisem niti opazila, dokler nisem bila že precej na dnu. Že tako je šel adventni čas nekako mimo mene, zdaj pa še tole. Ker mi res ni bilo všeč, sem se odločila in prosila Boga, da mi pomaga s svojim Usmiljenjem, jaz pa se bom resnično potrudila in se poskusila zavestno dvigniti iz tega dna. Za začetek sem imela slavljenje – učinek je bil neverjeten in takojšen. Pomirila sem se, sprostila, napolnilo me je z energijo. Boga spet lahko čutim. Dober začetek. Zdaj pa se moram še potruditi in se spraviti k molitvi tudi takrat (še POSEBNO takrat!), ko je najbolj težko. Pri tem se zelo zanašam na Božjo pomoč… sama sem šibka in majhna, On pa je vsemogočen in rešuje.  Neverjetno se mi zdi že to, kakšno spremembo sem začutila v sebi, in sicer po enem samem iskrenem slavljenju. Bog je resnično velik. In molitev resnično dela čudeže.

Maruša H.

Spoznaj, sprejmi, daj naprej!

Mladi odrasli za Kristusa smo od petka 18. 11. do nedelje Kristusa Kralja 20. 11. 2016 imeli duhovni tabor za študente in mlade v poklicih z naslovom Spoznaj, sprejmi, daj naprej. Kako smo se imeli in kaj smo doživeli smo strnili v nekaj vtisov.

Preden sem šla na vikend, mi ni bilo čisto jasno, kaj je Božje usmiljenje. Nekako sem ga enačila z odpuščanjem. V preteklih treh dneh pa sem preko govorov in pričevanj dobila občutek, kaj bi to bilo. Sama bi ga opisala kot "sočuten pogled". Pogled, ki sprejema vsakega. V tem pogledu čutimo, da smo mu zares pomembni, da nam potrditev. In čuti z nami. Ni mu vseeno. Ko nam je težko, trpi z nami. Prevzema pa tudi naše grehe in jih sproti pozablja - osredotoča se na nas, ne na to, kaj smo ali česa nismo storili. In ko ga zares doživimo, nas spreminja. En sam Njegov sočuten, usmiljen pogled nas popolnoma osvobaja.

M. T.

Na duhovnem vikendu je bilo zelo lepo. Spoznal sem ljudi, ki te z veseljem sprejmejo med svoje, predvsem pa se približal Bogu in še bolj poglobil svojo vero. Spoznal sem kaj dejansko je usmiljenje, kako zelo je Bog usmiljen do nas in še veliko lepih stvari. Še enkrat hvala vsem, ki so kakor koli prispevali k temu.

B. R.

To je drugi vikend, ki sem se ga udeležil v organizaciji SFL-ja. Bil je zelo konkreten, kako lahko sami delimo božje usmiljenje, v majhnih stvareh in ne nujno velikih premikih, nad katerimi marsikdo hitro obupa. Vsekakor zelo priporočam! :)

D. K.

Najprej Bogu hvala, za vse milosti in blagoslove, ki sem jih prejel na teh duhovnih vajah. Lahko rečem, da so bile daleč najboljše, ker je bila tema seveda letu primerna in še posebna milost je bila to, da smo duhovne vaje opravili prav ob sklepu izrednega jubilejnega leta usmiljenja ter hkrati koncu cerkvenega leta, na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva. Bogu sem hvaležen, za vse udeležence, ki so se skupnosti pridružili na novo in nam s svojo navzočnostjo dali vedeti, da naš trud ni zaman, ampak vedno obrodi milosti in blagoslove On, če ga le prosimo. Ti mladi, ki prihajajo za nami v skupnost (Mladi odrasli za Kristusa) so prihodnost skupnosti ter blagoslov za cerkev na slovenskem in v svojih župnijah.

M. K.

Namen vikenda je bil, da bi se tako udeleženci kot organizatorji spoznali in sprejeli Božje usmiljenje ter se tako navdušili tudi za razdajanje usmiljenja. Hkrati pa sem si želel, da bi ustvarili res dobro vzdušje, zaradi katerega bi bili vsi še bolj odprti tako za Boga, kot za ostale mlade.

V Liboje, k cerkvi sv. Neže se nas je pripeljalo 12 mladih ljudi: 8 fantov ter 4 dekleta. Čeprav smo bili organizatorji na začetku malo razočarani nad majhnim številom ljudi, smo kaj hitro videli, da je bil to prav eden izmed velikih blagoslovov tabora, saj smo si bili že od začetka lahko bolj domači.

Meni je to takrat veliko pomenilo, saj se takrat, ko smo si bliže, lahko zgodi veliko lepih pogovorov, zabavnih domislic, ter prihodnjih prijateljstev. Posledično so tudi pogovori (tako načrtovani kot nenačrtovani) bolje potekali. Poznalo se je tudi, da vikend ni bil zares natrpan s programom in smo bili vsi malo bolj sproščeni. Vsebina pa je bila temu navkljub dovolj bogata.

Tudi ostali deli tabora so me pozitivno presenetili. Ekipa je preko govorov izvirno in zelo dobro predstavila usmiljenje, predvsem pa nam je dala neko novo sliko o Njem. Tudi meni, pa čeprav sem poznal celotno tematiko tabora. K spovedovanju je šlo veliko ljudi, adoracija v soboto zvečer je bila zame še poseben blagoslov. Osebne zgodbe in pričevanja, ki smo si jih med taborom podelili so nam približala praktično izkušnjo usmiljenja in mislim, da mi lahko še nekaj časa daje nov zagon in upanje.

Na koncu vikenda smo s soorganizatorji ugotovili, da se je celotna stvar zelo dobro izšla. Tudi jaz sem bil zelo navdušen nad učinkom tabora pri nekaterih udeležencih in pri ekipi. Vsi smo lahko na sveže začutili Usmiljenje.

Seveda je bil rezultat tabora dosežen le zato, ker je Bog tako močno sodeloval z vsakim izmed nas.

U. G.

Raznolikost v molitvi

Včasih je težko vztrajati v molitvi. Fino je, če si določimo eno uro in prostor, kjer vsak dan molimo - da nam to postane navada in v vsem, kar se nam dogaja, ne pozabimo na Boga. 

Kar pa se vsebine tiče, molitev nikakor ne sme postati rutina. To namreč ni neka obveznost, ki jo moramo opraviti, ampak temelj našega odnosa z Bogom. Ko se pogovarjamo s prijatelji si tudi ne povemo samo, kaj se je novega zgodilo in se nato razidemo, ampak govorimo o vsem mogočem, skupaj preživljamo čas, počnemo različne stvari. 

Meni pri ohranjaju žive molitve pomaga, da menjam njeno obliko. In do sedaj sem jih že kar nekaj preiskusila. Tu jih naštevam, da mogoče dobite kakšno idejo in si popestrite svojih nekaj trenutkov z Bogom. :)

• Sprehod in občudovanje narave ter Stvarnika
• Ustavi se v cerkvi, ko greš mimo
• Sveto pismo
• če si v stiski/pred pomembno odločitvijo postavi Bogu vprašanje in naključno odpri SP
• dogovori se s prijateljem in si izmenično pošiljajta SP vrstice
• dnevna Božja beseda (s tem bom sama začela novembra - po priporočilu prijateljice sem si  kupila Beseda med nami, kjer je poleg vsakodnevih odlomkov še krajši razmislek)
• Pesem
• petje Taizejskih spevov
• slavljenje (predvajaj si kakšen komad od npr.  Hillsongov, ki ti je všeč in ga znaš ter poj zraven Bogu v slavo :))
• Pisanje
• pismo Bogu
• molitveni dnevnik (lahko si zapisuješ, kako se počutiš, kako te je Bog čez dan nagovarjal, za koga ga prosiš ... ali pa samo označuješ na koledarčku, kdaj si molil in tako vidiš, kako redna je tvoja molitev)
• Obrazci
• rožni venec
• rožni venec božjega usmiljenja
• molitve k raznim svetnikom
• Zakramenti
• sv. maša
• adoracija
• Tišina

Mirjam T.

Naš Bog je mogočen silen Bog

Ta vikend (21. - 23. 10. 2016) smo imeli SFLjevci (= Mladi odrasli za Kristusa) duhovne vaje z naslovom Naš Bog je mogočen silen Bog. Kako smo se imeli, si lahko prebereš spodaj. ;)

Vikend je bil naravnost odličen, vreme, kolikor toliko lepo, govori in pričevanja tudi. Bogu hvala tudi za nekaj novih članov, ki so prišli na vikend. Skratka, vse je bilo lepo.

Mitja

Odlična organizacija, hrana, ambient, itd. in kar je najbolj pomembno, čudovite osebe! Pričevanja so bila zelo poučna. Res sem potreboval tak vikend in definitivno sem doživel velik napredek na duhovnem področju. Končno sporočilo zame je bilo, da smo res prav vsi poklicani k oznanjevanju, in to tudi v malih stvareh, nasmeh, podpora, veselje ... Se mi zdi, da so sadovi že vidni v dejanskem življenju. :)

David

Na tabor Mladi odrasli za Kristusa z naslovom Naš Bog je mogočen, silen Bog sem odšla prvič.

Nanj me je vodila želja po zanimanju drugih skupnosti in iskanju nekaj čisto novega - tistega, kar  trenutno potrebujem. Celotna skupnost in njeno delovanje sta na meni pustila določene pozitivne vtise. Moja pričakovanja so bila čisto drugačna od teh, ki sem jih tam doživela. Zelo bi pohvalila celoten sklop predavanj in z njimi podprtih pričevanj. Teme so bile poglobljeno pripravljene in razmišljajoče, tako da smo dobili zelo dobro izhodišče, da o njih še naprej razmišljamo. Zelo se me je dotaknilo slavljenje in molitev nad posamezniki, ki je na takšen način, kot smo jo izvajali, nisem še nikoli doživela.  Kar si bom najbolj zapomnila po tem taboru je sproščenost, navdušenje, veselje in povezanost med vsemi tako novimi kot starimi člani.  Vsak s svojimi idejami in talenti je prispeval, da smo bili skupaj vsi kot ena družina. Ozračje je bilo zelo domače. Preko stalnega druženja drug z drugim smo se lahko vsak posebej odprli in se zaupali drug drugemu ter spletli pristna prijateljstva. Zelo sem vesela, da me je želja pripeljala do take super družbe, ki se podpira in skupaj veseli. Vsakemu, ki kaj takega še ni doživel,  želim, da poskusi - vsaj enkrat priti na kakšen njihov tabor in začutiti kako enkratno in ponosno je biti udeleženec oz. član te skupnosti.

Špela

Vtisi po duhovnem vikendu so predvsem pozitivni. Najbolj mi je bilo všeč to, da je bilo tako sproščeno vzdušje ter zelo všečna družba, ob kateri si se tudi kot novinec prav tako počutil sprejetega. Vse pohvale tudi govorcem, pričevalcem in samim organizatorjem.

Simon

Z veseljem sem se po dolgem času spet udeležila duhovnega vikenda in s seboj pripeljala tudi fanta. Vikend je bil super, lepo je bilo videti znane obraze, se malo poglobiti vase in znova slišati ter začutiti kako nas ima Bog neizmerno rad. J

Ana

Vikend, ki sem ga preživel z Mladimi odraslimi za Kristusa, se mi še zdaj riše pred očmi. Navdušila me je predvsem pristnost govorov in živa vera, ki je sevala in še seva iz navdihnjenih kristjanov. V tem enkratnem vikendu sem združil notranji mir, duhovno razmišljanje in dobro družbo, kar mi je všeč.

Uroš

Naše nore sanje

Ta teden sem se selila v novo sobo in sproti pospravljala že davno založene stvari – se odločala kaj obdržati in kaj vreči stran. Med kupi papirjev in raznorazne šare, sem našla lonček poln malih zloženih listkov. Na njih so generacije YFLjevcev pisale svoje nore sanje.

Na YFL taborih imamo včasih aktivnost, pri kateri na listke anonimno napišemo vsak svoje sanje, kaj si želimo v življenju doseči/narediti/doživeti. Listke zberemo skupaj in jih nekaj naključno izžrebamo in preberemo. Tu so nekatere izmed naših sanj:

Uspešno zaključit šolo. Dobit fanta in si ustvarit družino.  Imeti tesen odnos z Bogom in kot misijonarka pomagati ljudem. Se poročit in z ljubeznijo skrbet za svojo družino + srečno umret in pridt v nebesa. Rada bi bila srečna, čutila notranji mir. Ogled vseh tekem motogp in bit srečna. Da bi si znali odpuščati med sabo. Biti bogat. Rada bi bila Jeuzsova – sveta. Dobit šiht in met mirn živlenje. Uspeti. Prostovoljno pomagat drugim. Duhovna rast. Rad bi letel. Želim si, da bi se vsi ljudje med seboj imeli radi, ne glede na naše napake, da bi znali rauzmeti druge in da bi vsak imel družino, v kateri bi se počutil sprejetega. Da bi lahko zbrala dovolj denarja in pomagala ubogim. Rada bi bila botra nekomu. Biti svetovno priznan, ustvaril bi nekaj dobrega in lepega. Igrat nogomet za Barcelono. Biti popolnoma Gospodova, se Mu popolnoma podariti in pozabiti nase, Bogu pričarati nasmeh na obraz. Iti v misijone. Poroka z Marc Marquezom. Da bi znala sprejemati samo sebe. Da bi dirkal motogp. Moj nori sen je, da bi mela enkrat eno tako res kul družino. Da bi celo življenje delal dobro. Živel bi v Argentini in bil slaven zborovodja. Želim si, da bi bila Superwoman. Da bi dobila prirpavništvo. Se poročit z možem, ki bo imel posluh. In pol živet v eni luštkano majhni hišici (da ne bi bilo treba preveč brisat prahu) pa imet ene 4 otroke. Pa najstarejša bo punčka, dva vmes bosta pa dvojčka. Da bi šla peš po rimski cesti do lune. Konec šole. Spremenit svet! Z dizajnom ustvarit najbl kul awessome svet sploh možno. Rada bi darovala kri. Postati arhitektka oz. opremljevalka prostorov. Ustvarit si družino z dekletom, ki ga bom ljubil, spoštoval, ji zaupal in jo spravljal v dobro voljo. Bit dobra žena svojemu možu. Da bi opravila birmo. Da bi ljudi zabaval na YouTube-u in mel ful subscriptov. Prepotovat svet z ljubljeno osebo. Biti na svetovnem prvenstvu v plesu. Skočiti s padalom. Odprla bi dispanzer za otroke s sladkorno boleznijo v Mehiki. Iti v Ameriko, Španijo, London, … Da bi srečal Justina Bieberja. Potovati okoli sveta. Andraž <3 Da bi mela fulkul družino, fulkul službo in da bi bila sama fulkul. Imeti zaupanje v Tvoj načrt, ne glede na vse. Da bi bila uspešna v poklicu in srečala sanjskega moškega in imela čudovito, zdravo, srečno in veselo družino. Met svoj strip in bit najboljši risar. Da bi dobila tablični računalnik. Samostojno življenje in finančna neodvisnost. Rada bi počela nekaj, v čemer bi uživala in če se da s tem hkrati še pomagala drugim, da bi lepše živeli. Pa potovala, veliko bi potovala. Poslovni uspeh. Biti blizu Bogu, izpolniti Njegov načrt.Narediti šolo, spoznati pravo punco, biti srečen. Pomagati in zabavati ljudi – všeč mi je, ko so ljudje okoli mene dobre volje :) Osebo spoznati čimveč slavnih oseb. Postati profesionalni fuzbaler. Rada bi nastopala na velikem odru. It na koncert Bon Jovija. Se poročiti in imeti družino, biti profesorica biologije in iti v misijone. Rad bi se peljal s korveto. Postati milijonar. Da bi imela psa, bila dobra v svojem delu in našla fanta, ki me bo imel rad. Imeti dobro postavo. Želim si, da bi bil zdrav. Da bi bila uspešna kozmetičarka in stilistka, pa da bi imela lepega moža dobrega srca. Rad bi spoznal, kaj naj bi počel s tem življenjem. Bila bi olimpijska prvakinja! Rada bi nesebično ljubila. Da bi našla službo s katero bi pomagala svetu, se srečno poročila, imela luštkane otroke in psa. Aktivno razgibano nenavadno življenje. Potovanje po čimveč različnih državah, lahko v dvoje ;) Rada bi doživela čudež.Uspeti v športu in biti vodja velikega podjetja. Da srečam svojega bodočega moža. Biti slaven glasbenik. Znat več kot 10 jezikov, postat prevajalec. Uspeti v pevski karieri. Si ustvarit družino in uspet v poklicu. Nore sanje? Itak! Jaz + fant = poroka = familija = sreča. Pa polno ljubezni. :) Najti svojo življenjsko sopotnico. Da bi osebno spoznala Jezusa. Rada bi imela 100% posluh.Želim bit mornar. Al pa gusar. Nardit izpit za avto v bližnji prihodnosti. Da bi prehodila Ande. Da bi vsi ljudje spoznali Boga, se imeli radi. Be like LeBron James na tekmi all star. Iti na čimveč koncertov, prepotovati svet. Poroka s pravo osebo & življenje z Jezusom. Biti srečna, delat dobro. Da bi bil najboljši odbojkaš.  Da bi bilo z mami vse vredu.Z družino it na Havaje. Živel bi v svetilniku. Lawrence. :) Da bi se poročil, imel številno družino, lepo ženo, pridno, pošteno. Rada bi bila princesa. Poročit se s članom tega skromnega benda, met velik otrok, celo življenje delat za Jezusa. Rad bi imel Porscheja. Naredit čimveč ljudi za Jezusove učence. Pojest 60kg mandarin. Priti v rokometno reprezentanco. Vozit avion. Spoznat One Direction, bit odvetnica. Imeti dobro, pošteno službo. Da nardim maturo kar se da dobro in sm sprejeta na željeni faks. Da bi se znala po vsakem padcu ponovno pobrat. Živeti na polno. Ustvariti družino z veliko otroki in spodbujati rast v evangeliju v celotni družini in to uskladiti s potrebami svoje kariere in materialnimi sredstvi. Da bi živel v Nemčiji. Farma konj.

Želimo si veliko stvari, toliko idej in načrtov imamo za svoje življenje. Vendar pa ima Bog pripravljen še nepredstavljivo boljši načrt za vsakega izmed nas. On, ki nas je ustvaril, nas pozna, ve za najglobje želje našega srca in ve, kaj nas bo resnično osrečilo še mnogo bolje kakor vemo mi sami. Ljubi nas preko vseh meja in želi, da smo srečni. Prava sreča je v tem, da iščemo in spoznavamo načrt, ki ga ima On za nas. In verjemite – prav za vsakega ima pripravljeno nekaj slastnega. :)

Nina M.

Le eno je potrebno

Je že tako ustvarjeno življenje, da se vsake toliko vse nakopiči in nimaš časa za dihat. Sama sem se v takšnem položaju znašla pred kratkim. Ujela sem se med študijem, za katerega si želim vzeti dovolj časa, da bi si pridobila čim več izkušenj in se strokovno podkovala za  svoje bodoče delo; SFL skupnostjo, ki mi daje priložnost za duhovno rast, hkrati pa od mene kot voditeljice tudi zahteva veliko časa in truda;  družino, ki jo imam zelo rada; fantom, s katerim bi rada preživela čim več časa in si z njim postavila trdne temelje za prihodnost ter ostalimi dejavnostmi, ki me izpolnjujejo, v katerih lahko razvijam svoje talente in jih delim z drugimi.

Toliko stvari je težko usklajevat, vendar pa se je težko odpovedat katerikoli izmed njih. Ker so dobre. In ko želimo biti čim boljši, se hitro zalotimo, da rečemo vsemu ja. Pa sem se kmalu zaletela ob rob svojih sposobnosti. Spoznanje, da ne bom zmogla vsega in da bodo stvari ostale narejene le na pol, me je začelo dušiti. Nisem želela popustiti, vendar se je ta napetost samo kopičila in odražala v vsem, kar sem počela.

Da bi se znebila tega občutka, sem se zatekla v molitev in šla k spovedi, da bi jasneje videla, kaj naj naredim. In je učinkovalo. :) Bog mi je preko spovednika potolažil in mi dal nekaj iztočnic v premislek, da sem se lahko odločila, kako naprej. Spomnil pa me je tudi na svetopisemski odlomek, ko Jezus pravi Marti: »Skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« (Lk 10,38-42).

Spodbujam vas, da tudi vi razmislite o odlomku in odkrijete, o čem govori Jezus. In imejte to stalno pred očmi, da se v prihodnosti ne izgubite.

Mirjam T.

Jezusov zapor

Jezus je bil po muki v vrtu Getsemani odpeljan, pretepen in zasmehovan s strani velikih duhovnikov, njihovih služabnikov ter tistih, ki so ga sovražili. Veliki duhovniki so ga poskušali obtožiti z množico prič, ki pa se niso v govoru skladale in niso našli pravega razloga, da bi ga lahko usmrtili. Z besom in slepoto so ga na silo poskušali odstraniti in očrniti pri ljudeh.

Njegovi učenci pa niso bili veliko boljši: bil je izdan od Juda, zatajen od Petra, ter zapuščen od večine ostalih. Le mati Marija, nekatere žene in Janez so poskušali ostati blizu Njega, redki pogumni in najsvetejši. On, ki je ozdravljal, oznanjal resnico, ki je sicer težka, zelo težka, a dobra, lepa, resnična, ki je poskušal ljudi usmeriti tako, da bi si čim manj škodovali in bi se mogli rešiti greha je sedaj za dobro, ki ga je storil, prejemal slabo.  Na veliki četrtek je zaprt v celici čakal na tisto, kar je že vedel, da se mora zgoditi.

Jezus, Bog zaprt v zaporu narejenem od ljudi. Kaj ni to čudna misel? Zaprli so ga, da nebi mogel uiti in jim nebi mogel več »škodovati«, kot so si oni mislili. Zdaj ga imajo! Zdaj se vidi, da nima moči! Zakaj so ga zaprli? Še vedno so se ga bali; če se ga nebi, ga ne bi poskušali umoriti. In bi se ga morali bati, saj je Bog. Kako lahko Boga zaprejo in zadržijo štiri stene? Tistega, ki je bil začetnik vsega stvarjenja, vesolja, galaksij, zvezd, nenazadnje človeka samega in ga pozna do obisti? Kako ga lahko zapreš?

Preprosto: ne moreš ga. »Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo pisma, da se mora tako zgoditi?« (Mt 26, 53-54). To je rekel enemu svojih učencev, ko je ta odsekal uho služabniku velikega duhovnika. Zakaj se je pustil zapreti v zapor in je čakal na tisto težko uro, ko bo bičan, kronan in križan? Je bil sploh zares v zaporu, brez svobode, kot zgleda na prvi pogled?

Jezus v resnici ni bil ujet po volji človeka. Zlahka bi ušel. Bil je ujet po svoji in Očetovi volji. Svobodno se je odločil, da bo šel v ječo. Torej je bil v resnici svoboden, tudi v tistem trenutku. »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost« (Lk 4, 18).

Tako Jezus govori v Nazaretu, ko prebere zvitek, ki mu ga podajo in Ga zelo dobro opisuje. V resnici je ravno v tistem trenutku, ko je bil v ječi reševal jetnike iz neke druge ječe. Jetniki smo vsi ljudje na Zemlji, ker smo v ječi greha. Ne On, kot je izgledalo na prvi pogled, temveč mi. Farizeji so bili jetniki sovraštva in napuha, učenci jetniki strahu in malodušja, edino Marija ni bila nikoli jetnica.

Kolikokrat ne dojamemo, da je navidezna svoboda v »delam vse, kar hočem, ker mi paše« v resnici le sužnost grehu? Kolikokrat smo sužnji lenobe, ko vemo, da bi morali delati, sužnji napuha in zagledanosti vase, ko spregledamo druge, sužnji nečistosti, iz katere se nam zdi, da se skoraj ni mogoče rešiti? In si velikokrat izmišljujemo da ni tako, iščemo izgovore, dokaze, da to ni res. Kot so farizeji iskali dokaze proti Jezusu in Njegovi resnici, ki jim ni bila prijetna.

On pa je prišel za nas, da nas tega reši. Ker je prava svoboda le v ljubezni do Boga in bližnjega, v tem, da smo svobodni delati dobro. Ker nas bo delanje za dobro  napolnjevalo z veseljem, z izpolnjevanjem samih sebe, nas pripeljalo bliže k Bogu. Saj smo bili za to ustvarjeni. Mi pa smo zaporniki, ki včasih poskušamo Boga v samih sebi zapreti na eno mesto življenja, kjer se lahko On giblje. Tja kjer nas boli, kjer je težko, pa ga ne spustimo. V resnici pa sami sebe iz strahu zapiramo pred Bogom, ki bi nam lahko dal večjo svobodo.

Biti zares svoboden v Bogu nam daje veliko veselje a tudi veliko težav. Hudi duh, ki hoče biti naš ječar nam bo na vse kriplje poskušal zagreniti življenje. Pa saj sami veste, da je tako. Vedno ko se trudiš za nekaj res dobrega: kak projekt, faks, boljše odnose z bližnjimi, dobrodelnost, molitev, red, ljubezen, zagovarjanje morale ... moraš vložiti napor. A vse to se splača. Splača se truditi in vztrajati. Splača se ostati v celici z Jezusom, ker le čez to zaprtost skupaj z njim in pozneje čez Kalvarijo, ki jo Bog želi od nas, bomo zares svobodni v dobrem, zares srečni v življenju in bomo nekoč kot Jezus lahko vstali v slavo in ne k obsodbi. Polno življenje ne pomeni le polno veselja. Pomeni polno naporov, truda, in uspehov.

Kaj je večji uspeh kot Jezusov uspeh? Rešiti druge za večno srečo namesto za večno sužnost - ali je kak uspeh ali dosežek večji od tega? Poklicani smo k sodelovanju z Njim. Pustimo se mu ujeti. In hkrati, ne bodimo pretrdi do sebe. Bog je najprej usmiljen in šele nato pravičen. Če ne bi bil tak, potem ne bi šel na križ. Tudi učencem, ki so ga zapustili je odpustil. Tudi nam odpušča vse bedarije. Torej se ne ustrašimo, če smo kdaj boječi in če padamo.

Jezusov zapor in meje nas v resnici varujejo pred hudim in pred resnično nevarnostjo. Pomembno je, da se trudimo in poskušamo zbežati iz sužnosti greha v Jezusov svobodni zapor.

Urban G.

Časti vreden Bog

Ta vikend (8. – 10. jan. 2016) smo SFLjevci organizirali duhovne vaje z naslovom Časti vreden Bog. Kako smo se imeli in kaj nam bo najbolj ostalo v spominu s(m)o udeleženci strnili v nekaj kratkih vtisov.

Res sem vesela, da sem prišla na ta vikend. Bilo je čudovito! Veliko smo peli, se pogovarjali z Bogom, igrali s kartami in pogovarjali. Bilo je super!

Tina

To je bil moj prvi tabor po kar nekaj časa in moram reči, da sem kar uživala. Moj daleč največji plus je bilo veliko časa za osebno molitev. Seveda je bila dobra tudi družba in hrana, ampak to je itak zmeraj dobro. :)

Barbara

Ta vikend mi je omogočil, da premislim o svojem odnosu do vere, do Boga in do samega sebe. Zelo sem hvaležen za to.

Krešo

Vikend je res bil pod varstvom Boga. Hvaležna sem za več kot odlično sovoditeljico in super ekipo. Urnik mi je bil všeč, pa tudi tematike so bile takšne, ki jih je marsikdo od nas rabil slišati. Znamenje križa je npr. ena takšna stvar, ki jo pogosto počnemo, ne vemo pa zakaj to delamo. In podobno je z rožnim vencem. In potem seveda, ko nas kdo, ki ne deli naše vere vpraša, zakaj to počnemo, pogosto ne znamo povedat, kar je tudi šibkost za naše zavestno katolištvo. Zdi se mi lepo in prav, da se čim bolj trudimo biti zavestni katoliki, da ne delamo stvari avtomatsko, ker smo slučajno bili rojeni v takšno okolje, ampak da vemo zakaj delamo stvari, ki jih počnemo.

Irena

Kako se mi je zdel vikend Časti vreden Bog? Z vidika organizacije super (urnik je laufal, tehnično sicer nekaj težav a nič hudega), tako da pohvale voditeljicama. Ljudje smo bili zadovoljni, obilica molitve v soboto zvečer je bila dobrodošla. Vikend mi ponuja nove (obnavlja stare) možnosti za poglobitev odnosa z Bogom, ki pa jih moram sedaj izkoristiti. Poleg tega je bilo tudi druženje med vikendom ful fajn. :)

Urban

 

Vesel sem, da sem se udeležil ČVB-ja. To, da sem na taboru bolje spoznal različne načine molitve, je zelo pozitivno vplivalo na mojo osebno vero. Sedaj namreč lažje in bolj zbrano molim in se zato počutim bolj povezanega z Bogom in s samim seboj - življenje je tako lepše.

Jure

Bil je lep vikend, všeč mi je bilo, da smo spoznavali različne oblike molitev in tudi molili na te načine. Zelo mi je bil všeč petkov križev pot v naravi (po snegu) s svečkami.

Kristina