Potem sem ugotovila, da večnost v nebesih ne pomeni večno spuščanje po toboganih ipd., vendar pomeni večno slavljenje Boga, ki je tam, večno biti z Njim... To zveni že bolj mikavno, ampak še vedno nerazumljivo. Če bi YFLjevci slavljenje raztegnili le na 5-6 ur, ne bi bilo več tako WOW, kaj šele če to traja... no, vedno, brez konca!
Tisti, ki ste bili na Hillsongih (verjetno ne le v Zagrebu, tudi 5 let nazaj v Sloveniji) se boste spomnili, da so med pesmimi premori, da vsi slavijo - tako poslušalci kot tudi glasbeniki na odru. In med enim teh premorov sem se ozrla na oder. Glasbeniki so imeli iztegnjene roke in njihovi pogledi, skriti za zaprtimi vekami, so bili usmerjeni navzgor, proti Bogu. Videlo se je, da so se mu povsem prepustili. Okrog njih se je vila megla (sicer tista iz naprave za dim), ki pa je izgledala, kot bi stali v oblakih. Z vrha jih je obsijala rumena svetloba (kar so bili sicer žarometi), izgledala pa je nekako nadzemeljsko. Verjetno so imeli samo genialnega tehnika, pa vendarle je vse skupaj dajalo nebeški vtis.
Potem so začeli peti. In v tistem hipu si je bilo zelo preprosto predstavljati večnost. Z lahkoto bi lahko za večnost obstala tam, čutila Njegovo prisotnost in se prepustila pesmim. Predstavljajte si še, da v nebesih zvočniki ne bodo tako bobneli, da bi ti pokvarili srčni utrip in da tam ne bo tako vroče, da bi komaj ostal pri zavesti.
Ni mi več težko ob misli, da večnost nima konca. Komaj jo čakam!
Špela L.
