Vihar

31. avgusta zvečer, zadnji dan pred prvim šolskim dnem, sem končno začela postajat živčna. 1. letnik gimnazije, vse na novo, nov folk, novi profesorji, zahteve in pričakovanja... Bilo me je strah - strah, da bom padla v kak čudn razred, da ne bom našla prjatlov, da bo vse tuje, da bojo dijaki višjih letnikov vzvišeni ... skratka, da bo šola v vseh pogledih grozna in nečloveška.

Vse to in še več sem razmišljala pri tisti večerni molitvi pred spanjem. No in ko sem Gospodu povedla vse to, je očitno presodil, da v taki obupanosti in strahovih rabim neki direktnega in pomirjujočega, da me bo zadel. Na slepo sem odprla Sveto Pismo in odprl se mi je odlomek, kjer Jezus pomiri vihar (Lk 8, 22-25).

Vauuu, prav ne bi mogla dobit bolj primernega odlomka! "Kje je vaša vera?" res, prav dojela sem, da je tale panika posledica nezaupanja Njemu - ker, konc koncov On vedno poskrbi za nas. Pozabila sem, da se nimam česa bat, ker moj Bog točno ve, da rabim prijatle itd. Torej bo že naredil tak, da jih bom imela, ane?

Tisti večer je s svojo besedo pomiril vihar v meni in me spomnil, da je tu in da skrbi zame. Da ve, kaj rabim in da je večji od mojih strahov. Zaspala sem pomirjena in po enem tednu mam v razredu ljudi, ki jim že lahko rečem prijatelji. Velik je, naš Bog.

Jasna P.