Vendar pa v svojih najstniških letih nisem razumela mnogo besed glede vere (npr.: kaj pomeni spočela je od Svetega Duha? Kaj pomeni skušnjava? Kaj pomeni Marija je milosti polna? Kako je lahko Marija mati nas vseh, kako je to mogoče? Zakaj trpijo nedolžni, če pa je Bog ljubezen, kako je to mogoče? ...) in še mnoga podobna vprašanja so me obdajala in tudi odvrnila od molitve in prihoda v cerkev. Poleg tega pa sem vedela kaj se ne sme, kaj je grdo, a nisem nikoli razumela zakaj se to ne sme ali zakaj je nekaj narobe.
Bila sem prepričana, da se ne smem družiti z ljudmi, ki ne verujejo v Boga, ki niso Kristjani, ker so pač ti zame nevarni... Nikoli nisem znala razložiti, zakaj verujem v Boga in kaj mi Bog pravzaprav pomeni. ''Zato ker je tako prav, ker so me tako vzgojili!'' je bil večkrat moj odgovor, v resnici pa še sama nisem vedela.
Nekega lepega večera, ko je v naši župniji potekala Lurška 9 dnevnica, sem se kar naenkrat zagledala v postavnega fanta, ki sem ga sicer že velikokrat videla, bil je ministrant. Na lepem mi je postal zelo všeč in bila sem noro zaljubljena vanj. Od tistega dneva naprej sem komaj čakala, na sveto mašo, ni mi bilo težko iti k maši celo dvakrat na dan (tako ob nedeljah kot tudi kak dan med tednom). Samo da sem ga videla in bila sem neizmerno srečna.
Pri vseh teh mašah in poslušanju evangelija, Božje besede, pridig, petju pesmic... Mi je Bog marsikaj ''prišepnil na uho'', začela sem dejansko razumeti stvari, upala sem si o tem spraševati starša in starejšega brata, pa tudi duhovnike... Saj so me stvari začele zanimati. Prihajala sem bližje k Bogu. Zavedala sem se, da se vera ne kaže po statusu in dejavnosti v župnijah, temveč predvsem po obnašanju. Začela sem drugače sprejemati ljudi okoli sebe pa tudi določene stvari. Obiskovala sem mladinski verouk in postala bolj družabna (prej sem bila bolj nesrečni samotar).
Zaradi tega takrat meni prečudovitega fanta sem postala tudi animatorka otrok. Glede na mojo nizko samopodobo in zmedenost, tega nihče ni pričakoval. Vendar pa je želja, da ga spoznam, da se zbližava postala tako močna, da je premagala vsako oviro.
Med animiranjem otrok in vzgajanjem sem tako čez 3 leta spoznala, da me vzgoja otrok neizmerno veseli in da si želim, da bi to postal moj poklic, da imam talente, da me otroci potrebujejo. Nikoli prej se mi o tem ni niti sanjalo.
A ti šment! Ta postavni ministrant je ravno ko sem jaz začela biti dejavna animatorka, sam prenehal s tem (bil je namreč malo starejši od mene). Tako se pač nisva spoznala.
Zaljubljena sem bila res noro, o tem so vedeli vsi. Čeprav jaz tega nikoli nisem želela priznati nikomur, edino mojemu starejšemu bratu (bila sta namreč dobra kolega in oba ministranta).
A ti šmet! Fant je prenehal tudi ministrirati... molila sem zanj 3 leta, da bi se vrnil, da bi ga lahko spoznala, da bi se družila... :P
Čez 2 leti ob koncu moje srednje šole sem opazila na internetni strani dobrodelni klub, katerega član je bil tudi on, fant, ki me je očaral. Isti dan sem se prijavila, poklicala predsednico, naštela 100 idej, kje in kako bi bili lahko aktivni... :D. Predsednica in trije člani, ki sem jih kontaktirala so bili čisto navdušeniiiiiii nad menoj, zelooooo so me bili veseli.... in povedali so, da nikogar ne zavračajo.
A ti šment! čez 3 dni, ko sem bila že prepričana, da so se moje sanje uresničile... Dobim mail od predsednice kluba, da žal tokrat v ta klub ni mogoče priti... zraven pa še par povezav od nekaterih klubov prostovoljcev... To je bil zame najbolj nesrečni dan, mislila sem, da se mi podira svet... :(
A so mi prijatelji in moj najboljši brat razložili, me potolažili, da pomoči ni nikoli preveč, lahko sem dejavna na drugih področjih. Tako sem bila in še danes sem prostovoljka v bolnišničnem vrtcu. Zares to je najlepši poklic :)). Nikoli do takrat pa si nisem predstavljala, da bom kdaj v življenju jaz tako zelo dejavna in resnično srečna. :)).
A so mi prijatelji in moj najboljši brat razložili, me potolažili, da pomoči ni nikoli preveč, lahko sem dejavna na drugih področjih. Tako sem bila in še danes sem prostovoljka v bolnišničnem vrtcu. Zares to je najlepši poklic :)). Nikoli do takrat pa si nisem predstavljala, da bom kdaj v življenju jaz tako zelo dejavna in resnično srečna. :)).
To je vse naredil Bog, to je dokaz, da je VSEMOGOČNI in nedvomljivo usmiljen!
Nauk vsega tega pa je: '' Kar človek obrača, Bog obrne!'' :)))
Nauk vsega tega pa je: '' Kar človek obrača, Bog obrne!'' :)))
Včasih se nam morajo sesuti vsi načrti, včasih moramo pasti na dno... da lahko potem začnemo na NOVO in boljše! :)))
Nina J.
