Smrt ... pojem, ki se
ga poskušamo izogibati in ne preveč razmišljati o njem. Ker o tem nimamo pojma
in nas je strah. Ampak, ko umre nekdo od tvojih bližnjih, dejstvu ne moreš
ubežati. Sploh če umre tvoj vrstnik, se zaveš kako ti je vsak trenutek
podarjen.
In na konec ne moreš
biti nikoli pripravljen. Mene je zadelo kot strela z jasnega. Na čisto navaden
dan. In najprej nisem mogla verjet, ampak je bilo res. In zdelo se mi je, da se
je svet ustavil, kot se je končalo to mlado življenje. Konec. Po drugi strani
pa se pravzaprav nič ni spremenilo. Življenje teče dalje ... Lahko si
predstavljaš zmedenost, da čutiš oboje hkrati in potem poskušaš vse pozabit in
ti celo uspeva ...
Dokler me ni resnica
dokončno zadela. Na pogrebu si nisem mogla pomagati, da ne bi mislila na vse,
kar smo skupaj počeli in kaj bi še lahko in kako bo sedaj njegova družina ...
Nisem mogla ustavit solz, nisem mogla poslušat, kaj se dogaja; komaj sem se
osredotočila va vdih in izdih. vdih, izdih ... Tej grozni žalosti nisem mogla
ubežati.
Potem smo šli iz
vežice v cerkev, k maši. In ne vem, kdaj točno se je zgodilo, ampak začutila
sem, kot da Bog odpira svoja vrata in da ga je sprejel in mu je lepo. Da ga v
resnici lahko sedaj prosim, da reče kakšno besedo zame in za vse nas. To je to
- večno življenje. Cilj, na katerega vsi upamo. Itak nismo vredni, ampak po
svoji milosti nam Bog podarja tudi to. Kristus je smrt premagal. Ko sem to
dojela, je vso tisto grozno žalost premagal mir in veselje. V resnici mi
je šlo kar na smeh.
Ne vem, kako si
predstavljate, če si predstavljate, kako bo v nebesih. Mogoče bomo že kmal
izvedel. Ampak ta čas, ko smo še na zemlji, pa tako ful dobr izkoristimo
in prvič - molimo za vse, ki čakajo v vicah, da bi čimprej
prišli k Bogu. In drugič - verujemo v Boga in to tudi dokažemo s svojim
življenjem, da bo potem več upanja za nas, ko bomo na vrsti.
Mirjam T.
