V pričakovanju

V pričakovanju česa? Božiča vendar! J

Letos sem prve okraske in božične piškote na policah nekaterih trgovin opazila že konec septembra. Iz tedna v teden jih je bilo opaziti čedalje več in še preden se je adventni čas dobro začel smo bili že zasuti z reklamami in raznimi bolj ali manj ugodnimi ponudbami. In tako se v adventnem času (no, pa tudi sicer) hitro znajdemo pred vprašanjem: Kaj je pravi smisel Božiča?

Mislim, da je adventni čas priložnost, da znova odkrijemo odgovor na to vprašanje. Mogoče ga imamo praktično na dlani, pa smo nanj že pozabili ... Mogoče pa smo ga preprosto izgubili med vsemi materialnimi stvarmi, ki se v naših življenjih včasih nakopičijo, ne da bi sploh opazili. Pa vendar, v adventem času imamo čudovito priložnost, da s sebe stresemo prah potrošništva in v zakramentu spovedi očistimo srce greha, ter tako naredimo prostor Jezusu. Prav tako mislim, da se lahko, ko obdarujemo svoje bližnje, spomnimo tudi tistih, ki si obdarovanja ne morejo privoščiti, ter jim po svojih zmožnostih darujemo - lahko kak evro, lahko hrano ali obleko, lahko pa tudi obisk, nasmeh ali prijazen stisk roke. ''Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.'' (Mt 25, 40)

Sama sem letos sklenila, da tokrat advent ne bo šel mimo mene. Odločila sem se, da bom več časa posvečala Bogu in bližnjim, sploh ob nedeljah. Dnevi hitro minevajo in prihajajočo nedeljo bomo na adventnem vencu prižgali že tretjo svečo. In potem še čisto malo … in že bo Božič. Da pričakamo novorojenega Gospoda z veselim in preprostim srcem vas torej vzpodbujam, naj se naše priprave na Božič ne vrtijo zgolj okrog kupovanja daril in peke piškotov, temveč tudi okrog molitve, spovedi, dobrih del in pomoči bližnjim.

Jezus se ni rodil v supermarketu, temveč v skromni štalici, pa vendar je prišel, da bi nas obdaroval z najboljšim darilom. Dal nam je samega sebe. Tako se tudi pravi smisel Božiča ne skriva na nobeni trgovinski polici, temveč v štalici, položen v jasli.

Želim vam blagoslovljeno pričakovanje rojstva malega Jezuščka. J

Petra S.

Družinski dan

Mladi za Kristusa smo skupnost. Skupaj pripravljamo tabore, skupaj preživljamo svoj prosti čas. Drug z drugim delimo veselje, svoje težave, navdušenost, skrbi ... molimo drug za drugega. Prepričana sem, da poznate ta občutek pripadnosti.

Ampak smo tudi del večje skupnosti, skupaj z otroki, mladimi odraslimi in zakonci. Imamo malo skupnih dogodkov in se slabo poznamo, ampak včerajšnji dan smo preživeli skupaj in imeli priložnost, da se bolje spoznamo in povežemo.

Pred tem me je malo skrbelo, kako bo vse skupaj izgledalo. Kakšno točko bi mladi predstavili odraslim? O čem naj bi se pogovarjala z ljudmi, ki jih komaj poznam? Kako se bodo vključili moji starši? ... Vse skrbi so se izkazale za nepotrebne. Začeli smo s slavljenjem in se tako že na začetku povezali v molitvi. Nadaljevati je bilo lahko – mladi smo predstavili svoje izkušnje z letošnjih kongresov, z otroki smo peli pesmi, šli na kosilo, nato razmišljali o evangelizaciji in poslanstvu kristjanov, za konec pa so nas zakonci še »namahali« v odbojki. Bilo je sproščeno in zabavno, kot da bi bili na kakšnem družinskem pikniku.

Včasih si mladi mislimo, da se med seboj bolj razlikujemo, kot se v resnici. Pa smo vsi kristjani, vsak na svoji poti z enakim poslanstvom in podobnimi ovirami. Vredno je vložiti nekaj časa in truda, da se med seboj povežemo in tako lažje in vsi pridemo na cilj.

Mirjam T.

Alive!

No, še zadnji izmed kongresov - lansko leto v Lübecku. Tja smo se odpravili skupaj z Dunajčani z avtobusom. Pot je bila kar zabavna, sploh nazaj grede, ko smo gledali High school musical in so filipinci znal vse pesmi na pamet. xD

No, od samega kongresa pa mi je poleg fenomenalne dekoracije, noro dobrih uvodnih špic (tema kongresa je bila TV), totalno norih plesnih uvodov v govore in gala večera oskarjev, najbolj ostal v spominu predvsem sobotni večer z adoracijo. Spet smo imeli svečke - podobno, kot v Ženevi pred parimi leti. Pred nami je bil križ in svečke smo prižgali in polagali h križu v znamenje svoje podaritve Jezusu. Zame je bila to ena obnovitev vsega tistega kar sem doživela takrat v Ženevi. Spet sem se spomnila zakaj sem tukaj, kaj je moj namen.

Upam, da boste ta kongres tudi sami doživeli kaj lepega in kaj takega, kar vam bo spremenilo življenje. Se vidimo na kongresu!

Maja C.